Avtor: Janko Maček
Za poletni čas, ki ga nekateri imenujejo čas kislih kumaric, sem dobil domačo nalogo. Pred menoj je diplomsko delo diplomantke ljubljanske Fakultete za družbene vede z naslovom Slovenska narodna sprava v časopisju (1984-1997). Čeprav sem glede na naslov že vnaprej vedel, da naloga ne bo lahka, me je potem, ko sem prebral zajeten šop gosto popisanih listov, zaskrbelo, ali jo bom sploh zmogel. Ali ne bi bili pusti jesenski in zimski dnevi bolj primerni za analizo in komentiranje tako zahtevnega dela?
O slovenski razdvojenosti in spravi je bilo prelitega že veliko črnila. Kako je nastal tako globok prepad med nami, da smo postali razdvojen narod, da je, človeško gledano, postavljanje mostu preko tega prepada že vnaprej obsojeno na neuspeh? Justin Stanovnik piše v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti, da postaja vprašanje sprave vitalno vprašanje našega obstoja. »Če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve, in nevarno je, da ta dvojnost postane način naše biti.«
V zadnjem času pogosto slišimo, da kriza, ki že nekaj časa pesti tudi našo mlado državo, ni samo ekonomska, ampak tudi kriza vrednot, treba pa bi bilo dodati, da tudi kriza zaradi naše nerazčiščene in nedokončane preteklosti. Kako je mogoče, da naši mediji vedno znova z veliko zavzetostjo poročajo o grozotah Srebrenice, Hudo jamo pa enostavno izključijo iz svojega programa? Seveda se temu ne bi smeli čuditi, če je pa bila z najvišjega mesta v državi proglašena za drugorazredno – nepomembno temo.
Ko je nastajalo omenjeno diplomsko delo o spravi, je bila strahotna resničnost Hude jame še skrita za enajstimi betonskimi pregradami in po mnenju izkušenih kalkulantov ni imela nobene realne možnosti, da prodre na dan. Toda dvajset let po padcu berlinskega zidu so padle tudi pregrade Hude jame in slike njenih grozot so obšle Slovenijo in svet. Ostale so še pregrade v glavah ljudi, ki so hujše od tistih železobetonskih. Pri zdravljenju miselnih pregrad pa pomagajo tudi taki pripomočki, kot je razprava, ki jo bomo obravnavali v današnjem Kako se je začelo, čeprav morda sama po sebi nima tega namena. Zaradi omejenosti dolžine prispevka se bomo osredotočili le na nekatera poglavja, druga pa morda samo omenili. Naj to skromno razmišljanje sredi poletne vročine prispeva vsaj delček k zdravljenju naše razdvojenosti.
Narodna sprava v eseju Krivda in greh
Prvi stavki v uvodu diplomskega dela o narodni spravi se nam zdijo zelo povedni, zato jih navajamo: »Narodna sprava že vse od leta 1984, ko je Spomenka Hribar napisala esej Krivda in greh in v njem frazo prvič omenila, do današnjih dni razburja in deli slovensko javnost. V odnosu do tega vprašanja, ki se najtesneje povezuje s problemom partizanstva in domobranstva, so svojo prepoznavnost v devetdesetih letih gradile celo slovenske politične stranke (in jo do neke mere še vedno). Omenjena tema je bila zato dober vzvod za mobilizacijo javnega mnenja bodisi na komunistično-partizanski strani, ki se je povezala z levo politično opcijo, bodisi na domobranski strani, ki so jo podpirale tako imenovane pomladne stranke.«
V uvodu tudi zvemo, da so bili podatki za razpravo pridobljeni z analizo prispevkov, zbranih pod imenom »narodna sprava« v dokumentaciji Dela. To nam vsaj delno pojasni, zakaj naša revija Zaveza, ki redno izhaja od leta 1991 in je spravi izrecno namenjena, v celem diplomskem delu ni niti omenjena, kaj šele da bi bil iz nje naveden ali povzet kak stavek.
Pojem narodna sprava naj bi torej leta 1984 v slovenski prostor uvedla Spomenka Hribar z esejem Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku kot spomin na eno leto prej umrlega pesnika in pisatelja. Zaradi partijske cenzure je zbornik izšel šele leta 1987. Edvard Kocbek je že leta 1948, ko je izšel njegov partizanski dnevnik Tovarišija, povzročil nezadovoljstvo partijskega vrha. Ko je leta 1951 izšla zbirka štirih novel Strah in pogum, so sprožili proti njemu val kritik, da v novelah s partizansko tematiko tako partizanom kot domobrancem priznava enak delež krivde, kar je vsekakor nedopustno, in ga prisilili, da se je odpovedal vsem političnim funkcijam ter za nekaj časa onemogočili tudi njegovo delo na kulturnem področju.
Leta 1975, ko je v Trstu izšla knjiga Borisa Pahorja in Alojza Rebule z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, se je Kocbek ponovno izpostavil kot disidentski mislec. Ob tej priliki sta časopisa Zaliv in Naši razgledi objavila intervju s Kocbekom, ki je bil pravzaprav odlomek iz knjige, v katerem je pisatelj spregovoril o pobojih domobrancev po koncu druge svetovne vojne in pozval k priznanju krivde. V partizanskem dnevniku Kocbek premišljuje o nekakšnem prevrednotenju vrednot, s katerim je dobrobit skupnosti postala pomembnejša od dobrobiti posameznika. Človeka je bilo dopustno ubiti že zgolj zato, če je pripadal nasprotni strani, ne da bi presojali njegovo osebno odgovornost. Z revolucionarnim prevrednotenjem vrednot je nastala nova lestvica: Čist je tisti, ki gradi novi svet, pa čeprav pri tem greši, kriv pa tisti, ki temu nasprotuje. Tako stališče je odobraval tudi Kocbek za čas, ko je narod v nevarnosti. Kljub temu pa se je zavedal tragike vsake človeške smrti. Po njegovem je tisti, ki ubije človeka nasprotne strani, kriv, vendar je to blažena krivda, saj se je z njo resnično zavezal zgodovini in soljudem.
