Avtor: Ivanka Kozlevčar

Nadaljevanje

Pred prvima dvema pismoma sem predstavila Grčmanov rojstni kraj, njegovo izvorno družino in začetke njegovega duhovništva. O vsem tem pripoveduje tudi sam v navedenih dveh pismih, kar ste lahko brali. Tukaj bi za uvod na kratko predstavila prihod slovenskih beguncev v Argentino in težave v novi deželi, da bi bolje razumeli Grčmanovo pot. Pri tem sem se naslonila na oddajo na radiu Ognjišče 8. junija 2008 z naslovom Prihod povojne emigracije v Argentino, v kateri je predstavljen prispevek arhitekta Jureta Vombergerja Ob šestdesetletnici začetka prihajanja slovenskih beguncev v Argentino.
Begunci, ki so se bali, da jih zatočiščne dežele izročijo jugoslovanskim oblastem, so se odločili za izselitev, kakor hitro je bilo mogoče. V Argentino je že 1947 odšlo devet duhovnikov, januarja 1947 sta tja prišla Jože Košiček in Anton Grčman. Za njima je prišlo okoli 1200 družin in 3000 posameznikov, skupno kakih 7.000 ljudi. Popis beguncev hrani arhiv društva Zedinjena Slovenija in Društva Slovencev. Vsi so se izkrcali v Buenos Airesu, čeprav so prihajali iz raznih pristanišč in raznih taborišč. V Buenos Airesu so se morali registrirati z osebnim dokumentom, ki so ga dobili večinoma pri Rdečem križu. Pri tem je bilo veliko težav zlasti zaradi različne pisave pri zapisu c, h, j in šumnikov (Jurij so prebrali Hurih itd.). Tako so tudi ime Anton Grčman zaradi težave s črko č spremenili v Antonio Greman, ki mu je ostalo.
V imigrantskem hotelu so bili lahko le nekaj dni, nato pa so morali sami poskrbeti za bivališče in delo. Tudi izobraženci so morali prijeti za vsako delo, ker svojega dela zaradi jezika in drugačnih razmer ne bi mogli opravljati, tudi če bi ga dobili. Največ Slovencev je ostalo v Buenos Airesu. Stiskali so se v vsemogočih prostorih v nemogočih razmerah. Nekaj jih je šlo na zahodno stran, v daljno Mendozo, bolj podobno Sloveniji, češ da bodo tam lažje dobili delo in stanovanje. Mladi, bolj športno usmerjeni, so šli še dalje v gorske Bariloche, nekaj samskih tudi na jug v Patagonijo. Pri naseljevanju v Buenos Airesu jim je pomagal zlasti duhovnik msgr. Janez Hladnik, doma iz Rovt, ki je kupil več sveta v Lanusu, zdaj delu Buenos Airesa, ga razparceliral in dal za nizko ceno družinam. Tam je zdaj Slovenska vas. Tudi v drugih delih zdaj že razraslega Buenos Airesa so se med seboj povezane skupine slovenskih beguncev naseljevale bolj strnjeno, tako so mogla nastati slovenska središča, npr. San Justo, San Martin, Carapachay, Ramos Mejia, Castelar (Moron), Ramon Falcon, Lanus, v katerih so zgradili svoje cerkve, dvorane, prostore za pouk in športna igrišča. Begunec Jože Ziherl mi je rekel: »Umrl bi, če se ne bi v teh prostorih srečevali in imeli vsaj konček slovenskega življenja.« Vedeti moramo, da so bili sami goloroki, ko so darovali ves svoj prosti čas, svoje darove in tudi težko prisluženi denar za ta središča, zato je vsaka zaničljiva beseda obiskovalcev spisovateljev sprevržena podoba njih samih. Begunci so bili resnično najzavednejši Slovenci, ki so doma sodelovali v različnih kulturnih društvih, njihova bolečina zaradi ločitve od domovine je bila neizmerna. Hiše Slovencev se razlikujejo od drugih po opečni kritini, okolica je lepo urejena in pred hiše so posadili lipe. Tako so imele cele ulice, kjer je živelo več slovenskih priseljencev že na zunaj lepšo podobo.
