Avtor: Brane Senegačnik

Globoka, bleda, tiha polja naokrog –

kakšna radost me obliva!

Nad dolinami, gozdovi, o povsod, povsod

samota čudovita!

Iz mesta nosi le zvonjavo

čez gozdne vrhove do sem.

Splašena srna vzdigne glavo

in spet potopi se v svoj sen.

A gozd v spanju prek skalovja

priklanja svoje krošnje zdaj;

saj Gospod gre čez vrhovja

in blagoslavlja tihi kraj.