Avtor: Jože Trontelj

stran: 060

Govor, ki ga z dovoljenjem avtorja objavljamo tudi v Zavezi, je imel predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti 4. novembra lani na Teološki fakulteti v okviru mednarodnega simpozija Možnosti in pomen sprave. Na štiridnevnem srečanju so znanstveniki različnih strok in usmeritev razmišljali predvsem o človeških, moralnih in teoloških problemih, ki jih odpira človeško in zgodovinsko nujna odločitev za spravo.
Dr. Jože Trontelj je človek, ki je v nekem trenutku zablestel v svoji človečanski odzivnosti. Zablestel pravimo zato, ker se je to zgodilo v temi intelektualnega okolja. Širše, v temi slovenskega molka. Takoj po odkritju Hude jame je odšel v Laško in tam dal visoki tribut žrtvam Nepojmljivega. Videl je, spoznal in šel. Tako je naredil tudi sedaj. Marsikoga je potolažil

Gospe in gospodje, včasih slišimo, da bi morali zgodovino prepustiti zgodovinarjem. Mnogi se s tem ne strinjamo. Ugotavljanje zgodovinskih dejstev in njihova interpretacija sta gotovo delo za strokovnjake. Bilo pa bi v nasprotju z zdravim razumom trditi, da moramo zgodovinarjem prepustiti tudi etično presojo zgodovinskih dogodkov, odločitev in ravnanj ključnih zgodovinskih osebnosti, zlasti iz nedavne preteklosti, katere etične standarde še bolj ali manj pomnimo. Nasprotno, razumevanje zgodovine bi moralo postati del razumevanja nas samih, našega sedanjega položaja in naših izbir za prihodnost. Odgovorno vedenje bi moralo temeljiti na tem razumevanju. Dobrega etičnega razmisleka si ni mogoče zamisliti brez ustreznega upoštevanja dobrih in slabih izkušenj, ki si jih je človeštvo nabralo skozi zgodovino.
Evropa z Bližnjim in Srednjim vzhodom je bila zibelka današnje zahodne civilizacije. Zadnji dve ali tri tisočletja, kolikor daleč nazaj sega naš zgodovinski pogled, so bila polna krvavih spopadov, okrutnih vojn, revolucij in nasilja vseh vrst. Sčasoma pa je v Evropi zrasla kultura zakonitega reda, miru in strpnosti, pripravljenosti na sodelovanje, skrbi za bližnjega v potrebi. Ta kultura je prinesla zglede iskrene sočutne skrbi, ki je zbujala spoštovanje brez pridržka. Ključno vlogo v teh dogajanjih je nedvomno odigralo krščanstvo, čeprav je bilo samo večkrat strašno zlorabljeno.
Zdi se, da je današnja Evropa bolj občutljiva za vrednote in etiko kot večina preostalega sveta. O nekaterih vzrokih najbrž lahko sklepamo. To je nedavna grozovita zgodovina obeh svetovnih vojn. Je strahotna izkušnja nečloveških totalitarnih režimov dvajsetega stoletja, ki so sistematično kršili človekove pravice, zavrgli moralne kodekse, opustili vrednote, obenem pa se brezobzirno polastili oblasti. Tako je bilo ubitih na milijone ljudi. Ogromne množice drugih so morale skozi hudo trpljenje. To je bilo še toliko bolj boleče, ker je sledilo obdobju miru, sorazmerne blaginje, dobre kulture, precejšnje varnosti in neke stopnje demokracije.
Groza tistih dni, let in desetletij, je globoko vtisnjena v evropsko preteklost zadnjega stoletja. Postala je strahovita izkušnja, nočna mora stotin milijonov evropskih ljudi. Postala je del evropske in tudi slovenske kulturne dediščine. Govoriti o množičnem nasilju in skrajnih kršitvah človekovih pravic kot delu mednarodne in nacionalne kulturne dediščine morda zveni sprevrženo. A to ni daleč od resnice. Evropa je živela v kulturi nasilja, rušenja in usmrtitev. Malo narodov lahko trdi, da z namernim, okrutnim povzročanjem bolečin in trpljenja niso imeli ničesar. Malo bi jih lahko zanikalo krivdo.

