Avtor: Wolfgan Kopitzsch
Uporaba rezervnega policijskega bataljona 101 v Józefówu 13. julija 1942
27. marca 1942 si je Joseph Goebbels zapisal v dnevnik:
»Pričenja se deportacija Judov v lublinskem okrožju Generalgouvernementa na vzhod. To bo precej barbarski ukrep, raje ga ne opisujem podrobneje, in le malo Judov bo ostalo. Na splošno lahko ugotovimo, da jih mora biti iztrebljenih 60 %, ker jih samo 40 % lahko uporabimo za delo. Bivši dunajski gaulajter (Odilo Globocnik), ki mora izvršiti to akcijo, jo bo izvajal s precejšnjo mero razsodnosti in na način, ki ne bo preveč sumljiv … . Izpraznjene gete v mestih Generalgouvernementa bomo potem napolnili z Judi, deportiranimi iz Nemčije, in po določenem času se bo proces ponovil.«
»Končna rešitev judovskega vprašanja«, t.j. iztrebljenje domačega judovskega prebivalstva na zasedenih vzhodnih ozemljih in od marca 1942 tja preseljenih Judov, se je pričela izvajati v skladu z Göringovim poveljem Heydrichu od 3l. 7. 1941 in je temeljila na izkušnjah posebnih oddelkov na zasedenih ozemljih Sovjetske zveze, kjer se je množično iztrebljanje Judov pričelo takoj po nemški zasedbi poleti 194l. Ti ukrepi so se izvajali pod šifro Operacija Reinhard. SS Brigadeführer Odilo Globocnik, ki je bil določen za izvajanje te operacije, je v svojem poročilu Himmlerju 5. 1. 1944 naštel naslednje naloge:
»Celotna Operacija Reinhard obsega štiri področja:
a) preseljevanje
b) izkoriščanje delovne sile
c) uporaba premoženja
d) zbiranje skritih dragocenosti in lastnine«
Množično iztrebljanje Judov se je izvajalo v uničevalnih taboriščih Belzec (od marca 1942), Chelmno (Kulmhof, od konca 194l), Sobibor (od aprila 1942), Treblinka (od oktobra 194l) ter v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih Auschwitz-Birkenau (od oktobra 194l) in Majdanek (od začetka 1942), pa tudi neposredno v mestih in vaseh na zasedenem ozemlju. Enote redarstvene policije (ki je vsebovala uniformirano policijo in žandarmerijo) skupaj s SS, varnostno službo in prostovoljci (največ Ukrajinci) so sodelovale pri transportih Judov v uničevalna taborišča. Ta akcija je bila znana pod olepševalnim izrazom »preseljevanje«. Podpirala jo je lokalna poljska policija.
Leta 1968 je hamburško deželno sodišče glede prve akcije celotnega bataljona na področju Józefówa ugotovilo naslednje:
»Poveljnik bataljona major Wilhelm Trapp je nagovoril bataljon. Moštvu je razložil nalogo. Pojasnil jim je, da morajo biti vsi Judje v mestu postreljeni … Rekel je možem, naj pomislijo na svoje žene in otroke doma, ki morajo prenašati zračna bombardiranja in pri tem mnogi izgubljajo življenja. Kasneje je razkril svoj pogled na te vrste naloge, ko je dejal vojakom bataljona: ”Take naloge mi niso všeč, ampak ukaz je ukaz.” Na koncu svojega govora je rekel, naj tisti starejši člani bataljona, ki se ne čutijo sposobne za to nalogo, stopijo iz vrste. Čez nekaj časa je stopil naprej samo priča S. Postopoma se mu je pridružilo še kakih 10 drugih. Stotnik Wolfgang Hoffmann, poveljnik 3. čete, v kateri je bil priča S., je pokazal svoje nezadovoljstvo z jezno pripombo. Možje, ki so stopili iz vrste, niso bili določeni za eksekucije.