O tej blaženi krivdi razmišlja Hribarjeva v svojem eseju in v diplomskem delu je to razmišljanje v zgoščeni obliki povzeto približno takole: Nihče ne more ljudem, ki so krivi po nedolžnem, odvzeti njihovega nemira, in prav to je njihova žrtev, ki so jo darovali celotnemu narodu – krivdo so vzeli nase, zato da bo narodu lepše in bolje. Tudi zanje je prav to prevzemanje krivde brez strahu in očitkov njihovo očiščenje. Hribarjeva nato na podlagi analize Kocbekovih razmišljanj uvede še greh kot posebno kategorijo: »Krivda je nujna, v greh se pa spremeni tedaj, ko se ta nujnost prekorači, ko se ubija zaradi ubijanja. Ali zavoljo maščevanja!« Nato se vpraša, ali je bilo med vojno res vse storjeno, da bi belo gardo zlomili brez bratomornega boja in brez nesmiselnega uničevanja, ali je bil boj z belo gardo torej krivda (v primeru, da je odgovor da) ali greh (v primeru, da je odgovor ne). In nato nadaljuje: »In če je bilo res, med vojno, da se sovražnika ni mogoče niti rešiti niti ga preoblikovati, temveč le uničiti, isti postopek po vojni nima enakega pomena in opravičila. Pobiti ljudi brez sodbe kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodom! Ne samo nad tistimi, ki so ostali živi! Ni le greh nad poraženci, temveč nad zmagovalci samimi. Nad nami. Če je bilo ubijanje med vojno blažena krivda, po vojni nikakor ne more biti tako, kajti pobiti domobranci so bili tudi del svojega, našega naroda. Kakor sta levica in desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega, našega narodnega telesa. Mojega telesa.«
Od Kocbeka je prevzeto tudi ločevanje med sveto jezo in sovraštvom: Če se ubija zaradi svete jeze, je to blažena krivda. Sovraštvo pa je refleks nagona, z njim lahko le rušimo, a ne moremo graditi. Sovraštvo se povezuje z grehom, do njega pa pride zaradi popolne odveze osebne odgovornosti, ko si neka skupina uzurpira oblast nad resnico, zgodovino, absolutnim. Človek se v tem primeru povsem izgubi, postane neavtonomen, pomembni so le tisti, ki se takšni percepciji sveta lahko prilagodijo. Tiste, ki se ne morejo, je dovoljeno eliminirati, pobiti … Če ne gre drugače, če smo v boju, če tudi sami zastavljamo življenje za nekaj, tedaj je vzeti življenje kljub vsemu blažena krivda, če pa to storimo, ne da bi sami pri tem tvegali, po vojni na primer, potem je to greh, kajti Bog je kaznovanje prihranil zase. Zato je bil poboj domobrancev po vojni greh in zločin. Domobransko usodo moramo torej videti kot usodo sestavnega dela slovenskega naroda in si jo iz potlačene zavesti priklicati pred oči. Jasna in pogumna zavest bi zmogla tudi to, da se ne le prizna zločin, ampak tudi omogoči svojcem obiskovati grobove, če že ne da se prekopljejo in pokopljejo na način, ki je pri nas v navadi. »Ne zato, ker so bili domobranci, ampak zato, ker so bili ljudje!« Nato Hribarjeva zapiše: »Sredi Ljubljane bi moral stati obelisk, ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovalec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: Umrli za domovino! Mi pa smo ostali in če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala.«
Na koncu eseja Krivda in greh je uveden pojem narodne sprave: »Prvo dejanje narodne sprave je priznanje krivde, te naše velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost,« pravi Kocbek Pahorju. To bi bil prvi korak k narodni spravi v najbolj polnem smislu besede. Ne k spravi z belogardizmom kot takim, temveč k spravi med ljudmi kot ljudmi.
Pri gornjem navajanju vsebine eseja Krivda in greh smo se držali besedila avtorice diplomskega dela. Seveda je esej Krivda in greh veliko bolj obširen. Avtorica diplomskega dela je očitno imela pred očmi naslov Slovenska narodna sprava v časopisju (1984–1997), zato je odločno omejila prostor za esej, ki pa ga je vendar potrdila kot začetek slovenske sprave. V tej svoji racionalnosti je seveda izpustila nekatere poudarke, ki bi bili za dobro poznavanje vsebine skoraj nujni. Naj zato njenemu opisu po svoji izbiri dodamo nekaj stavkov: V intervjuju z Borisom Pahorjem v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki so ga 9. maja 1976 ponatisnili Naši razgledi, je Kocbek pri nas prvi neprikrito javno spregovoril o poboju domobrancev. Skrivaj pa se je o tem vendarle govorilo, saj izginotje več tisoč fantov in mož, v cvetu mladosti in ustvarjalnosti, v malem narodu, kot je naš, ne more biti neopaženo. Poleg tega je med našo emigracijo o tej narodni nesreči nastalo kar precej literature, ki je kljub prepovedi po skrivnih poteh prihajala v Slovenijo, zbrana pa je bila tudi v tako imenovanem bunkerju Narodne in univerzitetne knjižnice in vsaj izbrancem dostopna. Seveda pa za kruto usodo domobrancev marsikdo ni vedel in tako Hribarjeva v eseju zapiše tudi naslednje: »O tem poboju nisem prej, preden je o njem spregovoril Kocbek, slišala ničesar. Udrla so se mi mirna in varna tla pod nogami. Dolgo sem bila čisto zmedena. Je to sploh res? Je to sploh mogoče? Nisem mogla verjeti. Še manj sem mogla razumeti in vzeti nase. Zbudila sem se v zgodovino. Potem sem morala na dolgo in mučno pot. Začela sem se spraševati, koliko ljudi je bilo pobitih? Na tisoče. Koliko? Deset, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst tisoč … Kdove, koliko jih je bilo zares?
Opis slike: Boljševiške norme – požig
Mojbog, koliko je to ljudi! Koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov?! Koliko je bilo med njimi nedolžnih? Ne vemo. Sodbe in obsodbe ni bilo. Kdo jih objokuje? Ne vemo. Kje je njihovo počivališče? Ne vemo. Kdo jim prižiga sveče? Na grobu nihče. Njihovo grobišče je neznano. Kdo jim je izkopal grobove? Jim je kdo izkopal grobove? Ali pa so pogreznjeni v kraške jame, da so izginili, kakor da bi jih nikoli ne bilo. Vsega tega ne vem, vsega tega ne vemo. Le eno je gotovo: vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi, da se ti ljudje brez obtožbe in sodbe – in torej brez vsaj načelne milosti – kaznujejo s smrtjo, in ves zločinski pogum, da se je to tudi dejansko izvršilo.« (Kocbekov zbornik 1987, str. 33)
»Kdo so bili kaznovalci – maščevalci sicer nedvoumne belogardistične krivde? Ne vemo. Kako so vzeli nase svoj greh? Ne vemo. Kako so doživeli svoje lastno človeško očiščenje? Ali so ga sploh doživeli ali pa tega niso doživeli in svoj greh opravičujejo z ne vem kakšno nujnostjo in svoj greh utemeljujejo, ‘opravičujejo’ z novimi grehi zoper bližnjika? Si pilatsko umivajo roke, kakor da krvi sploh ni bilo? Kakor da poboja sploh ni bilo? Kakor da umor zločinca sploh ne šteje. O zločinu govorim; zločin nad zločincem je tudi zločin!« (Kocbekov zbornik 1987, str. 46)
»Ko pravim, da je ta zločin začetek, to nikakor ne pomeni, da menim, da je to dober začetek ali celo, da je bil nujen prav tak začetek. Začetek je bil, razporen začetek. Samo dejstvo tega in takega poboja je gotovo opredeljevalo naše povojno življenje tako v političnem kot v moralnem pogledu. Deset in več tisoč družin, ki so objokovale svoje drage, ki so se vdrli v zemljo, je moralo nekako preboleti te smrti. Tudi iz veličine tega preboletja, ,pozabe’, raste naš čas. Kdo bo izmeril njihovo trpljenje, ko niti niso vedeli – in ne vedo danes, kje počivajo njihovi dragi? … Nikoli v vsem povojnem obdobju ta zločin ni bil predstavljen – nismo si ga predstavili kot zločin, kot dejanje nad narodom, ki ima svoje vzvode, svoj namen, svoj pomen. Nihče ni stopil pred svoj narod rekoč: krivi smo, ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov; krivi smo, ker smo mislili, da moramo to storiti in smo to tudi storili, ker smo tako hoteli končati sovraštvo, ki ga je spočela ta vojna. Začeli bomo znova, povsem znova, na široko bomo odprli vrata v demokracijo, naredili bomo vse, da se sovraštvo konča in da se nikoli več ne začne znova.« (Kocbekov zbornik 1987, str. 56)
Verjamemo, da bo bralec sam pretehtal gornje stavke, pa vendar nekaj pripomb: Zakaj taka gotovost o »nedvoumni« belogardistični krivdi? Res, da je zločin nad zločincem tudi zločin, toda od kod pravica nekoga, ki ni bil nikoli obsojen, zmerjati z zločincem? Ali ni to še en zločin nad njimi, nič manjši od uboja samega?