Begunci so se zelo hitro tudi kulturno in socialno organizirali. Takoj so ustanovili Društvo Slovencev za pomoč priseljenim beguncem, 1948 Pisateljsko društvo France Balantič, Slovensko katoliško starešinstvo in začeli so izdajati svoja glasila. Ustanavljali so gledališke skupine, pevske zbore, začeli s poukom osnovnošolskih otrok. To so bila leta, ko so mlade družine rojevale dosti otrok, tudi nad 170 na leto.
Duhovniki so pri organiziranju socialnega, kulturnega in seveda tudi verskega življenja imeli pomembno vlogo. Z begunci je prišlo v Argentino 68 duhovnikov. Februarja 1968 so odprli slovensko bogoslovje v San Luisu, ki je vzgojilo 87 duhovnikov. Večinoma so šli v misijone ali pa v Evropo. Mnogi mladi fantje in dekleta so dobili brezplačno oskrbo in možnost študija pri redovnih skupnostih, zlasti pri salezijancih in
lazaristih. Kaj vse bi lahko ti fantje storili za Slovenijo, ki je bila v tem času zaradi ustrahovanosti ustvarjalno mrtva! Mnogi so se zaradi svoje odličnosti uveljavili v svetu.
Duhovniki so v Argentini zaradi latinskega bogoslužja lahko dobili delo, vendar so imeli zaradi neznanja španščine težave. Kot vidimo iz pisem, se je Anton Grčman vključil v pastoralno delo za Argentince, se prizadevno učil španščino in se dal na voljo argentinski Cerkvi. Ni vzdrževal zvez s slovensko skupnostjo, saj jih pozneje v daljni Cordobi ob vsem delu tudi ni mogel, čeprav bi ji s svojo neizčrpno energijo gotovo koristil. Dosti drugih možnosti v prvem času tudi ni imel. Begunstvo je bilo zanj nedvomno velik šok, ki ga je moral v sebi preboleti, kar mu je omogočila aktivna vključitev v novo skupnost. Pri tem pa ne smemo prezreti dejstva, da je bil on predvsem duhovnik, predan Kristusu. Imel je trden značaj, trden duhovniški poklic in trdno duhovniško vzgojo, kar mu je omogočilo, da je kot trezen samohodec v argentinski Cerkvi ohranil človeško in duhovno odličnost tudi v težkih okoliščinah in preizkušnjah, o katerih beremo v pismih. Velemesto Buenos Aires mu ni ustrezalo, bolje se je počutil daleč od Buenos Airesa v bolj gorati kordobski deželi, že blizu Andov. Ni mu bilo dano, da bi daljši čas deloval v podeželski župniji, večino časa (25 let) je preživel kot kurat v bolnici za jetične bolnike v mestu Cordoba, ki je tedaj štelo 350.000 prebivalcev. Z osebno odličnostjo mu je uspelo v duhovnikom in veri nenaklonjenem službenem okolju pridobiti spoštovanje do njegovega duhovniškega delovanja, kar je dobro vidno v pismih. Bil je vsestransko nadarjen in je vsak prosti čas porabil za kaj. Tako si je pridobil elektrotehnično znanje, ki ga je posredoval v bolnišnični šoli, in razvil svojo slikarsko nadarjenost, o kateri bi radi zvedeli še kaj več. Seveda ni na zadnjem mestu njegova sposobnost za graditeljstvo, kjer je bilo potrebno. Delal je tam, kjer ni hotel nobeden, da bi vzgajal ali popravil napake drugih, čeprav je že od začetka vedel, da je na prvem mestu njegovo duhovništvo.
Cenjena ga. Mihaela in Reza !
