Avtor: Vanja Kržan, Marija Mandelj

Na Zavezi smo vedno veseli, kadar slišimo pohvale ljudi, katerih zgodbe objavljamo; veseli zato, ker vemo, da je tem preizkušenim ljudem vsaj malo v uteho, ko vidijo in preberejo zgodbo o svojem trpljenju med vojno in o mnogih krivicah in žalitvah, ki so jih prestajali po vojni. Resnica končno vendarle po delčkih prihaja na dan. Za spravo v narodu pa je potrebna samo resnica.
Pred kratkim me je s prisrčno in preprosto zahvalo – kot je preprosta sama – razveselila v uvodu svojega pisma gospa Marija Mandelj (1930), domačinka iz Marinče vasi, sedaj že dolgo let živi v Ivančni gorici. Medvojno zgodbo o trpljenju njene družine smo objavili v 71. številki Zaveze, ki ji ostaja zvesta od vsega začetka.
Takole se zahvali: »Hvala za ves vaš trud vsem, ki pišete v Zavezo o zamolčanih resnicah, pa še lepo je brati, ker ne pišete nič žaljivega. Bog vam plačaj v zdravju in sreči, da bi lahko še dolgo pisali. Hvala vam osebno, ki ste objavili mojo zgodbo in vsem pri Zavezi; in hvala Bogu, da smete pisati. Hvala Bogu, da je prišla demokracija in se lahko govori, prej smo morali biti samo tiho. No, dobro pa še ni vse.«
Po tej zahvali pa se gospa Mandelj razpiše o tistih dogodkih po vojni, ki se jih –takrat petnajstletno dekle – živo spominja. Vojne grozote in povojne krivice in zatiranje so mlado dekle zaznamovale za vse življenje. Saj piše, da niso bili drugega kot plevel. Mnoge neobjavljene spomine še danes nosi v sebi, a jih v svoji zgodbi v 71. številki ni vseh opisala. Ne more si kaj, da ne bi razkrila še teh, kajti želja, da pride na dan čim več resnice, ji ne da miru.
»Po vojni smo iz Kočevja prišli domov. Ne vsi. Treh bratov ni bilo. Začeli smo vse znova. Orati brez konja nismo mogli. Med vojno so nam ga vzeli partizani, na srečo so nam ga ob koncu vojne domobranci vrnili. Ata ga je šel iskat in žrebec se je tako razveselil, ko ga je ata poklical, da je povesil uhlje, jih dal nazaj in tako zahrzal, da ga ata tako še nikoli niso slišali. Z drugim konjem pa je brat pomagal pogorelcem. Tako smo ga rešili pred partizani, drugače bi nam vzeli še tega. Bili so zelo težki časi veliko let. Drugim ženam pogrešanih mož z majhnimi otroki smo pomagali z oranjem njiv, ali če je bilo treba kaj pripeljati. Seveda vse zastonj. Nekatere so same dale kakšen živež, krompir ali fižol, če so mogle. Nam, ki nismo bili na pravi strani, še živilskih kart niso dali. Sol sem hodila prosit terenke, če jo posodijo malo, oni so imeli vsega dovolj.
Začele so se proslave, mitingi, veselice. Pravo norenje! 9 junija 1945 prinesejo domov poziv, da potrebujejo naš lojtrnik za prevoz ljudi v Žužemberk. Lojtrnik naj ima spredaj in zadaj desko počez in dve po dolgem za sedeti. Ob osmih zjutraj mora biti voz v Zagradcu. Odpeljati sem morala jaz, ker si ata ni upal. Morda ga ne bi bilo nazaj. Vedeli smo, da so med vojno večkrat klicali kakega duhovnika k bolniku, pa so ga ubili ali mučili. Tudi može in fante so speljali na limanice in jih ni bilo več nazaj. Dekleta so morala pot kazati partizanom in tudi njih ni bilo nazaj domov.