Leta 2003 je izšla knjiga Viktorja Blažiča Semena razdora, ki pa v obravnavanem diplomskem delu ni omenjena. Za našo razpravo je posebno zanimivo zadnje poglavje te knjige z naslovom Senca slovenskega holokavsta, ki nas v začetku seznani s sestankom vodilnih slovenskih partijcev, na katerem so razpravljali o reviziji dachavskih procesov. Stane Kavčič je predlog revizije utemeljil s tem, da so bili na teh procesih obsojeni samo komunisti in španski borci: »Nihče nas ne more siliti, da bi odpirali tudi druga vprašanja; imamo vsa politična in druga sredstva do naših razrednih sovražnikov, da jim zavežemo usta, kar se tiče naših revolucionarnih postopkov. Torej zame ni sprejemljiva logika, češ, če tu popustimo, bomo odprli plaz, tako da bi bilo vprašanje, kam bi to pripeljalo.« (Semena…, str. 129) Kardelj, ki je tudi bil na sestanku, je nasprotoval rehabilitaciji žrtev, saj bi postopek v zvezi s tem zahteval odpiranje zgodovinskega gradiva oziroma prekinitev molka. Kardelj je v svoji previdnosti in strahu celo svaril, da bi gradivo prišlo v roke sodišču, čeprav je za sodnike veljalo nenapisano pravilo, da so pri svojih postopkih predvsem upoštevali interese Partije.
Kljub vsej previdnosti pa je duh ušel iz steklenice. Spomladi 1975 je nenadoma udarila novica, da je Kocbek v brošuri, ki je izšla v Trstu, obsodil pomor domobrancev. Za mnoge, zlasti tiste iz mlajše generacije, je bila ta obsodba prvo javno sporočilo, da se je to sploh zgodilo. Proti pričakovanju sta se tedaj Kardelj in Partija odločila za objavo Kocbekove brošure: Naši razgledi, glasilo partijske inteligence, so 10. aprila 1975 objavili celotno besedilo, seveda s primernim komentarjem, ki naj bi služil kot vodilo na partijskih sestankih. Obtožili so Kocbeka, da se je z nekaterimi sodelavci dal vpreči v gonjo sovražne emigracije proti samoupravni socialistični stvarnosti. Zaključek tega komentarja je menda vzet iz priložnostnega govora Mitja Ribičiča, tedanjega predsednika republiške SZDL: »Naši delovni ljudje niso nikoli dovolili sprejeti dialoga s politično emigracijo, saj med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom ne more biti nobene pomiritve in sprave. V pamfletu, ki je izšel v tržaškem Zalivu, pa je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker so uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah in v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov v boju z banditizmom … Seveda tako ne bomo ravnali (ne bomo se opravičili, op. J. M.) niti mi, ki smo stopili v jesen življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožiti naše ljudstvo.« (Semena…, str. 134)
Blažič dodaja svojo razlago, da je bil pisec te označbe eden izmed visokih funkcionarjev v oddelkih »naših varnostnikov« in je natanko vedel, za kakšne operacije je šlo pri dogodkih, ki jih je označil za »očiščevalne akcije«. Nobenega dvoma ni, da množično streljanje razoroženih ujetnikov, ki jih poleg tega niso razorožili »varnostniki«, temveč jih je že razorožene izročila tuja vojaška sila, ne spada med operacije, ki bi jih lahko označili kot očiščevalne. »Tako grobe in brezvestne potvorbe so seveda zmožni – ko ti gledajo naravnost v oči brez občutka, da lažejo – samo kadri, ki so vzgojeni in izšolani v prepričanju, da tisto, kar sicer civilizirani svet razume kot resnico ali ugotovljeno materialno dejstvo, nima nikakršne vrednosti po sebi, temveč je na svetu samo zato, da služi ,stvari’, obstajati pa sme le taka resnica, ki je ,v funkciji’ te stvari … Toda pravo poslanstvo te formulacije tiči v tem, da obenem opravlja vlogo skrivalnice: z njo se namreč prikrijejo tista najbolj obremenilna dejstva, namreč, da ta množica ni izginila v bojih, niti ne v postopkih naglih vojaških sodišč, temveč je bila brez slehernega legalnega postopka preprosto pomorjena, ne glede na mero kake osebne krivde.« (Semena razdora, str. 136)
V svoji knjigi razmišlja Blažič tudi o eseju Krivda in greh. Razumljivo, da ga zanima vse okrog tega eseja, saj je utemeljen na Kocbekovi brošuri, zaradi katere je bil tudi sam preganjan in zaprt. Že po bežnem pregledu eseja začuti pisateljičino zavzetost in natančnost: »Navedeni podatki o mogočem številu žrtev – vrtijo se okrog števila petnajst tisoč – se pravzaprav ujemajo s tistim, kar je bilo mogoče razbrati iz emigrantske literature, oziroma z oceno, ki je kot podtalna, zaupna govorica krožila med ljudstvom … Kdor je torej hotel o tem kaj vedeti, je vedel, seveda če se je za to posebej zanimal. Ni pa treba posebej poudarjati, da je bila radovednost take vrste izpostavljena določenim nevarnostim, če je v javnomnenjskem prostoru za vsebine te vrste trdo vladala zapoved hermetičnega molka oziroma z zastraševanjem vzpostavljeni tabu … Tudi samospraševanje o grobovih – o neznanih grobiščih, o prižiganju sveč, o kraških jamah – kaže na dokaj stvarne podatke, ki jih očitno ni bilo težko dobiti, kakor hitro se je zbudilo zanimanje zanje; tako podobo – da gre za preštevilna skrita nahajališča, na katerih svojci skrivaj prižigajo sveče, in da gre za kraške jame – so potrdile tudi terenske preiskave v zadnjem desetletju, ko je prekletstvo nad temi kraji izgubilo svojo moč. Toda vprašanje, koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov, je tisto najdragocenejše med vsemi drugimi … Da je iz tiste množice, iz tistih grozljivih številk znala uzreti naravno človeško podobo, iz katere so se prikazali mladeniči s komaj poganjajočim puhom, pobje, ki so v smrtni grozi še vedno klicali mater, pa družinski očetje s kopicami otrok, in končno vsi, ki so bili obenem tudi bratje, možje, sinovi, zaročenci, skratka ljubljene osebe.« (Semena razdora, str. 150)
Ruska pisateljica Jevgenija Ginzburg, ki je osemnajst let pretrpela v Stalinovem taborišču na Kolimi, je kasneje v knjigi Krutoj maršrut izjavila, da čuti dolžnost spregovoriti prav o vsem in s tem posvariti pred nadaljevanji in ponovitvami takega početja. V svoji knjigi primerja Blažič ruske razmere z našimi in ugotavlja, da pri nas ni take odprtosti. »Poskusi odgovorov se bolj nagibljejo h kakemu zasilnemu, čimbolj neškodljivemu izhodu iz zagate, ali k rešitvam, s katerimi se še vedno ostaja na svojem bregu, ki pa je obenem tudi breg storilcev. Če je v sestavku Krivda in greh rečeno, da je breme neizbrisnega dejstva o povojnih pomorih treba vzdržati, ,vzeti nase’, je tu že odsotnost zahteve po razkritju vse resnice, celotne faktografije o teh dogodkih, odstopanje od te zahteve.« (Semena razdora, str. 154)
Ko Blažič v Krivdi in grehu naleti na idejo o zločinu kot začetku, se globoko zamisli. Po njegovem to ne more pomeniti drugega kot sprejeti premišljeni, zaukazani (ne spontani) množični pomor za nekakšen ustanovni dogodek ali kot nekaj, kar naj bo razumljeno »kot groza, ki nas utemeljuje kot narod«. Res je tudi ameriška država utemeljena z državljansko vojno oziroma z v njej doseženo odpravo suženjstva. In kaj je nerazumljiva začetna groza pomorov prinesla nam? Ali ni bil prav pomor domobrancev uvod v skoraj polstoletno dobo boljševiškega totalitarizma? Čeprav je o eseju Krivda in greh ostalo še marsikaj nedorečenega, je prav, da se sedaj lotimo naslednjega poglavja »naše« diplomske naloge.