Cordoba, 6. maja 1994
Nastopam službo v Dolores, v kordobskih hribih. Sestra prednica me poučuje. »Veste, gospod, to kuracijo so do sedaj oskrbovali redovniki iz Buenos Airesa in so pošiljali sem svoje duhovnike na dopust, na počitnice. Tako so bili tu po en mesec, dva ali tri. Tako sem imela v enem letu pet različnih kuratov, v petih letih okrog dvajset in z vsemi sem prišla navzkriž. Zato so morda nehali prihajati sem. To sem sporočila nadškofu in je poslal vas sem. To je nenavadno kuratsko mesto, mi ga imenujemo luksuzno. Tam pod vašim stanovanjem je velika garaža. Dva avtomobila sta notri. Eden, ta veliki, je za nas sestre in dekleta, katera se vozijo v šolo v La Cumbre, 7 km daleč. Imamo šoferja, ki je obenem tudi vrtnar, on nas vozi. Drugi, manjši avto, pa je za kurata. Ker ima kurat tu zelo malo dela, je to njemu v razvedrilo. Vse stroške za avto plačamo me: bencin, popravila ali če se kdaj prevrne. Ali vi ga ne boste vozili, vam prepovem od začetka.« »Seveda, sestra prednica, ne bojte se, niti dotaknil se ga ne bom, če mi vi ne dovolite.« »V velikem avtu se vi tudi ne boste vozili, niti ne poizkušajte prositi.« »Imam zdrave noge, hvala Bogu, zdrave noge in rad hodim v lepi naravi, zlasti ko bom imel veliko časa. Za velike razdalje pelje omnibus tu mimo, torej ne bom imel težav.«
Se mi zdi, da ji je tudi škof naročil, naj me preizkusi. Od časa do časa je prihajala k meni z različnimi neumnostmi. Če bi ne vedel, kaj hoče, bi se moral z njo prepirati. Imel sem časa dovolj, sem veliko molil, nosil bodeči pas in uporabljal bič, da me satan ne ulovi v zanke, ki mi jih je nastavljala sestra prednica. No, vzdržal sem s Kristusovo pomočjo. Preizkušnja je trajala eno leto. Pozneje pa je bila tako dobra do mene, da nisem našel boljše osebe v življenju. »Sestra prednica, zakaj se ne prepirate z menoj?« sem vprašal. »Oh, vi ste zrel kot človek, ki zasluži spoštovanje, kdor vas spozna.« »In drugi, s katerimi ste se kregali, ali niso bili redovniki?« »Da, so bili, pa niso imeli osebne zrelosti.« Tudi moje pridige so ji zelo ugajale. Večkrat mi je rekla: »To mesto je za vas premajhno, vi morate dobiti župnijo.«
Pri jedi sem bil postrežen kakor v luksuznem hotelu. Lepa soba s parketom, velika okrogla miza. Mlada sestra mi je prinašala jed za jedjo in zamenjavala krožnike in pribor pri vsaki jedi. Pri zajtrku mi je postavila na mizo dvanajst različnih jedi. »Ne, sestra, čemu toliko truda, največ, kar zmorem poskusiti, je šest jedi.« »Jaz strežem Kristusu in zato moram storiti vse, kar morem. Vi pa se poslužite od tega, kar rabite.« »Lepo od vas, sestra, sedaj vas razumem. Kristus vam obilo povrni.«
Capilla del Monte, 5 km od tu, turistična vas, danes je že mesto, sedež župnije, župnik že preko osemdeset let, obupen značaj. Farani so zelo trpeli z njim. Za vsak prazen nič jih je ne samo karal, ampak grdo zmerjal. Ko so prinesli otroka h krstu, se je boter malo spotaknil ob stol, da je zarožljalo, in temu je sledilo par minut zmerjanja. Mene je takoj opozoril: »Glej, da ne boš storil ničesar izven svoje hiše, kar meni kot župniku pripada.« In res so prihajali farani k meni: »Gospod, krstite nam vi otroka, sicer bo brez krsta. K našemu župniku ne gremo, preveč grdo ravna z nami.« »Pojdite v sosednjo župnijo, jaz ne smem in ne morem.«
Bila je slovesna maša v treh: celebrant, diakon in subdiakon. Župnik je maševal, jaz in kapucinski pater sva bila diakona. V zakristiji na mizi so bila že vsa oblačila pripravljena. Kapucin se oblači, jaz čakam, ker sem že poznal župnika, in se ne dotaknem oblačil. Pride župnik in nadere kapucina: »Kdo ti je dal dovoljenje? Če ti jaz ne dam dovoljenja, se mi nimaš pritakniti nobene stvari. In tu ni tvoje mesto, tam na drugi strani boš subdiakon. Ti s kozjo brado ne boš nič komandiral v moji župniji.«
Prišla je turistka v hlačah v cerkev. Kričaje jo je nagnal ven. Mene je imel rad, ker sem molče prenašal vse njegove kaprice in mu bil vedno na razpolago. Bil je sošolec kordobskega nadškofa in sem vedel, da bo šlo vse njemu na uho. Nevrastenik, a zdravnik ga je zagovarjal. Bog naj mu da večni pokoj. Takrat še ni bilo ne pokojnine in tudi ne hiš za onemogle duhovnike, danes imamo že vse to.