Enote 1. in 2. čete, ki so bile določene za evakuacijo, so imele nalogo zbrati prebivalce judovske četrti, ki so mogli hoditi, na tržnici … Uniformirana policija jih je zganjala tja in preiskovala hiše. V skladu s prejetimi ukazi so uporabljali puške. Tiste, ki niso mogli hoditi, so postrelili v posteljah. Ceste in hiše so bilo polne hrupa od strelov in rjovečih povelj policije, ki je izganjala ljudi iz hiš. Trupla so ležala vsepovsod, v hišah in na ulicah judovske četrti … Z udarci in kriki so Jude postopoma zgnali na tržnico … . Tam se je pričelo izbiranje za delo sposobnih mladih moških. Izbrane, najmanj 100 mož, so ločili od drugih in v teku popoldneva prepeljali v Lublin …
Nato se je pričel transport drugih Judov. Približno po 30 Judov so nalagali na tovornjake in jih pod stražo vozili v gozd. Tam so morali izstopiti in stati v vrsti, zastraženi po uniformirani policiji. Potem se je pričelo streljanje na strani jase, ki jo je izbral obtoženi Wohlauf. Medtem ko je ena enota streljala, je druga jemala nove žrtve z mesta raztovarjanja, kamor so stalno prihajali novi tovornjaki, naloženi z Judi …
Jude so z mesta raztovarjanja privajale enote za eksekucijo. Vsak posamezen policist je pobral novo žrtev iz vrste čakajočih in jo spremljal do mesta streljanja. Tam so se morali Judje uleči na tla z obrazom navzdol. Ubijali so jih s puškinim strelom v tilnik. Strelcem so ukazali, naj nasadijo bajonete in jih namestijo med lopatici, da bi bolje merili. Morišča v gozdovih so stalno menjali … Streli iz bližine so povzročali strašne rane … Kljub temu so bile žrtve na poti k eksekuciji tako mirne in zbrane, da se priče še danes spominjajo tega vedenja z mešanico nerazumevanja in občudovanja. Žrtve nikakor niso bile samo poljski Judje. Veliko jih je bilo iz Nemčije, nasilno pregnanih iz severnonemških krajev. Priča V. je govorila z Judinjo, ki je zavpila: »Ne morete storiti tega, tudi jaz sem iz Hamburga.« Obtoženi B. je povedal, da mu je neka Judinja rekla: »Kaj delate tukaj, kako je mogoče, da so Nemci taki?« Starejši mož je povedal obtoženemu B., da prihaja iz Bremna in da se je bojeval v prvi svetovni vojni. Že umrla priča K. je povedala o svojem razgovoru z neko žensko in njeno hčerjo iz Kassla, ki ga je napeljal, da se je rešil eksekucij. Naloga je bila končana pozno popoldne.«
Trezne besede, ki jih hamburško deželno sodišče uporablja v sodbi, so čisto neprimerne za opis grozovitih dejanj. To velja tudi za številna pričanja. Dejanski dogodki so bili daleč bolj kruti.
Akcija 2. čete v Lomazih 19. Avgusta 1942
Bataljon so v zvezi z operacijami na področju Zamośća prepeljali v severni del lublinskega okraja.
Celotna 2. četa je bila 19. avgusta 1942 poslana v Lomaze, kjer je bila že nekaj časa nastanjena enota 3. voda (cca. 18 mož).
»Akcija se je pričela zgodaj zjutraj naslednjega dne pod poveljstvom poročnika Hartwiga Gnadeja in častnika varnostne službe, ki sta izdajala ukaze in razporejala naloge. 2. četa je imela nalogo zavarovati mesto in ga zapreti od zunaj in znotraj, nato pa izprazniti judovsko četrt. To je bila ubijalska akcija, kajti vse slabotne, bolnike in majhne otroke so postrelili na mestu. Pri tej evakuaciji je bil v glavnem uporabljen 2. vod. Hiše so preiskoval izjemno natančno. Možje so bili razdeljeni v skupine po dva ali tri uniformirane policiste. Priča H. je poročala, da jim je bilo ukazano preiskati tudi kleti in podstrešja. Judje so se zavedali, kaj se bo zgodilo. Slišali so, kaj se je že zgodilo z ”njihovo raso” v Generalgouvernementu. Zato so se poskušali skriti in ubežati smrti. Streljalo se je vsepovsod po judovski četrti. Priča H. je videla približno 15 mrtvih Judov samo v eni ulici. Lahko pregledna judovska četrt je bila očiščena v približno dveh urah.