Zgodovinski pregled dogajanja na Slovenskem med 2. svetovno vojno in neposredno po njej
V začetku poglavja avtorica napoveduje, da bo skušala čim bolj objektivno odgovoriti na vprašanja, okrog katerih so se v časopisju vrtele domala vse polemike, povezane s slovensko narodno spravo. Naša pozornost pa bo namenjena predvsem tistim, s katerimi ne bomo mogli soglašati.
Aprila 1941 so si ozemlje Slovenije razdelili Nemci, Italijani in Madžari. Nemci so na svojem okupacijskem področju takoj prepovedali uporabo slovenščine v javnosti in začeli s ponemčevanjem, h kateremu je spadalo tudi izseljevanje duhovnikov, učiteljev in drugih zavednih Slovencev – tudi celih družin. Precej Gorenjcev in Štajercev se je tedaj zateklo v Ljubljansko pokrajino, kjer je bila italijanska okupacijska oblast bolj tolerantna. »Kasneje, ko se je protiitalijansko razpoloženje v pokrajini kljub vsemu krepilo, so oblasti začele z represivnejšo politiko, hkrati pa so se vedno bolj naslanjale na tiste, ki so bili z njimi pripravljeni sodelovati.« – Mislimo, da je ta stavek potreben komentarja. Razpoloženje med Slovenci je bilo od vsega začetka protiitalijansko. Seveda neko »sobivanje« je bilo nujno. Začetne poklonitve Italijanom in sodelovanje v sosvetu – verjetno je kaj od tega bilo tudi nepotrebno – niso bile kolaboracija, ampak nujnost zaradi »sobivanja«, ki se mu v trenutnih razmerah ni bilo mogoče izogniti. Ali je mogoče trditi, da so se Italijani naslanjali na Slovence, ko so začeli z represivnejšo politiko, če so pa požigali cele vasi in povsod streljali talce? Vsi so jim bili sumljivi, vsi ribelli – uporniki. Slovenci so okupacijo odklanjali in zvečine verjeli v končno zmago zahodnih zaveznikov.
Demokratični tabor, ki je v aprilu 1941 predstavljal Slovenijo, je takoj mislil na odpor proti okupatorju in že maja 1941 je bila v okviru predvojne SLS ustanovljena ilegalna Slovenska legija, kasneje pa še Sokolska in Narodna legija. Namen vseh treh je bil oborožen odpor proti okupatorju, ko pride primeren čas, v trenutni situaciji pa delovati strogo konspirativno in varovati slovenska življenja in premoženje. Tudi od begunske vlade v Londonu, ko je bila zveza z njo končno vzpostavljena, so prihajala opozorila, da je treba z oboroženim odporom počakati do primernega trenutka.
»Na pobudo CK Kom. partije Slovenije je bila 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta; v njej so bili poleg Komunistične partije še krščanski socialisti, sokoli in kulturniška skupina. Ključna točka, ki je združevala te skupine, je bila nujnost takojšnjega upora proti okupatorju, sicer pa so se skupine načelno strinjale tudi glede nezadovoljstva z družbenimi in socialnimi razmerami pred vojno in glede ureditve narodnega vprašanja.» Kot dopolnilo tem stavkom iz diplomskega dela povejmo, da je Kardelj že oktobra 1940 na konferenci jugoslovanskih komunistov v Zagrebu povedal, da bodo šli v protifašistični boj samo pod pogojem, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. Angela Vode je bila leta 1940 izključena iz partije, ker je kljub prepovedi nasprotovala nemško-sovjetskemu paktu in svarila pred nacistično nevarnostjo. V prvi medvojni številki Slovenskega poročevalca se Boris Kidrič v članku Naša nesreča in naša vera sprašuje, kdo je kriv naše katastrofe (okupacije) in našteva, da imperializem, najbrutalnješa oblika kapitalizma, nemški in italijanski kapitalistični grabežljivci, angleški in ameriški imperialisti, predvsem pa naša domača kapitalistična gospoda. »V zaupanju na moč našega proletariata je treba odločno obračunati z izdajalskim meščanskim vodstvom. Naša vera pa temelji na obstoju socialistične države – Sovjetske zveze, ki je up delovnega človeštva …« Tudi v temeljnih točkah osvobodilnega boja, ki jih je sprejel plenum tedaj še Protiimperialistične fronte, je revolucionarna nota močno poudarjena: Osvoboditev je mogoča samo na ruševinah imperializma. Brez boja proti izdajalski lastni imperialistični gospodi se slovenski narod ne more osvoboditi! (Lešnik, Rdeče in črno, str. 19) – Torej spodbujanje in priprava za revolucijo v času tuje okupacije, izkoriščanje tega usodnega časa za obračun z domačimi političnimi nasprotniki in vzpon na oblast.
»Do oboroženega odpora pa je (tudi ali predvsem zaradi prej obstoječega sporazuma med Hitlerjem in Stalinom) prišlo šele po napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Takrat je vojaška komisija KPS postala Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, PIF pa se je preimenovala v OF – Osvobodilno fronto slovenskega naroda in pozvala k oboroženemu boju proti okupatorju.« Ali ni tudi iz teh stavkov razvidno, kdo je od začetka vodil in usmerjal slovenske partizane? Ta slika se še spopolni, če upoštevamo, da so partizanske enote že zgodaj dobile politkomisarje, ki so praviloma vsi bili komunisti. Podatek, da je bilo tedaj v Sloveniji le okrog 1000 komunistov in da je večina partizanov bila vernih, tega dejstva, da so namreč celotno partizansko gibanje od vsega začetka vodili komunisti, ne more spremeniti.
»Septembra 1941 se je Vrhovni plenum OF preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO),« ki je kmalu po imenovanju izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. S tem odlokom je bila »uzakonjena« že prej ustanovljena Varnostno obveščevalna služba OF in monopolizirana pravica do upora proti okupatorju; odslej je v smislu tega odloka imela to pravico samo še komunistična partija oziroma njena OF. »VOS je 15. avgusta 1941 ustanovila KP za boj proti ideološkim nasprotnikom in za njihovo likvidacijo. Vosovski likvidatorji so že leta 1941 ubili približno 100 ljudi.«
Kdor trdi, da bi slovenski demokratični tabor lahko organiziral svojo rezistenco in s tem onemogočil komunistični monopol nad uporom proti okupatorju, ne upošteva ali ne pozna razmer, ki so nastale po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Dopuščamo, da je del krivde za to tudi v počasnosti demokratične strani pri organiziranju lastne rezistence, s čimer je bila iniciativa popolnoma prepuščena komunistom. Pa vendar: Fanouša Emmerja, ki je že v prvih mesecih okupacije navezal stike z bivšimi jugoslovanskimi oficirji in podoficirji – v Ljubljani oziroma v Ljubljanski pokrajini jih je bilo preko 1000 – je VOS likvidirala 4. decembra 1941, češ da je sodeloval z gestapom. Sredi marca 1942 so Italijani na pobudo komunistov večino bivših oficirjev in podoficirjev odpeljali v internacijo in s tem bistveno zmanjšali možnost za razvoj nekomunistične rezistence.
