Avtor: Václav Havel

stran: 076

Václav Havel (1946–2011) je bil disident; bil je tudi pisatelj in politik, a je bil predvsem disident. V totalitarizmu, ki je februarja 1948 zavladal na Čehoslovaškem, je kmalu zagledal predvsem eno reč: sistem laži. Njegov odpor in poznejši upor se je izrazil v načelu, ki je postalo značilno za češko demokratično rezistenco, in se je glasil: živeti v resnici. Njegovo disidentstvo je bilo v tem uvidu in tem odzivu. Veljavnost tega načela je videl v še eni razsežnosti. Spraševal se je, kaj daje totalitarizmu tako dolgo življenje, in v odgovoru na svoje vprašanje našel ponovno potrditev svojega načela, da ljudje niso pripravljeni »živeti v resnici«. »Vsi smo po svoje odgovorni za delovanje totalitarnega stroja. Nihče ni samo žrtev, vsi smo obenem tudi soustvarjalci.« Načelo »živeti v resnici« dobi tako širšo, lahko bi rekli kulturnodominantno vlogo. Stanje sveta – slehernega prihodnjega sveta – bo odvisno od tega, če bomo živeli v resnici. Ali, kakor bi pripomnil filozof Jan Patočka, Havlov sopodpisnik »Listine 77«, če bomo kakor Sokrat »skrbeli za dušo in preiskovali sami sebe«.
Torej živeti v resnici zmerom in povsod: na cesti, v uradu, v skupščini, na sodišču: v premišljevanju sami s sabo in v premišljevanju z drugimi. To je naša možnost, lahko da edina. Kaj pa če nam je bilo iti skozi totalitarni čas zato, da bi to spoznali in se tega naučili?

Svet v teh mesecih kot uročen opazuje Bližnji vzhod. Tisk je izredne procese, ki se tam dogajajo, poimenoval »Arabellion«, ker se ljudje tam bore za svojo svobodo. V nekaterih državah so že dosegli uspehe, drugje se oblastniki še zmeraj z vsemi sredstvi upirajo plimovanju, ki ogroža njihovo oblast. Kajti svoboda je kot morje. Posamezni valovi ne zmorejo veliko, sila plimovanja pa je neustavljiva. Mi v vzhodni in srednji Evropi spremljamo te dogodke z veliko simpatijo. Mislimo na svojo lastno usodo, na dramatični zlom do tedaj tako hermetično zapečatenih meja, na pretrganje bodeče žice, na zrušenje zidov po Evropi pred več kot dvema desetletjema. To je bil konec bipolarne delitve, ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu. To je bil trenutek tako zgodovinskega pomena, da so mnogi ljudje čutili, da bo od takrat dalje svet lahko postal boljši.
Ni pa se zgodilo nič. Če pogledam na svojo lastno deželo, smo dosegli nekatere temeljne in v celoti lahko preverljive stvari. Na miren način in zelo hitro smo prevzeli oblast iz rok totalitarnega režima in odstranili sredstva, s katerimi je ta obvladoval družbo. Razmeroma hitro smo se osvobodili iz položaja satelita in prispevali h koncu organizacij, ki so zagotavljale tujo oblast v velikem delu Evrope. Hitro smo obnovili vse temeljne državljanske svoboščine, prevzeli ustanove demokratske države in vladavino prava ter ustvarili prostor za politično pluralnost. Država je nehala biti ideološko določena in njena vodilna ideja je postala ideja človekovih pravic – vrednota, ki je v preteklih dveh desetletjih postala odločilna točka in osišče našega bivanja.
Tako smo polagoma spet postali polnovreden del zahodne demokratične civilizacije in član njenih sedanjih organizacij. Posledično smo prevzeli tudi svoj del odgovornosti za svetovni­ mir in za svobodo vseh prebivalcev sveta. V na­ši državi, kjer je bilo že pred desetletji skoraj vse podržavljeno, se je dogodil proces privatizacije in obnove tržnega gospodarstva, ki mu doslej ni bilo primere. Pričelo se je svobodno razmišljanje o lastni preteklosti, povezano s prizadevanjem, da bi se soočili z njenimi temnimi poglavji, in kolikor se le da, popravili neskončno množino krivic, ki so nas tako dolgo prizadevale.
Vse to se je samo po sebi umevno dogajalo v vseh evropskih državah, ki so bile prej za železno zaveso, čeprav je razumljivo, da je potekalo v vsaki od njih drugače, bilo drugače obarvano in imelo drugačno hitrost in kvaliteto, kar je bilo pogojeno s tisoči zgodovinskih in drugih razlik med njimi, prej skritih pod pokrovom komunističnega izenačevanja. Gotovo bi se vse lahko dogajalo hitreje, bolje in temeljiteje. Ampak to v politiki velja pravzaprav za vse. Pomembno je, da se je sploh zgodilo in da se dogaja ter da tega razvoja ni mogoče več zaobrniti.
Te temeljne in splošne stvari pa vendar niso – iz bolj ali manj očitnih razlogov – glavni predmet mojega zelo intenzivnega, včasih celo bolečega notranjega spraševanja. To je drugo, na zunaj morda bolj subtilno, v resnici pa po mojem mnenju še pomembnejše področje, namreč področje eksistencialne, človeške, državljanske, nravstvene ali socialne razsežnosti vseh teh sprememb, področje družbene klime, v kateri se dogajajo, področje njihovih posrednih, pa pogosto nadvse pomembnih spremljevalnihznamenj in povezav, kot tudi sistem miselnih drž in ravnanj, ki vzbujajo ali omogočajo te spremembe.