Jude so zbirali na šolskih dvoriščih ali športnih igriščih. Morali so se usesti na tla v dveh skupinah, ločeno po spolu. Nekaj ur so morali čepeti na žgočem soncu. Med tem so okrog 50 judovskih moških prisilili, da so izkopali množični grob. Tega so napravili na skritem mestu v gozdu blizu mesta …
Nato se je pričelo zganjanje Judov v zbirališče na robu gozda. Skupine po 50 do 100 Judov so odgnali v spremstvu uniformirane policije. Tudi pot do tja je bila zastražena z uniformirano policijo. Predel gozda, v katerem je bil množični grob, je bil zavarovan z redkim kordonom. Judje so se morali še enkrat zbrati na jasi blizu množičnega groba. Ko je bila večina Judov že v gozdu, je na šolskem dvorišču ostala skupina okrog 200 ljudi. Eden od uniformiranih policistov se je spomnil, da bi jih obkrožil z vrvjo in jih tako vse hkrati spravil do zbirališča na robu gozda. Vrvi so prinesli iz raznih kmečkih hiš, jih zvezali in na ta način dobili tako dolgo vrv, da so z njo obkrožili vso skupino. Judje, ki so bili na robu, so morali vrv držati. Tako so gnali proti gozdu vso skupino, a je kmalu nastal nered. Nekaj šibkejših posameznikov je padlo in tako oviralo druge. Nazadnje skupina ni mogla več napredovati. Zato jim je obtoženi B. ukazal, naj vrv spustijo. Med vso operacijo so z Judi ravnali izjemno kruto. Priganjali so jih z biči in palicami. Bolne in šibke, ki niso mogli hoditi, so postrelili.
Zbirališče na jasi v gozdu je bilo 40 do 50 metrov od množičnega groba. Tu so Jude spet ločili po spolu. Množični grob jim je zakrivala skupina dreves …
Ko so bili vsi Judje zbrani na jasi v gozdu, so se moral sleči. Tako moški kot ženske so lahko obdržali spodnje hlače. Obleke so zbrali na velikem kupu. Obtoženi B. je nadzoroval področje slačenja. Potem so morale žrtve spet dolgo čakati. Priče pripovedujejo, da so bile žrtve opečene od sonca. Nazadnje so Jude preiskali, če imajo še kakšne dragocenosti. Preiskovala je skupina uniformirane policije pod poveljstvom obtoženega B.
Streljanje se je začelo, ko so bile vse priprave opravljene in so prostovoljci prišli k množičnemu grobu. Judje so se morali uleči v množični grob v skupinah po približno deset. To je bila predvsem naloga prostovoljcev. Z vpitjem in udarci z biči in palicami so priganjali Jude, naj se gibljejo hitreje. Priča F. opisuje to dogajanje kot zverinsko. Z večkratno uporabo teh enot v genocidnih akcijah so postale amoralna, razčlovečena tolpa. Ko so žrtve naganjali v množični grob, se je zgodil incident, ki dokazuje, da Nemci niso bili nič boljši od prostovoljcev. Pred začetkom akcije je poročnik Hartwig Gnade, poveljnik 2. čete, skupaj z oficirjem varnostne službe obljubil prostovoljcem alkohol. Ko so vodili k eksekuciji skupino starejših Judov, se je poročnik Gnade naenkrat spomnil, naj se uležejo na tla in se plazijo do groba po trebuhih. Hkrati jih je gnal naprej z udarci s palico in kričal: »Kje so moji podčastniki? Ali še nimate palic?« Nato so vsi podčastniki prišli na rob gozda, si priskrbeli palice in pričeli divjaško pretepati Jude … Ni bilo mogoče ugotoviti, ali je kateri od obtoženih sodeloval pri tej krutosti.
Množični grob je bil izkopan za moža globoko. Na obeh daljših stranicah je izkopana zemlja tvorila nasip. Poševni dohod v jamo je bil narejen na eni od krajših stranic. Uniformirana policija je prisilila Jude, da so v teku poskakali v grob in se ulegli. V začetku jih je eksekucijska skupina streljala iz notranjosti groba, nato pa z nasipov na daljših stranicah. Med streljanjem se je na dnu groba nabralo kakega pol metra vode. Voda se je od krvi kmalu obarvala rdeče. Tiste žrtve, ki niso bile takoj mrtve, so se utopile. Judje, ki so sledili, so se morali uleči na vrh trupel ali trzajočih, smrtno ranjenih žrtev.