6. aprila 1942 je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze, ilegalne »koncentracije« demokratičnih strank, o kateri avtorica diplomske naloge zapiše, da »je skušala s svojim programom in s svojo organizacijo vzpostaviti alternativo OF in je zato celo imela predvideni dve mesti za komuniste«. V pismu, ki so ga 22. maja 1942 Mačkovšek, Šolar in Šuklje poslali v London, med drugim piše sledeče: »Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.« (Dosje Mačkovšek, str. 147)
Pomislimo, da je to pismo nastalo, ko so bile likvidacije, ki so jih izvajali VOS in partizani, že v polnem razmahu. Obravnavano diplomsko delo o tem takole poroča: »Na osvobojenem ozemlju pa je prišlo tudi do samovoljnih revolucionarnih dejanj … Takšno ravnanje je vodstvo OF obsodilo, kajti kmalu je postalo jasno, da se ljudje obračajo proč od njihove organizacije. Nasilje so označili za ,vojvodstvo posameznih samovoljnih poveljnikov, ki jim je uspeh v ofenzivi stopil v glavo in so prezgodaj začeli z revolucijo’.« Ali je mogoče, da bi okrog 1000 pomorjenih, med njimi cele družine, bilo posledica samovolje posameznih preveč zagnanih komandantov? Ali ni to konkreten dokaz, da je bil cilj partije odstranjevanje idejnih in političnih nasprotnikov, z drugo besedo revolucija? Torej se je revolucija začela že leta 1941 oziroma 1942 in je treba tudi medvojne pomore smatrati za zločin, ne pa za »blaženo krivdo«.
»Revolucionarni teror na eni strani in mehka italijanska politika na drugi sta na Dolenjskem in Notranjskem spomladi 1942 povzročila nastanek vaških straž. Obrambo pred komunizmom so katoliški duhovniki, ki so imeli velik vpliv na javno mnenje prebivalstva, v večini podprli, razvoja dogodkov pa so se razveselile tudi italijanske oblasti. Vaške stražarje so začele izdatno podpirati, že poleti pa so jih kot prostovoljno protikomunistično milico (MVAC) vključile v svoj vojaško-upravni sistem. V MVAC so vključili tudi do tedaj ilegalni četniški štajerski bataljon. Konec leta 1942 je bilo v vaške straže vključenih že več kot 4.500 ljudi.« Precej čuden opis. Bolj prav bi bilo reči, da so vaške straže nastale zaradi partizanskega terorja in neučinkovite italijanske zaščite oziroma represalij nad nič krivimi ljudmi. Prve vaške straže so nastale popolnoma spontano zaradi nevzdržnega nasilja in so bile oborožene z ilegalnim orožjem od aprila 1941 (na primer Sv. Vid nad Cerknico in Loški Potok), vendar niso vzdržale. Prva vaška straža, ki so jo dovolili tudi Italijani, je nastopila 17. julija 1942 v Šentjoštu. Zanjo in tudi za druge vaške straže bi težko rekli, da so se jih Italijani razveselili. Ko so šentjoški stražarji po partizanskem napadu ostali skoraj brez municije, Italijani iz nekaj kilometrov oddaljenega Horjula kljub celonočnemu streljanju in požaru, ki je bil viden daleč naokoli, niti drugi dan niso prišli pogledat. Ker Italijani vaškim stražam niso zaupali, so jim dajali slabo orožje, niso dovolili večjih enot in podobno.
»KP je februarja 1943 organizirala sejo Izvršnega odbora OF, na kateri je izpostavila, vprašanje enotnosti v OF. 1. marca 1943 je bila podpisana t.i. Dolomitska izjava, v kateri je bilo določeno, da pripada KP kot predstavniku delavcev, najnaprednejšega družbenega razreda, avantgardna vloga v OF, preostale skupine pa so se morale odreči lastnemu političnemu delovanju.« Dejansko je bilo delo OF od vsega začetka vodeno in kontrolirano od KP. Več vidnih sopotnikov OF je že pred Dolomitsko izjavo pristopilo h KP.
»8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Glavni štab je tedaj izdal ukaz, da je treba belo- in plavogardiste razorožiti, voditelje in organizatorje zapreti, ,zapeljane’ pa pozvati, naj se priključijo partizanom. Poleg tega je CK okrožnim in rajonskim komitejem KPS naložil, naj v mestih in naseljih vzpostavijo oblast OF, mobilizirajo vse za boj sposobne moške od 17. do 45. leta in z njimi zasedejo mesta. Partizansko gibanje je tedaj postalo še številčnejše in samo na Primorskem je nastalo več kot 30 bataljonov, med njimi italijanski Garibaldi. – Belo- in plavogardisti so že pred kapitulacijo Italije poskušali preiti v ilegalo, da bi zaveznike pričakali kot slovenska narodna vojska. Takrat je prišlo tudi do poskusov skupnega nastopa s partizani proti okupatorju, a sta bili obe strani preveč nepopustljivi, da bi se to lahko uresničilo. Namesto tega so se vneli krvavi boji in partizani so četnike hudo porazili pri Grčaricah, enote MVAC pa pri Turjaku. Veliko zajetih se je pridružilo NOB, ostali pa so kasneje postali del domobranskih enot.«
To je vse, kar nam diplomsko delo, ki je napovedalo odgovore na vprašanja, povezana z narodno spravo, pove o dogodkih ob kapitulaciji Italije. Kakšni so bili tisti poskusi skupnega nastopa proti okupatorju? Krvavi boji se niso vneli, ampak so jih začeli partizani s podporo Italijanov. Četniki so v Grčaricah mirno in seveda zaman čakali na okrepitev iz Like, ko so jih obkolile partizanske brigade. Taktika četnikov je bila že pred tem, da se čimbolj izogibajo spopadom s partizani. Ko so bili v Grčaricah napadeni, so se branili, toda granate italijanskih topov so njihov odpor kmalu zlomile. In kako so ravnali z njimi po vdaji? Kako so jih gnali v Kočevje in postrelili v Mozlju? Vaške straže na Turjaku so se držale navodil o nenapadanju partizanov in zaprte v gradu čakale, da so jih obkolili in s pomočjo italijanskih topničarjev prisilili k vdaji. In potem? Delček tiste groze kaže slika, kako jih privezujejo na vrv. Več kot 600 tako zvezanih so gnali nato v Velike Lašče, 28 ranjencev pa pred gradom postrelili. Kdo je začel boje pri Novi vasi na Blokah, v Begunjah pri Cerknici, v Pudobu? Zakaj Jelendol, Travna gora in Mačkovec v diplomskem delu niso niti omenjeni? Kaj naj rečemo o stavku: Veliko zajetih se je pridružilo NOB, ostali pa so kasneje postali del domobranskih enot?!