stran: 077

Vemo: demokratične politične kulture se ne da ustvariti ali oživiti v nekaj dneh. To zahteva čas, in pojavlja se množica nepričakovanih problemov, ki jih je treba na tej poti rešiti. V času moderne je komunizem vladal prvič, in upajmo, tudi zadnjič, in mi smo prvi, ki se soočamo s problemom postkomunizma. Morali smo se spopasti s posledicami dolgotrajne vladavine strahu in z vsemi tveganji, ki so bila povezana s prevrednotenjem vrednot, doslej brez primere v zgodovini; bilo je mnogo ovir in še zmeraj so. Še veliko se moramo naučiti.
Naša družba je desetletja živela v pokvarjeni nravstveni klimi. Zato so morale biti tudi zgodovinske spremembe na bolje, ki smo jih doživljali od konca osemdesetih let, zaznamovane s to klimo, in sicer toliko bolj, kolikor bolj je pot v demokracijo in tržno gospodarstvo odpirala še nikoli videna obzorja za nove vrste skušnjav. Naštel bom – vsaj v obliki iztočnic – nekatera načela, vrednote ali ideale, za katere sem se razen za sistemske spremembe ves čas tudi prizadeval, da, še več, z duhom katerih smo hoteli te spremembe prežeti.
Poleg različnih drugih, pogosto tudi zelo slabih tradicij in modelov družbenega ter političnega ravnanja, ki so se razvijali stoletja in prenašali iz generacije v generacijo, imamo pri nas tudi zelo dobro tradicijo. Od Komenskega, Havlička, Masaryka, Rádla in Patočke prek notranjega etosa Listine 77 sega ta tradicija do etosa državljanskega foruma, množičnega, spontanega protitotalitarnega gibanja, ki je bilo v konici naše tako imenovane žametne revolucije in je bilo glavna gonilna sila družbenih sprememb neposredno po njej.
K tej tradiciji spadajo ali iz nje izhajajo tako temeljne stvari, kot so preprosta človeška dostojnost, iskrena pripravljenost, nekaj od lastne koristi žrtvovati v korist skupnosti, spoštovanje določenega nravstvenega reda ali njegovih osnovnih imperativov, pa če jih spremlja gotovost njihove metafizične zasidranosti ali ne, pristno, torej ne zaigrano spoštovanje do državljanov in njihovega popolnoma svobodnega vključevanja v različne družbene strukture, odpor do vseh oblik fanatizma, dogmatizma, ideologizma ali fundamentalizma, spoštovanje do življenjskega prostora edinstvenih človeških bitij in njihovih preglednih skupnosti, skeptičen odnos do čisto tehnokratskega vodenja države, ki zasleduje bolj kvantitativne kot kvalitativne cilje, podpiranje kulture preudarne ustvarjalne sile proti goli kulturi dobička, spoštovanje do narave, do pokrajine, do zgodovinske dediščinein do naravne strukture človekove poselitve, odpor do kulture reklame in potrošništva ter do provincializma, izolacionizma in topega nacionalizma tako kot do egoističnega kulta nacionalnih interesov, ki sploh noče uvideti, da naj bi bil najvišji interes vsakega naroda dobro življenje vseh ljudi na našem planetu.

