Avtor: Miran Mihelčič

V tem letu se vrstijo razni dogodki, ki so v javnosti označeni kot korak k narodni spravi. Seveda pa je ta lahko čista in uspešna le ob obojestranskem zavedanju in potrditvi resnice – tudi resnice o »izvirnem grehu«, ki je bil načrten razdor med katoličani oz. kristjani in s tem tudi razdor med Slovenci; ta je šele pogojeval nastanek množične revolucionarne vojske, ki je postala podstavek za peto militantnega škornja mednarodnega komunizma, njegove krvave revolucije in uvedbo diktatorske oblasti.
Kadar navadni državljani presojamo verodostojnost razglašanja korakov k narodni spravi, običajno presojamo dejanja, nekateri, žal, zgolj »modre« besede, ki jih nekdo nameni širši javnosti – drugim.
Slovenski katoličani vemo, da je najtežje ponižno pred očesom Boga drug drugemu neutrudno podeljevati sol dejanj iz resnice. Tudi zgodovinsko spravo lahko podelimo drug drugemu, toda pred Bogom šele, ko smo njeno besedo in misel očistili izvirnega greha našega razkola. Logično je, da se lahko slovenski katoličani – kristjani spravimo z drugimi šele potem, ko smo tako spravljeni med seboj, ne moremo pa se spraviti z izvirnim grehom upora proti Bogu oz. dejanji tega greha z ukinjanjem slovenskega naroda in cerkve, kot nekateri pričakujejo.
Tega upora proti Bogu nista zagrešila le fašizem in nacizem, ampak prav tako in še bolj komunizem s svojo krvavo revolucijo, diktaturo in nenehnim zavajanjem in preoblačenjem …
Da je peščica šolanih organizatorjev mednarodnega komunizma na Slovenskem lahko pridobila revolucionarne oborožene sile in z njimi zanetila požar slepega upora proti Bogu, ga je na začetku preoblekla v upor proti okupatorju in socialnim krivicam. S tako prikrito revolucijo je lahko povzročila razdor s politično osveščenimi kristjani.
Ključni izvirni greh vodstva slovenskih krščanskih socialistov ni bil kolaboracija z mednarodnim komunizmom v uporu proti okupatorju, ampak da je tajno pristalo na brezpogojno vojaško in politično vodstvo partije v tem uporu, za katerega so vedeli in se strinjali, da bo krvava revolucija, saj se je v Rusiji že zgodila.

Kristjani lahko gremo v medsebojno spravo šele potem, ko vsi obsodimo takratno dejanje tega vodstva in še danes ponavljanje te zablode. V trenutku podpisa take pogodbe z vodstvom komunistične partije je vodstvo krščanskih socialistov v bistvu vsebinsko nehalo biti krščansko, ampak je postalo zgolj socialistično oz. komunistično, čeprav so nekateri to prikrivali in se namenoma vpisali v partijo šele kasneje.
To pa lahko razumemo le kot prevaro množice domoljubnih krščanskih socialistov, ki so temu vodstvu še naprej verjeli in mu brezpogojno sledili, ne da bi se zavedali, da jih partija rekrutira v svojo revolucionarno vojsko. Brez tega brezpogojnega podpisa podrejenosti partijskemu vodstvu komunisti ne bi mogli izvesti množičnih krvavih pobojev Slovencev med vojno in po njej niti uvesti usodne diktature. Pri tistih slovenskih kristjanih, ki se tega ne zavedajo, ni obžalovanja, ni obsodbe revolucije in njenega ločevanja od upora proti okupatorju. Ni ločevanja upora proti okupatorju od upora proti Bogu. Zato lahko ta izvirni greh – povzročitelj razdora v slovenskem narodu, v občem političnem in družbenem, celo verskem prostoru preoblečena partija še naprej preoblači celo v narodno in zgodovinsko vrednoto zavezniškega upora proti nacifašizmu.

Sprava z Bogom in med ljudmi je mogoča z očiščenjem iz resnice, sprava z izvirnim grehom oz. dejanji, ki upor proti Bogu nadaljujejo, pa ni mogoča, ker bi se kristjani ukinili sami. Današnja slepota globalno pranih možganov v svetu grozi z globalnim uničenjem človeštva. Ali naj vsak najprej trezni drugega ali sebe? Kako naj slovenski kristjan verjame v rešitev – v novo Zemljo, če na svojih duhovnih tleh v odločilnih trenutkih oblikovanja svoje notranjosti, družbe in države obenem ne verjame v novo Slovenijo?!