Ko pripeljem lojtrnik v Zagradec, pride Lojze Orel in reče: »Zapelji k Šlosarjevim.« Poženem konja tja. Pa pride Ivan Hrovat, gospodar in župan občine Zagradec. Imel je brke kakor Ivan Cankar. Gre okoli voza in reče: «Pa s takim vozom prideš?« Jaz pa: »Nimamo drugega.« Seveda,voz je bil brez ‘žlajfe’ za zavirat. »Imam verigo.« Zapnem jo za leseno kolo, da bo za vožnjo navzdol. Potem je župan šel v hišo. Pridejo ljudje in začeli so krasiti voz in konja: na oba komata so pritrdili zastavice, dve smrečici spredaj in dve zadaj so zataknili na ročice, na vrh smrečic pa zastavice in židane trakce vseh barv. Prinesli so še dolge spletene vence iz bršljana in jih ovili po lojtrnicah in v kolesa. »Zapelji zdaj na cesto.« Bilo me je strah, saj še nikoli nisem peljala polnega voza ljudi, in to sama.
Že takoj od hiše je šlo navzdol in sem pripela verigo za kolo in šla peš. Na ravni cesti so čakale afežejevke, tudi žena županova in naša soseda. Zasedejo voz in vse so imele nekakšne cule iz blaga ob nogah. Šele kasneje sem videla, da so imele notri hrano in pijačo, jaz pa nič. Na sredi voza je ena držala zastavo. In rečejo: »Gremo naprej.« Županova je sedela zraven mene in me vodila. Nisem poznala poti, saj še nikoli do takrat nisem bila v Žužemberku. Začele so peti partizanske pesmi. Pridemo v Žužemberk na trg. Je bilo polno voz in ljudi. Morala sem čakati. Bilo je zelo vroče. Rekla sem: »Vzemite vaše cule, grem jaz domov.« – »Ne, morala nas boš peljati v Novo mesto ali v Trebnje,« so mi ukazale neznane ženske. »Ne bom, že zdaj sta konja premočena od te vročine. Jaz grem domov.« – »Kar pojdi, bo pa partizan peljal,« je ena odločila. »Ne bo ne, konji so naši.« Še ukradli bi jih lahko in konja sta se mi smilila, mi jih nikoli nismo takole gnali po vročini. Ko so jih pogostili in so bile site in napite, so se afežejevke spet naložile na moj voz in še druge, ki jih nisem poznala. Županova reče: »Gremo.« In zapeljem v hrib proti požganim razvalinam žužemberške cerkve, nato čez Dobrnič v Trebnje. Ves čas so prepevale partizanske pesmi: Nabrusimo kose, Hej brigade in še polno drugih. Jaz pa sem premišljevala: »Kje je naš Francelj? In druga dva brata? Ali se bodo še kdaj vrnili?« Cesta je bila slaba, prašna, polno ovinkov, klanci v hrib in spet navzdol. Voz brez zavor, samo verigo sem ves čas pripenjala na kolo, da je zaviral. Če je nisem takoj odpela, ko je šlo navzdol, sta konja morala vleči. In spet sem ustavila voz, da sem šla verigo odpet. Takrat pa je nisem mogla. Popoldne je bilo, brez hrane ves dan in tako slaba sem bila, pa sem eno prosila, naj mi pride pomagat. Pa ni nobena prišla. Kar predirale so se naprej in vriskale.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Mandelj

V Dobrniču smo se ustavili in so jih spet pogostili. Konja sta bila tako premočena, da je kar teklo z njiju. Ena mi reče: »Konjem daj vode.« – »Tako vročih se pa ne sme napajati. Morala bi se ohladit in kaj pojesti.« Pa nič. Tudi meni niso nič dali. In spet se naložijo afežejevke na voz in naprej v hrib. Zdaj sta se konja sama ustavljala in to večkrat, kar penasta sta bila, taka vročina je bila. »Dol z voza,« sem rekla, tako hudo mi je bilo za konja, »ne moremo naprej.« Nič se jih nisem bala, če bi bili moški na vozu, bi se jih. Ene so šle dol, druge pa ne. Na vrhu klanca se spet naložijo. Malo pred Trebnjem mi rečejo: »Ustavi pri tisti hiši.« Vse so šle dol z voza. »Bomo šle peš, ker je že blizu. Ti pa pojdi v kozolec po mrvo za konja.« Sem rekla: »Ne upam si krasti.« Zato so šle tri z menoj in vzele malo mrve. Pred hišo je stal starček, pa se je skril v hišo, ko nas je zagledal. Ženske so se spet podprle z malico. Županova mi je dala košček potice in kavino šalčko čaja.