stran: 078

Opis slike: Václav Havel

Gre – z drugimi besedami – za kulturo ponižnosti pred svetom in – če lahko tako rečem – resnične dobre volje, ki stoji nasproti kulturi intrig, laži, prevar in zakulisnih spletk. Gre za politiko kot dejansko odgovornost za svet, ne kot za golo tehnologijo moči. Za politiko kot resnično služenje sodržavljanom in njihovim potomcem, ne kot navadno klečeplazenje pred množicami: za politiko premišljenih in odgovornih, pa čeprav tveganih ali manjšinskih drž, ne pa za politiko oportunističnih prilagajanj pisanemu spektru večinskih, če že ne včasih celo vsenarodnih predsodkov. Kratko rečeno, za politiko, ki si prizadeva za resnično in trajno odprto družbo.
Razumljivo je, da so bili vsi tisti, ki so skušali iti po tej poti, trn v peti vsem gospodarskim lopovom ali političnim prekupčevalcem, vsem postkomunističnim mafijcem ali z njimi povezanim tako imenovanim pragmatičnim politikom. In razumljivo je, da je svobodni glas prvih, včasih podoben klicem disidentov v puščavi, vedno naletel na trdovraten odpor posameznih, precej nenavadno obogatelih podjetniških bratovščin ter njihovih političnih in medijskih partnerjev. In tako se je ne enkrat zgodilo, da kljub tehnično in formalno brezhibno uporabljenim demokratičnim pravilom presenetljivo niso zmagali tisti, ki so želeli svojim sodržavljanom kar najboljše, ampak tisti, ki so se najlaže pustili najeti. In tistim, ki so razumeli politične stranke kot orodje državljanske javnosti, ki so se hranili z njenimi pobudami in posredovali njeno voljo, so se zmeraj upirali tisti, katerim so postajale stranke le orodje za ohranjanje oblasti in za tako rekoč neopazno dušenje vsega, kar jim ni bilo ali jim ni po volji.
Totalitarne ali avtoritarne vladavine kažejo pogosto zelo neopazne začetke in zelo subtilne metode za nadzor družbe. Šele počasi nam je postajalo jasno, kako spretno so nas pogosto ovijali v mreže totalitarizma. Kaj je torej nujno potrebno? Najprej jasna in razločna solidarnost z vsakim, ki se danes spopada s totalitarnimi ali avtoritarnimi režimi, ne glede na to, kje na svetu je. Te solidarnosti ne smejo ovirati nikakršni gospodarski ali kakršnikoli drugi posebni interesi. Tudi majhni, neopazni in dobro mišljeni kompromisi imajo lahko usodne posledice. Z zlom se ne da pomiriti, kajti v njegovi naravi je, da vsako pomirjenje izrabi v svojo korist. Poleg tega ima Evropa svoje lastne izkušnje s političnim pomirjenji. Mi lahko še bolj podpiramo liberalno misleče ljudi ali odkrite pričevalce o položaju v Severni Koreji, Burmi, Iranu, Tibetu, Belorusiji, na Kubi ali v arabskih državah. Dokler smo se sami morali boriti za svobodo, smo poznali svoj cilj. Sedaj svobodo imamo in ne vemo več čisto gotovo, kaj hočemo. Pogled na svetovna krizna žarišča nam pokaže smer.
Če gledamo na stvar tako, se moje vprašanje glasi: kaj ima večjo težo, politična kultura nesebičnega služenja celoti ali mafijsko laviranje med zakoni? Odgovor, do katerega sem se do sedaj priboril, se glasi: Niti eno niti drugo. Kajti to, za kar si prizadevam, ne pomeni dosegljivega cilja, ki bi ga lahko v določenem trenutku kot izpolnjenega črtal s seznama stvari, ki jih je treba storiti, ampak prej pomeni ideal, ki se ga stalno trudimo doseči, ki se mu včasih bolj, včasih manj približamo, doseči pa ga ne moremo nikoli. Je namreč kot horizont: kaže nam smer, obenem pa že po naravi stvari same vedno znova izginja pred nami.