Prostovoljcem so med streljanjem stalno dajali alkohol in so bili še komaj zmožni meriti. Streljali so tako divje, da so se uniformirani policisti pričeli bati, da bodo zadeli nje. V množičnem grobu je bilo zmeraj več samo ranjenih Judov. Pijani strelci so stali do kolen v krvavi vodi. Oba pijana poveljnika sta se začela prepirati o položaju. Vodja varnostne službe se je večkrat udeleževal streljanja kljub nevarnosti, da pade v grob. Nazadnje je zavpil poročniku Gnadeju: »Vaša prekleta policija sploh ne strelja!« Potem je poročnik Gnade poklical tiste podčastnike, ki so bili blizu groba, in ukazal uniformirani policiji, da nadaljuje s streljanjem. Podčastniki so razvrstili može v eksekucijske skupine … Medtem ko so prostovoljci počivali pod bližnjimi drevesi, kadili ali pijani zaspali, je s streljanjem nadaljevala uniformirana policija. V nasprotju s prostovoljci je uniformirana policija streljala izmenoma z obeh daljših nasutih strani množičnega groba. Razen nekaterih nujno potrebnih straž in posameznikov, ki so izginili v gozdu, je streljala vsa policija. Zamenjali so jo po približno dveh urah. Prostovoljci, ki so si nekoliko odpočili, so nadaljevali s streljanjem še eno uro, dokler ni bilo končano. Skupina Judov je zasula grob. Potem so jih postrelili in zakopali. Naloga je bila končana proti večeru. Ubitih je bilo vsaj 800 judovskih prebivalcev Lomazov…«
»Preseljevanja«, tj. deportacije v uničevalna taborišča, in druge genocidne operacije rezervnega policijskega bataljona 101
Moštvo bataljona je bilo praviloma udeleženo v tako imenovanih »preseljevanjih« Judov iz getov v lublinskem okraju, posebno severnem delu, v uničevalna taborišča, praviloma v Treblinko, včasih pa tudi v Majdanek. Samo iz geta v Miedzyrecu je bilo preseljeno v uničevalna taborišča več kot 20.000 ljudi. Te deportacije – olepševalno ime »preseljevanje« sta prevzela tudi policija in sodstvo – so izvajali izjemno brutalno in z številnimi poboji. Starejši ljudje, ženske z majhnimi otroki, bolniki in nesposobni za transport so bili na mestu ubiti, tudi v postelji, če lahko mesta za spanje v getih sploh tako imenujemo. V enem primeru so policisti bataljona pobili vse prebivalce bolnice – v getu je izbruhnila griža. Jude so zbirali na določenih mestih in jih nato eskortirali na železniške postaje. Tiste, ki so zaostali, so takoj postrelili.
Če ni bilo na voljo dovolj vagonov za deportacijo, kar se je pogosto dogajalo, so v vagone metali ročne bombe ali so ljudi v vagonih postrelili, ali pa so presežek postrelili že prej. Pogosto so pred transportom Jude telesno preiskovali, in to izredno kruto in divje.
T.i. »love na Jude«, tj. preiskovalne in uničevalne akcije, ki niso bile nič drugega kot lov na ljudi, so praviloma izvajali proti Judom, ki so bili na begu ali ki so se skrivali, deloma s pomočjo poljskega prebivalstva in nemške armade. Te akcije so se pričele jeseni 1942 in so se nadaljevale 1943, hkrati s pobijanjem Judov, ki so živeli v majhnih skupinah v mestih in na deželi, in so postale glavna dejavnost rezervnega policijskega bataljona 101. Bilo jih je toliko, da so se po vojni priče s težavo spominjale podrobnosti. Te očiščevalne akcije so izvajali tudi po množičnih eksekucijah. Skoraj vsak dan so pobegle Jude, na katere so naleteli, streljali na mestu. Število je segalo od dva do dvajset. Nemogoče je ugotoviti število tako umorjenih.