V Sloveniji so se posebno tragični dogodki zvrstili v mesecih po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo pobitih na desettisoče vojnih ujetnikov, vključno z nevojaškimi osebami. Zunajsodne poboje je zagrešilo novo državno vodstvo kot dejanje maščevanja šokantnih razsežnosti. Ni treba dokazovati, da velika večina nesrečnih žrtev ni mogla biti kriva dejanj, ki bi zahtevala smrtno kazen, niti po standardih tistih dni, ko so bila človeška srca otrdela po štirih letih vojnih grozot. Zaukazati pomor desetin tisočev nemočnih oseb, moških, žensk in mladostnikov, uresničiti ukaz in opraviti množičen, dobro organiziran, hladnokrven, okruten poboj »v imenu ljudstva« je bil zločin proti človeštvu orjaških razsežnosti.


stran: 061

Eden od najmanjših evropskih narodov, ki je štel manj kot 2 milijona, je tiste dni izgubil med 14.500 in 19.000 ljudi, ki so postali žrtve barbarskega zunajsodnega pokola, opravljenega nezakonito in na skrivaj na ukaz povojnih oblasti. Nadaljnje desettisoče neslovenskih razoroženih vojnih ujetnikov in beguncev so usmrtili na tleh naše dežele v istem času in na isti način.
Temu zločinu so potem sledila desetletja kršitev človekovih pravic. Polagoma so te kršitve dobivale manj brutalen značaj in so prizadevale vse manj državljanov. Vendar so še vedno povzročale veliko boleče diskriminacije, krivic, trpljenja in strahu. Potem ko se je Jugoslavija oddaljila od Sovjetskega bloka, so oblasti omilile prejšnji strogi režim, a so vseeno še nadalje trdo pritiskale na resnične in umišljene nasprotnike, posebej na maloštevilne javno razglašene disidente. Mnogi so uživali relativno svobodo in blaginjo.
To dobo pa sta označevala strogi molk in tajnost, v kateri so oblasti držale povojne poboje desetletja. Označevali so jo sistematično gojeni kult osebnosti predsednika Tita, dosleden nadzor nad mediji, skrbno izvajana indoktrinacija množic. Vse to je pomagalo ustvarjati in vzdrževati iluzijo pravičnosti in demokracije. V ozadju pa so ostajale zavest o omejeni svobodi govora, o prikriti dejavnosti ovaduhov tajne policije in slutnja, da imajo tisoči državljanov dosjeje v skrivnih arhivih, na voljo za rabo diskriminacije in represije.
Vseeno pa je druga Jugoslavija v zadnjih letih svojega obstoja postajala vse bolj sproščena država z elementi samoupravljanja, čeprav še vedno brez prave demokracije. Danes se mnogi državljani spominjajo tistega časa kot precej ugodnega, ker je dovoljeval razmeroma udoben, čeprav ne zares bogat življenjski slog, časa, ko je bilo malo brezposelnih in se je zdela prihodnost varna.
V luči teh spominov in razmislekov želijo mnogi pozabiti temne strani titoistične dobe. Pogosto se celo jezijo na odkritja stotin prikritih množičnih grobišč, raztresenih po Sloveniji, in na nove objave o divjaštvih, zagrešenih ne le v vojnem, ampak tudi v povojnem času, ko so oblasti že imele polnomočja. Mnogi naši sodobniki kažejo neke vrste selektivno slepoto, ko opravičujejo zlorabe novo postavljenih oblasti pod vodstvom komunistične partije, ki so ignorirale svojo dolžnost, da varujejo zakoniti red in varnost državljanov, za katera so bile odgovorne, pa so se namesto tega odločile za orjaški zločin proti njim.

stran: 062

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Samotno DrevoTamino Petelinšek