Svobode pa ne ogrožajo samo avtoritarni sistemi. Tudi globalizacija, ki vedno bolj napreduje, spreminja podobo našega sveta. Skoraj že vsakdanja resnica je, da živimo v eni sami globalni civilizaciji. Njena identiteta ne temelji samo v podobnih oblekah, podobnih pijačah ali stalnem bobnenju komercialne glasbe po vsem svetu. Temelji v nečem globljem: v ideji napredka z njej lastnim ekspanzionizmom in v naglem razvoju znanosti.
Oboje je privedlo do tega, da bo naš planet v nekaj desetletjih naseljevala ena sama civilizacija. Svet je zdaj zapleten v omrežja, ki ne prenašajo s svetlobno hitrostjo le informacij, ampak tudi integrirane modele socialnega, političnega in go­spodarskega vedenja. Življenje človeštva je do kraja omreženo, ne samo v informacijskem smislu, ampak tudi v vzročnem. Teoretično nam to omogoča komuniciranje po vsem svetu in obenem daje sredstva, da se sami branimo proti mnogim skupnim nevarnostim. Lahko nam tudi poenostavlja življenje in nam odpira doslej neslutena obzorja za spoznavanje samih sebe in sveta.
In vendar mnoge stvari niso v redu. Kajti ta globalna civilizacija ni nič več kot tanka fasada. Je nova in krhka in ljudje so jo naravnost osupljivo naglo sprejeli. V bistvu prekriva ta nova koža svetovne civilizacije neskončno raznovrstnost kultur, ljudi, religioznih svetov, zgodovinskih tradicij in v zgodovini izoblikovanih naravnanosti. Vendar pa obenem pod to kožo vre. Ljudje hočejo biti slišani. Kajti medtem ko svet kot celota sprejema to novo kulturo globalne civilizacije, se hkrati pod površjem odvija nasproten proces: stare tradicije se oživljajo, različne vere in kulture se prebujajo v novo bivanje, iščejo novega življenjskega prostora in z vedno večjo strastjo iščejo svoje korenine: kaj je v njih edinstveno? V čem se razlikujejo od drugih?
Navsezadnje skušajo svojo individualnost izraziti politično – in to ne zmeraj z mirnimi sredstvi, ampak vedno bolj s silo in z orožjem. Že več kot pred petnajstimi leti, torej daleč pred »enajstim septembrom«, sem v govoru na harvardski univerzi v Cambridgeu (Massachusetts)­ opozoril na to, da bodo morda prav najbolj nasilni sovražniki globalizacije tudi prvi, ki bodo visoko razvito tehniko, ki jo je ustvarila moderna civilizacija, lahko uporabili proti njej sami.
Protislovje med napredujočo globalizacijo in tehnizacijo sveta ter tistim velikim delom človeštva, ki temu razvoju noče ali ne more slediti, je očiten izziv naši sodobni civilizaciji. Ta bo obstala samo, če bo samo sebe dojemala kot mnogokulturno in mnogopolno. Če gledamo tako, moramo sprejeti temeljni kod medsebojne koeksistence, neke vrste minimalni konsenz, ki nam bo omogočil, da bomo še nadalje živeli eden ob drugem. Pa tudi tak kod ne bo vzdržal, če bo vsiljen proti volji. Nasprotno, biti mora izraz avtentične skupne volje, izhajati mora izpristnih duhovnih virov, biti mora skrit pod površjem naše skupne, globalne civilizacije.