Majhen oddelek približno dvajsetih mož pod poveljstvom narednika B. je npr. ostal v Lomazih, potem ko se je ostanek 2. čete po uničenju mestnih Judov 19. avgusta vrnil v garnizijo. Nekaj dni po pokolu je ta skupina prečesavala geto in našla še približno dvajset Judov, moških, žensk in otrok. Odvedli so jih v gozd, prisilili, da so se ulegli, in jih postrelili v tilnik s pištolami.
Še opis drugega dogodka, v katerega so bili vpleteni možje narednika B.:
»En dogodek sem obdržal v spominu do danes. Pod poveljstvom narednika B. smo morali nekam spremljati transport Judov. B. je prisilil Jude, da so peli, medtem ko so se plazili skozi mlako. Ko potem starejši mož ni mogel več hoditi, ga je od blizu ustreli v usta…. Ustreljeni Jud je dvignil roko, kot bi se hotel obrniti na Boga, in se nato zgrudil. Truplo smo preprosto pustili tam. Nismo se brigali zanj.«
Bataljonski policisti so tudi streljali talce, npr. v Talcynu 26. septembra 1942.
Preiskava in sodni postopki proti članom hamburških policijskih bataljonov
Zločini, ki so jih zakrivili člani policijskih bataljonov, so postali znani britanskim in poljskim oblastem takoj po koncu vojne. L. 1946 sta obe izvajali obsežne preiskave. Poljska vojaška misija za preiskovanje vojnih zločinov v Evropi je 4. 10. 1946 zasliševala, med drugimi, komandanta rezervnega policijskega bataljona 101, majorja Wilhelma Trappa. Konec leta 1946 so izročili Poljski štiri člane tega bataljona, Trappa, Drewesa, Bumanna in Kadlerja. Začetek in napredovanje napetosti med Vzhodom in Zahodom sta preprečila, da bi bili Poljski izročeni še drugi.
6. julija 1948 je okrožno sodišče v Siedlcu sodilo Trappu, Drewesu, Bumannu in Kadlerju in jih še istega dne obsodilo; Trappa in Drewesa na smrt, Bumanna na 8 let zapora, Kadlerja je oprostilo. Trapp in najbrž tudi Drewes sta bila usmrčena v Siedlcu 18. decembra 1948, Bumann je bil izpuščen 26. 9. 1952. Kot drugi poročnik (rezerva) 2. čete bataljona 101 je leta 1942 zavrnil sodelovanje pri streljanju in bil kasneje poslan nazaj v Hamburg.
Trapp ja bil obsojen na smrt zaradi sodelovanja pri streljanju talcev v Talcynu in Krzowki v občini Serokomla leta 1942, zaradi udeležbe pri naglih vojaških sodiščih 1939⁄40 in zaradi operacij 1. čete rezervnega policijskega bataljona 101 v okraju Kielce 1939⁄40. Drewes je bil obsojen na smrt zaradi svojega neposrednega sodelovanja pri eksekucijah v Talcynu in pri »preseljevanjijh«, tj. deportacijah ljudi iz Lódźa in okolice v uničevalna taborišča. Kadler, ki je, kot je pozneje prišlo na dan v preiskavah v Nemčiji, pogosto ravnal neusmiljeno, je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
1961 in 1962 so hamburški kriminalisti izvajali obsežne preiskave na osnovi »suma umorov ali pomoči pri umorih« in tako nadaljevali preliminarne postopke, ki so se pričeli na zahtevo sodišča v Ludwigsburgu. Preiskovali so vseh 677 policistov, ki so bili člani policijskih bataljonov, delujočih na Poljskem. Policijski bataljoni 101, 102 in 103 in 105 so bili vključeni, 302 policista v preiskavi pa nista bila člana hamburških policijskih bataljonov.
Sodni postopki so potekali ločeno proti policijskim bataljonom 101, 102, 104 in 305. Ugotovljeno je bilo, da je bil bataljon 103 uporabljen v Poznanju, v mestu in okolici, od srede oktobra 1939 do 8. 5. 1940, in je bil vpleten, med drugim, v aretacije talcev, deportacije judovskih in poljskih intelektualcev v Generalgouvernementu, in v streljanje civilnega prebivalstva z udeležbo v eksekucijskih oddelkih.