Gregor Tomc v knjigi Rdeče in črno, ki jo diplomsko delo nekajkrat navaja, priznava, da je usmeritev partizanske vojske najprej določal revolucionarni in šele nato osvobodilni naboj in v zvezi s tem citira odstavek iz članka A. Rota Odgovor Ivanu Janu v Novi reviji leta 1990. Navajamo: »Kolaboracija, izdajstvo vpijete sedaj. Pozabili pa ste na kolaboracijo, ki je bila vzpostavljena med vrhovi partizanske in italijanske, nato pa tudi nemške vojske. Sestanek generala Guida Cerutttija v Dolenjskih Toplicah s poveljstvom partizanske vojske je obrodil obilne sadove – zdravil na pretek, Dolenjska je mesece kadila, čikala in njuhala italijanski tobak … Spomnite se malo na Turjak. Kdo je kolaboriral s kom? Kdo je vodil tanke, kdo streljal s topovi po branilcih? Isti borci za slovensko svobodo – Italijani.« (Rdeče in črno, str. 153)
V jeseni 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Na osmih straneh poročila o domobranstvu najdemo v nalogi le malo pozitivnih podatkov, pač pa take, da so bila »Rupnikova prepričanja zelo skrajna in precej podobna nacifašističnim«, da je poleg domobrancev pri obračunavanju s partizani poslej sodelovala tudi Črna roka, da so domobranci ujete partizane izročali Nemcem, vendar so včasih z njimi tudi sami obračunali in eno takih mest je bil Sv. Urh ter podobno. Po mnenju Gregorja Tomca je bilo glavno določilo domobrancev antikomunizem. Pripadnost katoliški religiji jih po njegovem ni mogla čvrsto povezovati, saj jo je njihov liberalni del odklanjal, prav tako ne nacionalizem, ki ga je pod vprašaj postavljala kolaboracija z okupatorjem. Zmedeno in neresnično je poročilo naloge o odnosu med domobranci in četniki: »Kolaboracijo bi torej lahko razumeli zgolj kot taktično dejanje, če bi se domobranci v določenem trenutku odločili za samostojen nastop proti okupatorju. Poleg tega so z Nemci kolaborirali tudi pri preganjanju četnikov. Ti ne le, da niso bili komunisti, ampak so se lahko sklicevali na status jugoslovanske vojske. (V Grčaricah partizani tega niso upoštevali. Op. J. M.) Domobranski org. štab je poleti 1944 zaradi vse pogostejših samovoljnih odhodov v ilegalo celo zagrozil s smrtno kaznijo za take primere.« Gregor Tomc to razlaga tako, da so jih k temu silili Nemci, verjetno pa zaradi stalne kolaboracije niso več razločevali med legitimnim in nelegitimnim delovanjem. Res pravo »nakladanje«! Večina domobrancev, z izjemo ozkega kroga okrog Rupnika, je četnike podpirala in z njimi sodelovala. Ukrepi zaradi odhodov v ilegalo so bili nujni zaradi Nemcev. Kdo je obsodil na smrt polkovnika Peterlina, ki je kot šef domobranskega štaba ves čas delal za zahodne zaveznike? O domobranski prisegi se naloga razpiše na dveh straneh, mi pa o tem vsiljenem dogodku ne bi izgubljali besed. Dejstvo je, da so nasprotniki domobrancev to zadevo na debelo izkoristili za svojo propagando.
Opis slike: Boljševiške norme – umor
Nedvomno je bil povojni poboj domobrancev in drugih resničnih ali domnevnih nasprotnikov novega reda neprimerno usodnejši od domobranske prisege, pa vendar mu diplomantka kljub napovedi, da bo obravnavala predvsem vprašanja v zvezi z narodno spravo, nameni komaj toliko prostora kot prisegi. Z ozadjem in vzroki pobojev opravi v dveh stavkih: »Razmere po vojni so bile zelo kaotične in grozila je celo vojna med samimi zavezniki, zato se je nova revolucionarna oblast bala za mesto, ki si ga je pridobila med vojno. Temu sta se pridružila še sovraštvo in maščevalnost do svojih vojnih nasprotnikov, vse skupaj pa je privedlo do povojnega poboja 10.000 – 15.000 ljudi brez sodnih procesov.«
Na podobno kratek način opravi diplomsko delo tudi s celotnim obdobjem 1945–1984: Obnova uničene domovine, reševanje vprašanja meja, agrarna reforma, informbirojevski spor, ki je pripeljal do odpiranja proti zahodu in gospodarskih reform. »Slovenija med vsemi šestimi republikami se je najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu in socialne razlike so se zmanjšale, kar je delavstvo pozdravilo kot uveljavljanje pravičnejše družbe in podpiralo politiko KPS.« Reformno strujo v Sloveniji je predstavljal Stane Kavčič, ki pa je bil leta 1972 odstavljen.
Razmeram v Sloveniji v letih 1984 do 1997 namenja naloga kar 18 strani. Čisto na koncu tega poglavja je pod naslovom Medijske razmere 1984–1997 naveden seznam pomembnih časopisov, ki so izhajali v tem obdobju. Revijo Zaveza v tem seznamu zaman iščemo, medtem ko takoj najdemo revijo Borec, saj je začela izhajati že leta 1949 in se je iz revije za ohranjanje revolucionarne tradicije preoblikovala v revijo za zgodovino, literaturo in antropologijo; brez težave najdemo tudi TV-15 naš tovariš: glasilo Zveze združenj borcev NOV in Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije z razlago, da se je tako imenovalo od 1963 do 1987, nato je imelo naslov TV-15: časopis borcev NOB, od leta 1991 pa izhaja kot Svobodna misel.
Narodna sprava v slovenskem časopisju
Končno smo vendarle prišli do poglavja, po katerem ima naslov tudi celotno diplomsko delo. Zaradi omejenosti s prostorom bomo vzeli pod drobnogled le nekaj važnejših točk in jim po potrebi dodali kako pripombo.
Vse se je začelo leta 1984, ko je Spomenka Hribar napisala esej Krivda in greh in v njem obsodila povojne poboje ter predlagala, naj bi umrlim partizanom in domobrancem postavili skupni obelisk z napisom: Umrli za domovino. Takratne oblasti so ostro reagirale, izid zbornika z esejem je bil prepovedan, v časopisju pa so njeno pisanje zavrnili z argumentom, da z izdajalci ne more biti sprave in da so s kolaboranti na podoben način obračunali tudi v drugih državah, na primer v Franciji. Javnost tedaj za povojne poboje na splošno še ni vedela in v interesu Partije je bilo, da tako tudi ostane.
V letu 1985 je bilo na temo sprave objavljenih 27 člankov. Borci so v tem videli poskuse razvrednotenja NOB, Društvo slovenskih pisateljev je Hribarjevo, ki je bila 28. maja 1985 izključena iz Zveze komunistov, podprlo. V novembrski številki Nove revije je potem kljub vsemu objavila svoj članek 2 Zapisnika in razložila svoje poglede na spravo. V letih 1986 do 1989 je izšlo na temo sprave le 32 člankov, vendar pa je med njimi bilo vedno več takih, ki so spravo zagovarjali. V razpravo se je vključil tudi Stanislav Klep in med drugim zapisal, da bi poleg drugih dejstev morali upoštevati tudi »privrženost – našo in mojo – Velikemu bratu in vzoru. Te dejanskosti ni mogoče prezreti. Vsaj jaz je ne morem, ker sem tudi sam razlagal njen nauk, nekaj tudi iz zgodovine VKP/b (Vsezvezne kom. partije boljševikov), ki sem jo poleg nabojev za brzostrelko zvesto nosil v svoji komisarski torbi.« (Delo, 1. 3. 1986)
Leta 1987 je v Mariboru vendarle izšel Kocbekov zbornik, z njim pa tudi spis Krivda in greh. To leto je posebej pomembno zaradi izida 57. številke Nove revije, v kateri je bil tudi članek Hribarjeve Avantgardno sovraštvo in sprava. Klep in Hribarjeva sta se zavzela za posaditev lipe sprave na Žalah in povabila k žalni slovesnosti 27. junija v spomin tistim, ki so bili maja 1945 v Vetrinju izročeni jugoslovanskim oblastem in nato pomorjeni.