Zdaj je bila moja vožnja končana. Kam naj grem? Nazaj ali naprej? Poti nisem poznala, prvikrat sem bila v Žužemberku in v Trebnjem. Znana mi je bila samo cesta od Radohove vasi proti Ivančni gorici. Stara sem bila petnajst let. Kar naprej po cesti bom šla. Vesela sem bila, da sem bila rešena afežejevk. Ko so vse odšle, se je prikazal tisti starček. Šla sem ga prosit malo vode za konja. »Kaj pa to voziš?« – »Morali smo,« mu povem in od kod sem doma. Dal mi je vedro vode. Konja sta samo glavo dala v vedro in je bilo prazno. Šla sem še enkrat do starčka: »Dajte še malo, konja ves dan nista pila, pa taka vročina.« Dal je še malo. »Ali za nas ne bo,« je rekel. Res je bilo v vodnjaku le še malo deževnice. Pri nas doma smo imeli vodo iz Krke.
Šla sem naprej po neznani cesti. Pridem v Radohovo vas, pride mož naproti. »Kaj pa voziš?« – »Nič, samo sebe.« Na vozu so bile še vedno smrečice, venci so od vročine odpadli. Nič več ni spraševal. Potem pripeljem v Ivančno Gorico, naprej v Muljavo proti domu in v Marinčo vas. Po klancu navzdol dohitim sestro, ki je šla z dnine pri sorodnikih. Začudeno me vpraša: »Od kod si se pa ti vzela?« Vse sem ji pripovedovala, kaj vse sem doživela. Pozno zvečer sem prišla domov. Konja sta bila tako utrujena, da sta šla samo v korak. Mi jih nismo nikoli tako mučili. Kako je mamo in ata ves dan skrbelo, kje sem. Kako strašne skrbi smo imeli, vedo, ki so tiste čase doživeli.
In spet je kmalu prišlo povelje, da moram s konjem in vozom priti v Zagradec ob osmih zjutraj. Nič kam in za koliko časa. Spet so se naložile na voz afežejevke in gremo v Žužemberk. Na trgu je bilo veliko voz in ljudi. Vse padle partizane so izkopali in zdaj jih bodo slovesno odpeljali na pokopališče v Žužemberk pod požgano cerkvijo. Seveda, bili so govori in zmerjanje belčkov in izdajalcev. Bilo je veliko ljudi še iz drugih vasi in vsi so morali peš za pogrebom. Na koncu pa je bil partizanski golaž, samo za partizane in njihove. Bili so že pred pogrebom siti in napiti. To je bilo norenje od zmage, ne pogreb. Ves čas sem pazila na konje, tudi drugi furmani so stali ob svojih konjih. Nič se nismo pogovarjali. Takrat smo se neznanih ljudi bali. Gotovo so tudi njih prisilili v vožnjo. Meni niso nič dali jesti, čeprav sem bila ves dan lačna in sem morala afežejevke zastonj prevažati. Pa še vsi so me grdo gledali in posmehljivo. Mi pa smo takrat mislili na naše, kje so. Če so jih pobili, jih ne bomo nikoli pokopali. Danes vem, da so takrat v začetku junija, ko so afežejevke na mojem vozu prepevale partizanske pesmi, ko so vpili: smrt izdajalcem, ko so jedli partizanski golaž in pili, v Kočevskem rogu pobijali, tudi mojega brata Franceta. Drugega brata Damjana, Minče smo mu pravili, pa so imeli na Teharjih in ga tako mučili, da ni nikoli o tem pripovedoval, ko se je šele čez dolgo časa vrnil. Ostal je čuden in molčeč vse življenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ata Jože in mama Terezija Mandelj

Podobnih voženj, ki sem jih opisala, je bilo še veliko. Voz je bil slab, konja smo imeli samo za oranje njiv, oni pa vedno na povelje: pelji tja in tja. Opisala bom samo še eno vožnjo. Mislim, da je bilo leta 1952. ali 1953. poleti. Spet moram ob osmi zjutraj v Zagradec z vpreženim vozom. Kam, niso nikoli povedali. Afežejevke so se naložile na voz in pelji nas v Dolenjske Toplice, 30 km daleč, na miting. Bilo je spet partizansko slavje. Proslavljali so obletnico ustanovitve treh brigad v gozdu: Tomšičeve, Gubčeve in mislim Šercerjeve, a ne vem dobro. Takrat je prišel na proslavo tudi Tito. Ustaviti sem morala v neki vasi pred Toplicami. Afežejevke so šle peš čez most na Krki. Vse vozove in konje je pazil partizan, ker sem morala tudi jaz čez most. Zelo nerada sem pustila konja, spet sta bila na soncu, brez krme in vode. Postaviti smo se morali ob cesto, na obe strani, več kot kilometer. Smo Tita dolgo čakali. Videla sem ga čisto od blizu in vse spremstvo tudi. Potem so vsi ljudje drli za njim. Jaz pa hitro nazaj h konjem, da mi jih ne bo kdo ukradel. In smilila sta se mi. Čakala sem afežejevke, da so se spet naložile na voz. Prišle so zadnje, tako da so se že vsi odpeljali, jaz z mojim vozom sem bila zadnja. Spet so bile vse site in opite. Jaz pa lačna in žejna, saj meni niso dale nič.