Med žrtvami so bili mnogi mladi ljudje, ki so jih že zgodaj po začetku vojne rekrutirali v vojaške enote, spočetka prostovoljske, organizirane za samoobrambo podeželskega prebivalstva pred nasiljem komunističnih revolucionarjev. Pozneje so te slabo oborožene in nešolane enote prišle pod vpliv okupatorja in bile zlorabljene proti osvobodilnemu gibanju. Mnogi od teh mladih ljudi so bili rekrutirani proti svoji volji in niso imeli nobene izbire. Ena od desetih žrtev povojnih pobojev je bilo dekle ali mlada ženska. Nekatere žrtve niso bile vpletene v noben konflikt, ampak so bile samo označene kot potencialni nasprotniki novega režima v prihodnosti; tako so bile »likvidirane« v preventiven namen. V ukazih za množične umore je bila uporabljena beseda »čiščenje«.


Grozljive podrobnosti zločinov, ki so jih oblasti zagrešile »v imenu ljudstva«, vse bolj prihajajo na dan in spravljajo v zadrego ljudi, ki še vedno brez razločkov spoštujejo herojski odpor proti okupatorju, zares vreden spoštovanja, in komunistično revolucijo, ki je ta odpor zlorabila in ponižala patriotska čustva po koncu vojne. Reakcija javnega mnenja in njegovih voditeljev pa je mešana. Mnogim je spomin na vse, kar je sestavljalo odpor proti okupatorju, tudi na to, kar je spornega, nedotakljiv. Pogosto slišimo pozive, da je treba tudi boleče dele preteklosti končno pozabiti – čim prej, tem bolje. Ljudje naj posvetijo svojo nedeljeno pozornost problemom današnjega in jutrišnjega dne. Taki glasovi prihajajo tudi z visokih mest v družbi. Mnogi ne uvidijo, da je to neprimeren, slab nasvet. Dejansko je to klic, naj se obrnemo proč od etike, proč od temeljnih vrednot, kot so pravica do poštenega sojenja, pravica do spoštovanja človeškega dostojanstva in svetost življenja. Poslušamo posmehljive pripombe o »preštevanju kosti«, ki se nanašajo na odkrivanje in raziskovanje množičnih grobov moških in žensk, usmrčenih na tajno povelje oblasti v letih 1945 in 1946.


Presenetljivo velik del starejše generacije zavrača vsako omembo potrebe, da ponovno ocenijo svoje stališče do moralne integritete komunističnega vodstva in njegove vloge v povojni Jugoslaviji. Tako imenovana revizija zgodovine, ki je seveda povsem legitimno početje, je postalo porogljiva, sarkastična, zaničljiva fraza. Ta odnos do novih spoznanj o naši preteklosti je bil najbolje viden ob nedavni priložnosti, ko je ljubljansko županstvo poimenovalo novo mestno cesto po Titu. To je zbudilo proteste in končno je stara gospa, sama nekdanja žrtev prejšnjega režima, skupaj s sopredlagatelji, vložila pritožbo na ustavno sodišče s predlogom, da ugotovi, ali odlok o imenu ni kršitev ustave, saj predstavlja napad na človeško dostojanstvo tistih, ki so pod Titovo oblastjo trpeli krivice.

Sodišče je enoglasno sprejelo odločbo, s katero je zaradi ugotovljene protiustavnosti odpravilo novo poimenovanje ceste z imenom ‘Titova cesta’. »Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ima svoj temelj v 1. členu Ustave in sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije. … O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Tito. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Ali res?Tamino Petelinšek