Sodišče in javno tožilstvo sta glede aretacij talcev in evakuacij ugotovila, da se sprejme termin »evakuacija«; to pomeni, da se zločin deportacij v uničevalna taborišča, če je sploh zločin, smatra za »krivično omejevanje osebne svobode«, ki je medtem že zastaralo. Nobenih dokazov pa niso našli glede udeležbe pri eksekucijah, celo po preiskavah na Poljskem. Nobeni sodni postopki niso bili uvedeni glede eksekucij, izvršenih na osnovi sodb naglih vojnih sodišč. Eksekucije brez dokazanih poprejšnjih sodnih postopkov so obravnavali kot možno pomoč pri umorih/ubojih. 1965 so postopke končali zaradi pomanjkanja dokazov za kazniva dejanja ali zaradi zastaranja.
1967⁄68 so se na hamburškem okrožnem sodišču spet začele obsežne preiskave proti bivšim članom rezervnega policijskega bataljona 101. Dva prejšnja četna poveljnika in kasnejša glavna policijska inšpektorja v Hamburgu, Julius Wohlauf in Wolfgang Hoffman, ki sta bila, kot tudi številni drugi člani bataljona, ki so ostali v policijski službi, suspendirana že januarja 1963, sta bila aretirana 16. 11. 1864. V zaporu sta bila dolgo časa.
30. 10. 1967 je bil uveden kazenski postopek proti 14 nekdanjim članom rezervnega policijskega bataljona 101. 8. 4. 1968 so bile izrečene naslednje sodbe: Wolfgang Hoffman, Julius Wohlauf in Kurt Dreyer so bili obsojeni vsak na 8 let zapora, Anton Becker na 6 in Heinrich Becker na 5 let. Šest drugih obtožencev je bilo spoznanih za krive, pa ne obsojenih. Tako je bilo obsojenih samo pet častnikov in podčastnikov. Najnižji čini kot prejemniki ukazov in zaradi nizke intelektualne ravni in torej zmanjšane odgovornosti so bili spoznani za krive, a niso bili kaznovani. Po sočasnih poročilih v tisku je glavni sodnik, Landesgerichtsdirektor dr. Klaus-Dietrich Zimmermann, v svojem povzetku pred izrekom sodbe utemeljeval, med drugim, da:
»… je bilo treba ugotoviti, ali so obtoženci ravnali po poveljih, kot so zatrjevali vsi branilci. V vseh primerih je sodišče ugotovilo, da ni bilo tako. Noben od obtožencev … ni mislil, da bi mu zavrnitev povelja pomenila neposredno nevarnost za življenje in telo. Nobeden od njih ni pričakoval, da se mu bodo povečale kake neugodnosti, če bi sprejel ugotovljeno ponudbo, da lahko odstopi od takih dolžnosti. Vsi člani bataljona, vključno obtožence, so morali vedeti, da je bilo povelje zločinsko …
Pet tu obtoženih častnikov in podčastnikov … je imelo dovolj inteligence in možnosti, da bi ravnalo drugače kot v slepi pokorščini. Njihov neodpor … je pomenil razločen zgled za ostali bataljon. Drugih šest obtoženih pa zaradi relativno nizke inteligence ni bilo zmožnih presoditi posledic svojega ravnanja. Bili so, celo bolj kot njihovi poveljujoči častniki, samo pomočniki, sokrivci umorov …
Pri teh procesih je bilo uporabljeno načelo tako imenovane »pomoči in podpore zločincu«. Nemško sodstvo je smatralo vpletene v »končno rešitev judovskega vprašanja« za pomočnike in podpornike pri kapitalnem umoru. Zločinci: Hitler, Göring, Himmler, Heydrich in Globocnik so vse druge vpletene napravili za sostorilce. Amnestijo po členu 47 vojaškega kazenskega zakonika iz l. 1940, domnevno »nezavedanje nezakonitosti« ali domnevno »nujni položaj« po 54. členu kazenskega zakonika je sodišče zavračalo, ker je bilo povelje sámo zločinsko. Načelo »povelje je povelje« glede na taka povelja ne velja, kajti ta povelja niso v skladu s policijskimi ali vojaškimi nalogami. Sodišče tudi ni priznalo stanja nujnosti ali pritiska. Načelo »pomoči in podpore zločincu« je pomenilo znatno manjšo zagroženo kazen.