Afežejevke so šle celo v Beograd ali morda v Zagreb, še danes ne vem, na partijski kongres, ker nekaj tednov nisem videla sosede, ki sem jo večkrat vozila na mitinge. Šle so vpit proti domobrancem, pa so bili takrat, že več let pobiti, pa za ljudsko oblast so vpile in za Tita in druge heroje. Takrat se je zvedelo zunaj naših meja za poboje. Na kongres so šli zato, da so vpili, da je ljudstvo samo obsodilo izdajalce in sovražnike naroda. Železnica do Trebnjega je bila še razkopana, ceste polne jam in slabe, zato sem morala afežejevke peljati do Trebnjega, od tam naprej so šle z vlakom. Pa so vse dobile za to kričanje po mitingih partizanske spomenice, borčevske pokojnine, smrt pa jih enako pobira kot nas.«
Kljub vsemu hudemu, ljudi ni zapustil smisel za humor. »Na mostu na Krki je bila nekega dne obešena kokoš in napisan listek je bil zraven: »Rekli so, da moram tri jajca znesti na dan, pa dva sem, tretjega pa nisem mogla, zato sem se obesila.« To je bilo res.
Na občini Zagradec so odredili, da morajo vsako nedeljo od vsake hiše pobirat koloradskega hrošča po vseh njivah s krompirjem. Ob deseti uri. Seveda, bila je maša ob desetih. Kjer je bilo več otrok, so šli eni zjutraj k maši in potem pobirat, pa nismo nič nabrali. Iz naše vasi je enkrat šla k sv. maši ob desetih Albina Z., zato jo je Jože C. prijavil. Bila je na zaslišanju in zaprta v kleti v Grosupljem dva dni.
Najlepši spomin na tiste čase hranim, ko je škof Anton Vovk prišel birmovat na Krko. Takrat so bile prepovedane vse zunanje slovesnosti in vsi smo bili natlačeni v cerkvi. Čisto od blizu sem ga videla in brazgotine na vratu. V cerkvi je stopil na prižnico in pridigal s tako močnim glasom, da se je slišalo še zunaj na trgu. Povsod so se skrivali prisluškovalci in so ga lahko še oni slišali. Vsi smo čutili, da je naš škof. Že takrat smo vedeli, da je mučenec, in po domovih smo molili, da bi bil proglašen za svetnika. Veliko smo molili za njegovo zdravje. In za konec vojne. Devetega maja 1945. v Sloveniji ni bilo konec vojne, če so še l. 1952 zažgali škofa Vovka in zapirali verne, poštene ljudi. Drugod po Evropi je je bilo konec, samo tam, kjer so bili komunisti, vojne ni bilo konec. Če ne bi bilo komunistov, tudi vaških straž, legionarjev in domobrancev ne bi bilo. V državah, kjer ni bilo partizanov, kakor je povedal gospod Janša, so se ob koncu vojne umaknili vsi okupatorji in bilo je malo žrtev med vojno.