Hiša je imela tudi precej zemlje, kjer se je pasla živina in konji. En oskrbnik je vse to čuval. Tam sem dobil visokega konja in na njem obiskoval nekaj oddaljenih bajt – rančev. To so bile osamljene zasilne hišice. Enega sem vprašal, če je njegova, in mi je rekel: »Pred petnajstimi leti sem jo dobil prazno in se vselil vanjo. Noben lastnik se še ni oglasil.« Vsaj pet ali več psov je ležalo okoli bajte. Nihče se ni mogel približati, če ni bilo ljudi doma. Ta konj je bil dober tudi za sulki – dvokolesno vozilo za dve ali tri osebe. Pod mojo sobo v garaži je bil en star razdrt sulki. Ni bilo nič zlomljenega, samo vijaki so bili strti in kolesa v zelo dobrem stanju. Tudi širi za konja so tam ležali. Manjkale so vajeti in nekatere dele bi bilo treba prešiti. No ja, časa imam dovolj. To jaz lahko sam naredim. Grem v Capilla del Monte, nakupim vse potrebno in v treh tednih sem imel krasen sulki kot nov: svetlo modro pobarvan in rdeče tapeciran sedež. Priženem konja, ga naširam in zaprežem v sulki. Ob izhodu me vidi sestra prednica: »O od kod imate vse to?« «To je sedaj moj avto, ker onega, ki stoji v garaži, ne smem rabiti.« Smejala se je in mi ni prepovedala, tako sem se vozil v sulkiju.
Okrog moje hiše je bilo vse zapuščeno. Od glavne hiše je bila oddaljena kakih petdeset metrov. Vrtnar je obdeloval vrt okrog glavne hiše. Moje delo bo torej okrog moje hiše. V garaži je bilo potrebno orodje: kramp, lopata, motika. Pota so bila zaraščena ne samo s travo in plevelom, tudi grmičevje je že poganjalo. Potem so prišle na vrsto gredice, dobro sem jih pognojil. No, gnoja ni manjkalo. Okrog dvajset krav se je paslo v bližini in ponoči so ležale vse skupaj v ograjenem prostoru, kjer so pustile veliko gnoja. Sejal sem rože, jih zalival in plel. Bilo je vse bolj prijazno okrog hiše.
Hotel sem kupiti radio, da bi poslušal muziko in novice v večernih urah. Nisem se takoj odločil, ker mi ni bil nobeden popolnoma všeč. Vrtnar mi je prinesel revijo. V njej je bil oglas Nauči se radiotehnike z vabilom, da po pošti pošljejo lekcije in material, da si sam narediš aparat in po končanem študiju dobiš diplomo radiotehnika. Cena za študij je bila samo malo večja, kot je veljal radio. O, to bo zame. Čas imam in denar tudi. Takoj drugi dan sem šel na pošto in poslal zahtevano vsoto denarja. Čez par dni so mi že poslali paket s potrebnim orodjem in prve lekcije. Že se je začelo novo delo, zame zelo zanimivo. Večino prostega časa sem študiral, pisal odgovore in jih pošiljal nazaj v šolo. Z novimi lekcijami so mi vrnili prej narejeno popravljeno in ocenjeno. Skoraj vse je bilo odlično. Po enem letu in pol sem dobil diplomo radiotehnika in sem poslušal svoj radio, ki je kar dobro igral. Seveda je bilo vse tajno. Nihče ni o tem nič vedel razen vrtnarja.

Opis slike: Ramos Mejia, dvorišče v slovenskem domu

Sestra prednica in župnik sta dala o meni dobro oceno. Škof me pokliče in reče: »Sem slišal o vas, da bi bili sposobni voditi župnijo. Boste šli v Bročero /Brochero/ kot kaplan za eno leto. Vaše glavno delo bo v Mina Clavero, dva kilometra od Bročera. V Mina Clavero mislim ustanoviti novo župnijo in vi boste tam prvi župnik. Tu imate napisano imenovanje, ki ga pokažite sestri prednici in župniku v Bročeru, in pojdite tja čim prej. Torej spet na pot čez hribe in doline, dvesto kilometrov vožnje in 2.200 m visoko pelje cesta preko grebena visokih gora. Po šesturni vožnji sem prišel v Bročero. Župnik me prijazno sprejme: »Tu imaš avto, čim prej se nauči voziti, brez tega tukaj ne gre.« In smo se vozili na bližnje in daljne podružnice. Ob nedeljah sem imel mašo v Mina Clavero. Bil sem vedno zelo točen in eno uro pred mašo spovedoval in nadziral pouk otrok za prvo sveto obhajilo. Cerkev se je vedno bolj polnila in tudi dohodki so bili lepi. Tudi sem vpeljal Marijin mesec – šmarnice. Nikdar nisem manjkal. Pol ure pred začetkom sem bil tam in dal znamenje s trikratnim zvonjenjem. Bilo je pri šmarnicah vsak dan do 60 ljudi. En dan je zelo deževalo in vendar je prišlo dvajset ljudi. Lepo se je vpeljevala nova župnija.