Novembra 1989 je bil v Sloveniji uzakonjen večstrankarski sistem. Januarja 1990 so slovenski predstavniki protestno zapustili 14. kongres ZKJ v Beogradu. Aprila so bile prve večstrankarske volitve, na katerih je s 54 % glasov zmagala združena opozicija Demos, Slovenija je začela uriti teritorialno obrambo in na plebiscitu 23. decembra 1990, ki se ga je udeležilo 93 % upravičencev, jih je 95 % glasovalo za slovensko samostojnost. V letu 1990 je bilo objavljenih kar 188 prispevkov o spravi in le 11 avtorjev ji je še nasprotovalo. Vse več je bilo mnenj, da na političnem področju sprava ni nič drugega kot demokracija. Spomenka Hribar je ob neki okrogli mizi dejala: »Kaj je sprava? Na družbeni ravni je to strpnost do drugače mislečih, v političnem smislu pa demokracija.« (Dnevnik, 10. 2. 1990) France Bučar je ob izvolitvi za predsednika nove skupščine napovedal konec državljanske vojne.
Preprosta kmečka pamet ve, da sta za pobot, za spravo vedno potrebni dve strani. V vsej tej poplavi črk in besed pa vidimo samo eno stran. Seveda, saj do uzakonitve večstrankarskega sistema druge strani ni smelo, ni moglo biti. Ali naj bi »strpnost do drugače mislečih« pomenila, da bodo svojci pobitih v Kočevskem rogu in na drugih moriščih strpni in ne bodo spraševali, kdo so njihovi morilci? Kako naj mati, ki so ji umorili pet sinov, strpno sprejme razlago, da so bili pač krivi, ker so sodelovali z okupatorjem, ko pa ve, da to ni bilo res! Ali naj bo zadovoljna že s tem, da jim sme pred breznom prižgati svečko?
5. marca 1990 je predsedstvo SR Slovenije objavilo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, ki jo je povzelo tudi časopisje. Ta izjava je seveda bila v skladu s siceršnjo politiko KPS, ki je želela polemiko o spravi utišati. V časopisih je večina avtorjev, tudi Spomenka Hribar, izrazila zadržanost glede iskrenosti izjave predsedstva. Na veliki četrtek 1990 je Dnevnik objavil prispevek, v katerem je nadškof Alojzij Šuštar ponovil besede svojega predhodnika iz leta 1977 o odpuščanju: »Vse, kar se je v imenu krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo, kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo tudi tedanje cerkveno vodstvo – in v imenu krivcev prosimo odpuščanja.« (Dnevnik, 21. 4. 1990) S tem je soglašala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je v času Izjave predsedstva izdala svojo izjavo o narodni spravi. Najvažnejša pripomba na te cerkvene izjave je tedaj bila, zakaj cerkvena stran ne prevzame soodgovornosti za kolaboracijo.
»Časopisje je v tem času postalo povsem odprto tudi za bivše domobrance ali njihove privržence, ki so uredništvom začeli pošiljati svoja pisma. Ta so bila sprva še precej umirjena in resnično v spravnem duhu (na primer pisanje Justina Stanovnika v tem letu), sčasoma pa so postajala vse napadalnejša in so hotela vsiliti svojo resnico.« (Diplomsko delo, str. 73) Peter Urbanc iz Kanade je tako na primer napisal, da je zanj sprava priznanje, da so za državljansko vojno krivi partizani in njihov teror nad ljudmi v letih 1941 in 1942, ter obžalovanje tega. (Delo, 29. 9. 1990)
Junija 1990 so časopisi pisali o pripravah za spravno slovesnost v Kočevskem rogu. V začetku julija je tudi Komisija pravičnost in mir izdala nekaj smernic v zvezi s spravno slovesnostjo. Združeni ob lipi sprave so sestavili predlog deklaracije o narodni spravi in ga poslali v parlament, objavili pa so ga tudi časopisi. Slovesnost v Kočevskem rogu je bila 9. julija 1990: najprej nadškofova maša in simbolni pogreb ter molitve za vse žrtve vojne, nato pa govor predsednika Kučana in besede pesnikov. Predsednik Kučan in nadškof Šuštar sta si simbolično segla v roko. Časopisi so o slovesnosti poročali, vendar pa se niso potrudili, da bi posegli v njeno bistvo. – V avgustu 1990 se je v Delu začela polemika o Kardeljevem ukazu, ki ga je oktobra 1942 poslal Glavnemu štabu: Belo gardo uničujte neusmiljeno! Na to temo, ki se je kmalu spremenila v obračunavanje med posameznimi avtorji, je bilo potem do začetka novembra objavljenih kar 33 pisem.
V letu 1991 je bilo zaradi drugih prelomnih dogodkov (osamosvojitev, 10-dnevna vojna, diplomatski boj za priznanje Slovenije) vprašanje narodne sprave v ozadju. Delova Sobotna priloga je 18. aprila 1991 objavila prispevek Spomenke Hribar Zaustaviti desnico: »Zdaj je pomembno, da se ustavi pretiran pohod desnice, ki je do neke mere razumljiv, saj je odziv na dolgo obdobje prisiljenega molka, vendar hkrati tudi škodljiv – tudi za narodno spravo.« Združeni ob lipi sprave so tudi v tem letu priganjali k sprejetju svoje deklaracije, ki pa sta jo zavrnili tako borčevska organizacija kot Nova Slovenska zaveza. V letih 1992 in 1993 je izšlo po 44 člankov o narodni spravi. Nadaljevala se je razprava, kaj naj sprava pomeni. Spomenka Hribar je vztrajala pri tem, da je protikomunistična struja postala preveč »fundamentalistična«, odobravala je zmago LDS in grajala Cerkev, češ da spodbuja sovraštvo.
V letu 1994 je bilo objavljenih 78 prispevkov in nadaljevali so se stari argumenti ene in druge strani. Tako je na primer predsednik škofjeloške borčevske organizacije zapisal, da so bile likvidacije za tiste čase edino primeren in nujen ukrep proti kontrerevoluciji, na drugi strani pa je Božidar Fink menil: »Dokler ne bo spoznanja in priznanja, da je bilo v komunizmu leglo vse verolomnosti in izdajstva na Slovenskem, tako dolgo ne bo moralne integracije in ne pravega miru.« (Delo 11. 6. 1994) Na prispevek Hribarjeve Strah pred svobodo v Delu 31. 12. 1993 je prišlo kar 23 odzivov in nekateri so bili prepričani, da je bila sprava le del projekta sestop z oblasti: »V projektu sprave tiči cinizem postkomunistične mentalitete, taktika ohranjanja pozicije moči in privilegijev. Predlog za spravo lahko da le žrtvena stran, če to sploh ima za moralno upravičeno in seveda s svoje pozicije še mogoče.« (Železnikar, Delo 5. 2. 1994)
V marcu tega leta je ljubljanski pomožni škof Alojz Uran na Javorovici pod Gorjanci daroval mašo v okviru spominske slovesnosti 50. obletnice, ko je tam padlo 113 partizanov. Slovenec je tedaj opravil s škofom Uranom intervju, v katerem je ta dejal, da s takimi konkretnimi dejanji morda lahko najbolj pomagamo k spravi med ljudmi. S prispevkom Maša za domoljube se je v Dnevniku oglasil tudi škof Vekoslav Grmič in kot edino pravo pot označil upor proti okupatorju, ki »nas je hotel uničiti in razdeliti našo zemljo«. Ivo Žajdela je v Slovencu poročal o slovesnosti, ki so jo tudi to leto pripravili Združeni ob lipi sprave: v okviru slovesnosti je bila maša nadškofa Šuštarja, ki je poudaril potrebo po spravi, odpuščanju in priznanju krivde. Na obletni slovesnosti v Rogu, kjer se je zbralo okrog 8.000 ljudi, je spet maševal nadškof Šuštar. – Tu se nam kar samo vsiljuje vprašanje, zakaj med spravnimi slovesnostmi niso omenjene niti Teharje niti Krimska jama. Pri Krimski jami je dr. Hribarjeva celo govorila in njen govor je ohranjen v knjigi Svitanja, ki je izšla leta 1994. Časopisi so tedaj o tem vsekakor poročali. Zakaj so bila ta poročila manj pomembna kot na primer poročilo o slovesnosti na Javorovici?