Hvala vsem, ki pišete o drugorazrednih Slovencih. Še danes, če umre kakšen partizan, nas zmerjajo z izdajalci, pomagači okupatorja. Meni se zdi, da sami sebi lažejo, da se tolažijo in mirijo vest, če jo sploh še imajo. Pa jih je čedalje manj. Tisti, ki so še, so obledeli kot stara obleka. Njihova rdeča barva kar bledi. Trubarjeva knjige so zažigali, ker so bile protestantske in proti pravi veri. Potem pa je prišel čas, ko so videli, kako so vredne za Slovence. Morda se bodo tudi za nas kdaj časi spremenili.
Govorijo, da so bili v gozdovih borci, ampak gozd je bil kot brlog divjih živali. Komaj kdo od nas si je upal v gozd. Vedno so šle po tri ženske skupaj grabit steljo, in še to samo, če ni bilo partizanov v bližini. Po vaseh smo jim morali kuhati, zbirati živež in voziti v gozd. Morali smo jim kazati pot za v drugo vas. Moja mama so morali enkrat kazati pot skupini partizanov. Ponoči čez gozd na Sušico. Začelo je deževati zelo močno. Pozno ponoči so prišli domov, vsa premočena in premražena. Takrat so zboleli. Seveda, terenke je bilo škoda, moje mame pa nič, ker smo bili plevel.
Po vojni je moral od vsake hiše eden v Kočevje sekat les po več mesecev. Tam so jim rekli, to so bili starejši tovariši, da so prostovoljci. Kakšna laž! Moj brat, ki je bil star šele petnajst let, je moral oditi z našim konjem, ki smo ga potrebovali doma. Ni imel dobrih čevljev, tudi ne obleke. V Kočevju je vlačil les iz gozda do poti, od tam pa drugi naprej v Kočevje. Seveda vse prostovoljno. Kakšna tlaka! Hujša kot v starih časih, ko so živeli grofje in tlačani. Nekoč je prišla neka delegacija. Tovariši so se hvalili: »To so pa sami prostovoljci.« Eden od fantov pa je nekoč rekel, da je bil prisiljen delati v gozd. Kakšno reč so potem zganjali. Tovariši so ga tako kaznovali, da so ga stradali.
Doma smo že med vojno vedeli, in tudi dolgo po vojni, da nam samo vera lahko pomaga. In upanje. Vsak večer smo molili k Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Spominjam se dogodka med vojno. Šestnajstega julija 1942. so terenci dali ukaz, da ne sme nobeden na njive, bo borba. Pšenica je bila zrela in ker ni bilo dopoldne borbe, smo šli opoldne žet. Ob dveh se je začelo streljanje, skrili smo se za grmado lešnikov in molili. Znašli smo se v navzkrižnem ognju med Italijani in partizani. Ti so iz dveh zased v Marinči vasi in Velikih Lesah pričeli streljati na Italijane, ki so bili dobro vidni na cesti, in je bilo kar nekaj pobitih. Blizu nas pade topniška bomba. Moj ata rečejo: »Bežati moramo!« Ata so bili štiri leta topničar v prvi svetovni vojni in so vedeli, kaj pomeni streljati s topom. Vzeli so srpe in mojo belo ruto in po trebuhu šli proti vasi med streljanjem. Italijani so ga hoteli kar ustreliti, ata so komaj dopovedali, da smo še mi na njivi. Pa pride eden, ki je znal malo slovensko in rekel atu: »Pokliči jih domov, če ni res, boš mrtev.« Ko smo zaslišali ata, smo kar leteli domov, krogle pa so žvižgale okrog nas. Dva italijanska vojaka sta šla za nami s puško v rokah in kar domov. V kotu hiše smo imeli velik križ in sliki Srca Jezusovega in Marije. Gledala sta jih in rekla: »Bodite v hiši, dokler mi vsi ne odidemo. Tudi, če bo kakšen otrok zunaj, bo ustreljen.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Mandelj v pogovoru z obiskovalcem

Molili smo v zahvalo Srcu Jezusovemu in Marijinemu, da sta nas obvarovala smrti. In še toliko drugih nevarnosti. Brat, ki je ostal na domačiji v Marinči vasi, ju ima še vedno obešeni.
Hvala vsem pri Zavezi, če boste pismo objavili, da bo še več resnice prišlo na dan.«