Bilo je zanimivo in iztreznjujoče videti in slišati komentarje, ki so našli pot v sredstva javnega obveščanja.
Po eni strani so mnoge še žive žrtve krivic z olajšanjem doživele dolgo zapoznelo moralno zadoščenje. Po
drugi pa je veliko ljudi javno izrazilo svoje nestrinjanje z razsodbo, pogosto na emocionalen in zaničljiv
način. Posebno boleče je bilo brati odmeve, ki so odkrivali šokantno brezčutnost do skrajne krivice,
prizadejane tisočem in tisočem naših sodržavljanov, umora brez razlikovanja. Ta moralna slepota nas mora
skrbeti. Če se nam bo zgodilo, da se v bližnji prihodnosti zapletemo v nov resen konflikt, kaj lahko mi in naši otroci pričakujemo, če bodo taki ljudje prišli do moči? Če bo prišlo do krize, kako se bodo vedli naši sosedje, ki menijo, da je nasilje sprejemljivo, če služi namenu, ki so ga izbrali voditelji? Ali naj bomo pripravljeni na kaj takega, kot je bil pokol muslimanov v Srebrenici ali Hrvatov v Vukovarju pred manj kot dvema desetletjema? Te dni je eden od komentatorjev na srbski strani izjavil, da je bila zasedba Vukovarja napaka. Napasti bi bili morali druga mesta … Med ljudmi, ki upravičujejo množične povojne poboje v
Sloveniji, najdemo kolege, predstojnike, izvoljene politike, sosede. Med njimi so tudi, in to je moje največje
razočaranje, odlični razumniki, ki so pomembno prispevali k naši znanosti in kulturi.
Ali vztrajanje pri tako velikih razlikah v mnenju o mestu, ki naj bi ga temeljne vrednote imele v družbi, sploh dovoljuje spravo? Kako naj bi zmanjšali te razlike? Ali bi bilo mogoče doseči soglasje o nekem absolutnem etičnem minimumu, pod katerega ne bi smel iti nihče, ne glede na okoliščine? To bi seveda izključilostrpno dopuščanje množičnih kršitev človekovih pravic najhujše vrste, kot so bili povojni poboji. Dosedanje izkušnje s takimi poskusi ne opogumljajo. Vzgoja v otroški dobi pusti globoke odtise, ki jih ni lahko spremeniti. Postanejo del osebnosti. Vsak poskus razumskega popravka starih prepričanj, pridobljenih v mladosti, bo naletel na odpor, ne glede na to, kako iracionalno bo vztrajati pri starem prepričanju. Še slabše, spačene moralne norme se pogosto prenesejo v naslednji rod. Tako 50 let stari povojni vrednostni sistem ne bo izumrl skupaj z zadnjimi udeleženci v vojnih in povojnih dogodkih. Pravzaprav vidimo podoben razvoj v več evropskih deželah.

stran: 063

Zadnji množični zločin totalitarnih režimov dvajsetega stoletja v Evropi je bila indoktrinacija vrste rodov mladih ljudi v prepričanju, da je nasilje opravičljivo, kadar ga uporabimo v višjem interesu. S to indoktrinacijo bomo morali še dolgo živeti. Morda je edina pot ven poštena predstavitev dejstev, združena z razvijanjem čustvene inteligence in s privzgojo empatije. V luči tega, kar je bilo pravkar rečeno, ni mogoče pričakovati veliko uspeha po koncu otroštva in adolescence.
Po drugi strani pa je veliko ljudi, ki nimajo tako rigidno ukoreninjenih prepričanj. Te je lažje opozoriti na nenadomestljivo dragocenost resnice in na ogromni pomen dolžnega spoštovanja človekovih pravic. Poskuse sprave bo najbolje nasloviti na ta del družbe. Zato naj končam svoj nagovor s pozivom tem ljudem.