V letu 1995 se je število prispevkov o spravi spet povečalo na 156 in se tako po številčnosti uvrstilo takoj za letom 1990. Značilnosti pisanja so seveda ostale v glavnem enake kot v prejšnjih letih. Aprila je Svetovni slovenski kongres pripravil okroglo mizo o spravi. Tugomer Kušljan je potem zapisal, da je Svetovni slovenski kongres v resnici domobranski kongres. Spomenka Hribar je svoje poglede na spravo v tem času spremenila: v nasprotju s prejšnjo mislijo, da mora vsak posameznik vzeti nase preteklost celotnega naroda, je sedaj pisala, da je neetično podžigati sovraštvo in izpostavljati račun za prestano vsem generacijam. Združeni ob lipi sprave so se še bolj približali domobranski strani. Med obiskom pri metropolitu Šuštarju so govorili tudi o proslavi 50. obletnice konca druge svetovne vojne in ga pozvali, naj se je ne udeleži, če na njej ne bodo plapolale črne zastave, kajti tedaj bo tudi obletnica našega holokavsta.
Veliko prahu je dvignil predlog cerkvenih predstavnikov, naj se v proslavo vključi tudi domobrance in revolucijo. Anton Drobnič, tedaj generalni državni tožilec, je v televizijskem intervjuju opravičeval domobransko prisego z argumentom, da so prisegli svojim nadrejenim, ki so bili Slovenci, in se obvezali za boj proti komunistom in njihovim zaveznikom, s čimer so bile mišljene ostale skupine v OF. Mladina je poročala o tem intervjuju 11. 4. 1995 in dodala še medvojno izjavo Stanka Kocipra: »Danes se je treba odločiti ne le za tolovajstvo ali proti njemu, temveč za svetovni boljševiški blok ali proti njemu … tudi proti njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in washingtonskim židovskim režiserjem.« Z mnenjem o proslavi se je oglasil tudi Vekoslav Grmič in označil komunizem za laiciran evangelijski nauk o bratski skupnosti vseh ljudi, Janez Jerovšek in drugi pa so vladi in parlamentu poslali poziv, naj ob 50. obletnici v skladu z dejstvom, da je bil konec vojne tudi začetek komunistične vladavine, ugotovita, da so državni organi v povojnem obdobju izvrševali zločine. Ko sta potem SKD in SDS bojkotirali proslavo in se je tudi cerkveni predstavniki niso udeležili, jih je Spomenka Hribar kritizirala, za Cerkev pa še posebej zapisala, da je popustila pritiskom »zadrtih domobrancev« in da ponovno sodeluje pri razcepljanju slovenskega bitja.
Leto 1996 je bilo volilno, vendar se je število prispevkov, ki so se nanašali na narodno spravo, zmanjšalo na 26. Spet so se oglašali zlasti Združeni ob lipi sprave. Ob 5. obletnici ustanovitve Svetovnega slovenskega kongresa je njegov podpredsednik Jurij Terseglav v Delu razmišljal, da je kongres s svojo politično nevtralnostjo zašel v neverodostojnost in da mora v bodoče razčistiti in sprejeti odnos do preteklosti. Leta 1997 je bilo objavljenih samo še 5 prispevkov in kar trije so bili pozivi Združenih ob lipi sprave k sprejetju njihove deklaracije v državnem zboru. Kljub tem prizadevanjem je vprašanje narodne sprave vsaj začasno spet potihnilo.
Opis slike: Boljševiška sprava – Kočevski rog, 8. julij 1990
Zaključek
Zadnje poglavje diplomskega dela nam nudi pregled časopisnih člankov o narodni spravi v letih 1984 do 1997. Ni dvoma, da je avtorica opravila veliko delo, saj je morala prelistati kupe časopisov, iz izbranih člankov izluščiti njihovo jedro ter ga predstaviti v nekaj preprostih stavkih brez posebnih komentarjev. Seveda pa z njenim izborom člankov nismo in ne moremo biti zadovoljni. Ne dvomimo, da je, na primer, bila maša škofa Urana ob 50. obletnici smrti 113 partizanov na Javorovici nad Šentjernejem pomembno spravno dejanje, ne razumemo pa, zakaj tak pomen ni priznan slovesnosti v Šentjerneju, kjer so se po 50 letih zamolčanosti ob blagoslovitvi farnih spominskih plošč in simbolnem pogrebu spomnili 435 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, in podobnim slovesnostim ob blagoslovitvi drugih farnih spominskih plošč.
Opis slike: Na raziskovalnem letu
Ko razmišljamo o slovenski narodni spravi, je treba upoštevati, da ena stran iz naše državljanske vojne ali, če hočete, domobranska stran, ni bila samo premagana, ampak je bila večinoma pobita (pometana v kraške jame in zabetonirana v rudniške jaške), v manjšem delu pa je emigrirala v prekooceanske dežele, od koder ni mogla bistveno vplivati na življenje v domovini. Svojci pobitih in izseljenih, ki so ostali doma, so bili kot drugorazredni državljani prisiljeni k molku. O teh razmerah priča tudi esej Krivda in greh, ko predlaga »ne samo priznanje zločina, ampak da se svojcem tudi omogoči obiskovati grobove, če že ne, da se prekopljejo in pokopljejo na način, ki je pri nas v navadi.«
Maja 1991 je bila ustanovljena Nova Slovenska zaveza in tedaj je tudi začela izhajati revija Zaveza; do sedaj je izšlo 81 številk te revije, v kateri obravnavamo tematiko, ki je tako ali drugače povezana z narodno spravo. Upamo, da ni treba posebej pojasnjevati, zakaj organiziranje takega društva oziroma revije prej ni bilo mogoče. Ena od važnih nalog Nove Slovenske zaveze je postavljanje farnih spominskih plošč. Za vsako od 200 doslej postavljenih plošč je bilo treba najprej zbrati podatke o zamolčanih medvojnih in povojnih žrtvah boljševiškega nasilja in dobiti soglasje svojcev, da se njihova imena lahko napišejo na kamen, ki je za mnoge postal simbolni grob. Ob blagoslovitvi vsake plošče je bila spravna slovesnost in simbolni pogreb – in zamolčani so tako po tolikih letih spet postali del krajevne oziroma narodne skupnosti. O teh slovesnostih so zlasti v začetku pisali tudi časopisi, vendar ta poročila niso prišla v bibliografski pregled časopisnih prispevkov o narodni spravi kot tudi revija Zaveza ni bila sprejeta v seznam pomembnih časopisov obdobja od 1984 do 1997. Kdo ve, po kakšnem kriteriju in kateri družbeni vedi je tako prav! Mar nista za spravo potrebni dve strani? Kolikokrat je bilo že rečeno, da je za spravo potrebna resnica: »Resnica vas bo osvobodila!« Vendar sprave ne bo, če bosta sprti strani imeli vsaka svojo resnico, če se ne bosta zedinili o eni, edini resnici.