Avtor: Vlasta Likar Baš

Veš, mama, rada bi zaspala,

zasanjala bi v sen sladak,

da v sanjah bi si obudila nekdanjo srečo – prost korak.

Veš, mama, zdaj jaz klešem kamen,

od kamna dlan mi krvavi …

in kamen v dušo se zajeda,

kako, veš. mama, to boli!

Kaj sem storila?

Res ne vem, čemu nasilnik me preganja

in nad menoj svoj bič vihti.

Čemu v temačni grapi hiram,

bom še kedaj od tod odšla?

Zato, veš, mama, bi kar spala

in sanjala do konca dni.