Vsekakor berite iz zgodovine. Ko pa naletite na tragične dogodke, kot so bili zločini povojnih jugoslovanskih oblasti nad množicami ljudi, poiščite verodostojne vire. Berite z občutljivostjo za človeško dostojanstvo, kajti zanikanje dostojanstva je bilo prvi korak v verigi brutalnosti, ki so jih mučitelji zagrešili nad žrtvami – verigi, ki se je imela končati z umorom. Berite s sočutjem z nedolžnimi žrtvami, ki so bile prisiljene stopiti na mučeniško pot v svojo smrt. Kajti sočutje je bila prva stvar, ki so jo sadistični mučitelji odrekli svojim žrtvam. Spomnite se, da je bila vsaka žrtev človeška oseba, s svojim zasebnim življenjem in družino, ljubeznimi in strahovi, darovi in sposobnostmi, z mestom v družbi. Predstavljajte si, da imate med žrtvami brate ali sestre, starše, otroke. Predstavljajte si grozo in bolečine njihovega mučeništva. Dopustite, da so bili nekateri na poraženi strani res krivi. A spomnite se, da je civilizirani svet odpravil smrtno kazen celo za najhujše zločine. In da je omikana družba maščevanje zamenjala s kaznijo. Preden je izrečena obsodba, mora biti krivda dokazana. In obtoženi mora imeti možnost zagovora.


stran: 064

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pojdimo na ogledTamino Petelinšek

Ne dajte se prepričati, da so bili pokoli preprosto neizogiben dogodek, rezultat delovanja mehanizmov zgodovine. Tako prepričanje bi zločince oprostilo njihove krivde. Ne dovolite, da bi vašo empatijo skrhali predsodki, ideologija ali nepošteno, pavšalno obtoževanje. Veliko tega lahko najdete tudi v zgodovinskih knjigah. Sprejeti neobjektivno prepričanje o domnevni, nedokazani kolektivni krivdi bi lahko nepovratno pohabilo vaše lastno dojemanje potrebe po resnici in pravici, vaš lastni čut za vrednote. Moralna slepota ni samo vredna obžalovanja. Je tudi nevarna. Mislite na naše otroke in vnuke.
Narodi s travmatično preteklostjo kot naš imajo pomembno moralno dolžnost. Spomina na strahotno deviacijo 20. stoletja ne smemo izgubiti. Množični umori naših rojakov tedne in mesece po zarji miru ob koncu vojne so našo deželo spremenili v pokrajino smrtne groze. Ta hudodelstva so naznanila nadaljevanje vojnih strahot z novimi grozotami totalitarnega sistema. Razočaranje, ki je sledilo velikim pričakovanjem svobode in novega, pravičnega reda, moramo vzeti kot močno zgodovinsko lekcijo.
Žrtvam je treba dati spoštljivo mesto v našem narodnem spominu. Do današnjega dne ta dolžnost ni bila opravljena. Žrtvam se še vedno kratijo njihove zadnje človeške pravice: pravica do dostojnega pokopa, pravica do opravičila in pravica do spoštljivega spomina. Če se bomo odločili obdržati njihovo arbitrarno oznako narodnih izdajalcev ali jih bomo preprosto izrinili iz naše zavesti, bomo zagrešili še zadnji, velik zločin nad njimi.
To bi pomenilo zavreči njihovo zadnje sporočilo, sporočilo ogromnega etičnega pomena: poziv k priznanju in opravičilu na eni strani, in obljubo odpuščanja in sprave na drugi. A sporočilo ne poziva k pozabi. Ta narod potrebuje katarzo. Če jo bomo zavrgli in ostali neobčutljivi za skrajne kršitve človekovih pravic, bomo s tem ignorirali velikansko krivdo. Bomo zavrgli najbolj temeljna človeška občutja. Bomo zadušili sočutje. Bomo pustili zločin proti človeštvu, zagrešen v imenu ljudstva, kot nezasluženo stigmo našim otrokom in vnukom. Bomo še naprej gojili resno socialno patologijo.

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija razpolaga tudi s širokimi razglediLovro Stanovnik

Skratka, vsiljena pozaba bi bila ogromna moralna napaka z dolgotrajnimi, potencialno hudimi posledicami za družbo. Moralno breme bi z generacije, ki je zagrešila zločin, prenesli na naslednjo. In s te na naslednjo. To se preprosto ne sme zgoditi.
Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je imel to predavanje v angleškem jeziku »On the duty to learn from history« na mednarodni konferenci Možnosti in pomen sprave (The Possibilities and Meaning of Reconciliation), v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, pod okriljem Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Celje in Ljubljana, 3.–6. novembra 2011.

stran: 065