stran: 079

Avtor slike: FAZ, 22. 12. 2011

Opis slike: Pokojnega predsednika peljejo na HradčaneFAZ, 22. 12. 2011

Moramo si priklicati v spomin našo prvotno duhovno in moralno substanco. Zdi se mi, da je to edina možna pot k resnični prenovi, s katero bomo dosegli tisto mero odgovornosti za nas same in za svet, da bomo tega obvarovali pred uničenjem. Ob premišljevanju o problemih naši civilizacije zmeraj zadevam na temo »odgovornost«. Zdi se, da človeštvo še ni sposobno ali pripravljeno, prevzeti odgovornost za svoj planet. Vendar pa poti nazaj ni. Samo sanjači bodo iskali rešitev, kako bi lahko zajezili napredujočo globalno civilizacijo. Tako pa moramo radikalno prenoviti svoje razumevanje odgovornosti. Do tega pa vsekakor vodi samo ena pot: opustiti moramo svoj antropocentrični egoizem, navajenost, gledati na nas same kot na gospodarje vesolja. Izostriti moramo svoje čute za to, kar nas tako rekoč »presega«: za vesolje, za Zemljo, za naravo, za življenje, in pa spo­štovanje do drugih ljudi, do drugih narodov,­ do drugih kultur, skratka, do drugačnosti. Vendar pa je to možno samo, če spoštujemo kozmični red in se zavemo, da smo mi njegov del.
Gotovo ne bo preprosto vzbuditi v ljudeh takega čuta za odgovornost, sposobnost ravnati tako, kot da bi živeli na zemlji večno in morali nekega dne odgovarjati za njeno stanje. Kdo ve, koliko strašnih katastrof bo moralo človeštvo še pretrpeti, preden bo tak čut za odgovornost splošno sprejet. To pa ne pomeni, da ne bi tisti, ki bi radi delali za to, z delom ne mogli pričeti takoj.Vsi moramo pri tem sodelovati, predvsem politiki.

stran: 080

Tudi v demokratičnih razmerah imajo politiki vpliv, morda celo več, kot ga sami uporabljajo. Ta vpliv ne temelji na njihovem mandatu, ki je tako ali tako omejen, ampak bolj na njihovem učinkovanju na sodržavljane. Vendar pa bi bilo narobe, če bi si poskušali pridobiti priljubljenost s popularnimi odločitvami in z všečnimi nastopi na televiziji. Ne gre za to, da zmagajo na volitvah in si tako zagotovijo prostor na soncu do konca svojih dni. Tudi če to zveni utopično: politiki nosijo ogromno odgovornost za nadaljnji obstoj našega planeta. Če se svoje naloge lotijo pravilno, ne bodo gledali samo na naslednji dan, ampak smelo mislili na prihodnost. Potem se ne bodo bali nejevolje množice, ampak bodo svojim strankam vedno znova razlagali, da je politika pravzaprav veliko več kot golo zastopanje interesov. Politika mora služiti skupnosti. Mora biti moralna instanca. In kako je mogoče služiti skupnosti bolj kot z iskanjem lastne globalne politične odgovornosti znotraj globalne (in globalno ogrožene) civilizacije?
Besedilo je bivši disident in prvi svobodno izvoljeni češki predsednik napisal tik pred svojo smrtjo za zbornik »Wertewandel mitgestalten. Guthandeln in Gesellschaft und Wirtschaft. (Sooblikovati spremembo vrednot. Ravnati dobro v družbi in gospodarstvu.)«, ki bo izšel pod uredništvom Brun-Hagena Hennerkesa in Geor­gesa Augustina pri založbi Herder.
FAZ, 24. DECEMBRA 2011
Prevedel Marko Kranjec