Kako se je to moglo zgoditi?
Osnovo za razpravljanje o tem vprašanju nudijo skoraj izključno samo ugotovitve pri preiskavah policije in javnega tožilstva ter pri sodnih postopkih. Nasploh je treba razjasniti, da so zaslišanja potekala skoraj dvajset let po storjenih zločinih, zaslišanci so skoraj gotovo vedeli, kako je nemško sodstvo gledalo na pravni položaj (»pomoč in podpora«), mnogi od zaslišanih so bili takrat že starejši, z zdravstvenimi težavami, in zaslišanja je izvajala policija, tako da so kolegi zasliševali kolege. Temeljitost zaslišanj je bila zelo različna, splošne informacije o osebnem ozadju, zasebnem, poklicnem in političnem, so zelo nepopolne in odvisne od individualnih okoliščin.
Nemška akademska javnost je v splošnem zanemarila možnost, da bi izprašala sodobne priče še drugače kot v sodnih postopkih in je tako zamudila priložnost, da bi pridobila celostno vednost o zločinih, o zločincih, o poteku dogodkov in o ozadjih. Danes so razlage o začetkih videti nezadostne: razvoj antisemitizma v Nemčiji, zgodovina hohenzollernskega imperija in Weimarske republike ter učinkovanje nacionalsocializma od 1933 dalje. Poleg že znanih vplivov, posebno posledic poraza v prvi svetovni vojni na nemško družbo in politiko, je treba poudariti še vprašanje »povelja in poslušnosti«. Izjave, dane med preiskavo ali na sodišču, ne pojasnjujejo socializacijskega procesa zločincev. Težko je oceniti učinke stalne protijudovske propagande, tj. »Judje so krivi za vse«. Želje po maščevanju ni mogoče v celoti izključiti, npr. zaradi nacistične propagandne kampanje laži, usmerjene proti Judom, ali zaradi osebnih izkušenj, npr. zavezniškega bombardiranja nemških mest, ali v zvezi z dogodki, ki so jih doživeli tovariši. Treba je upoštevati tudi individualne dejavnike, npr. celoten razpon vedenja od apatije do užitka pri ubijanju, postopno drsenje v nasilnost ali občutek premoči nad šibkejšimi, prav tako proces skupinske dinamike ter zgled predstojnikov in tovarišev. Ne smemo tudi v celoti spregledati sicer čisto neutemeljenega strahu zločincev pred posledicami. Prav tako je treba upoštevati zatiranje vsakega človeškega čustva v teku vojaškega in ideološkega treninga. Posebno mlajši policisti, ki so zelo pogosto prišli naravnost iz SS, so pri akcijah kazali izredno krutost.
Po 1945 je večina zločincev izbrala beg v »življenjsko laž«, ki pa je bila pri posameznikih zelo različna. Nekatere so zločini preganjali vse življenje, drugi so jih popolnoma potlačili, nekateri pa so celo doma hranili spominke, npr. fotografije. Člen 131 zahodnonemške ustave, ki se nanaša na bivše državne uradnike, in pa načelo »pomoči in podpore« dopuščata zločincem možnost, da se izognejo odgovornosti za preteklost.
Desetletja so policija in druge ustanove, npr. armada, banke, podjetja, nepremičninske agencije in pravniki, ki so uživali koristi od arianizacije podjetij, in pa gospodarske družbe, ki so izkoriščale suženjsko delo, zanemarjale kritično presojo svoje nacistične preteklosti. Številni zločinci so bili v petdesetih letih spet sprejeti v policijo, po denacifikaciji in še posebej zaradi uporabe 131. člena ustave. Učinki tega procesa na policijo skoraj niso bili raziskani. Od srede osemdesetih let je hamburško notranje ministrstvo vložilo veliko truda v raziskovanje zgodovine policijskih sil v weimarski republiki in v tretjem rajhu.