Po enem letu sem župniku povedal škofovo željo, da hoče ustanoviti novo župnijo v Mina Clavero. Vse dohodke sem izročal župniku in on mi je dajal mesečno plačo. Uvidel je, da je Mina Clavero zanj zlata jama, in je ni hotel izgubiti. Šel je k škofu in ga prosil, naj se župnija ne deli, misleč da me bo škof pustil v njegovi službi še nekaj let. Kmalu zatem mi je škof ponudil drugo župnijo ne v gorah, ampak v ravnini ob velikem jezeru. Župnik je hotel zapustiti župnijo, ker mu ni dajala dovolj dohodkov za življenje. Jaz sem faro sprejel, ali se je zavleklo za en mesec. Farani so župnika imeli radi, ker je bil dobričina. Ko so zvedeli, zakaj jih zapušča, so mu obljubili stalno mesečno plačo poleg vseh rednih dohodkov. Župnik je bil s tem zadovoljen in je ostal. Škof me je obvestil o vsej zadevi z župnikom, se mi zahvalil, da sem sprejel, in mi rekel, naj še malo počakam. Po enem mesecu je prišla od škofa nova ponudba. To pot ne župnija, ampak bolnica za jetične Transito Caceres de Allende.
Pisal mi je pomožni škof, generalni vikar, v imenu nadškofa in mi je jasno zapisal: »Nadškof vam ponuja to kuracijo, ali vi ste popolnoma prosti, da je ne sprejmete, vam hočem dati faro. Če pa bolnico sprejmete, morate takoj priti.« Torej zbogom, Mina Clavero, lepa fara se je obetala tam. Lepi hoteli so se bleščali v soncu. V poletnih mesecih so sprejeli okoli 5.000 turistov, vedno vse polno. Lepe sanje se podirajo v nič.
V nedeljo po maši me je že župnik čakal v zakristiji, kar je bilo nekaj nenavadnega: »Ti tu ob tej nenavadni uri, kaj je novega?« »Hitro, hitro !« mi je pomagal slačiti mašna oblačila, »po poti ti bom raztolmačil vso zadevo.« Se usedeva v avto in ne domov, ampak čisto v drugo smer pelje in nenavadno hitro. »Ja kam pa pelješ?« »Počakaj malo, ti bom že povedal, ko prideva ven na prosto pot.« Seveda, jaz sem odgovoril nadškofu, da sprejmem ponudbo. »Peljeva se v Villa Dolores, petdeset kilometrov daleč, tam je rodna hiša pomožnega škofa in je danes doma. Ga grem prosit, naj te pusti vsaj še ta teden pri meni. Imam ta teden tri funerale (slovesne črne maše v treh, z diakoni), in če ti odideš, ne bodo mogoči, pa mu ne smeš povedati, da je zaradi funeralov, sicer te gotovo ne bo pustil.« Res škofa dobiva doma. Po pozdravih škof mene premeri z očmi od vrha do tal in reče strogo: »Zakaj ste sprejeli, jaz sem vam jasno zapisal, da niste dolžni sprejeti. Na fari je treba delati, kdor je sposoben, kakor ste vi. Po bolnicah lahko delajo drugi, manj sposobni.« Jaz, seveda brez besed, sem si mislil: »Ti nisi nadškof, ampak samo pomožni škof. Nadškof je moj predstojnik, in kar on želi, to je moja dolžnost, čeprav bi tudi meni bolj ugajalo biti župnik.«
Župnikovi prošnji škof ni takoj ugodil. »Veste, g. škof, na fari imam ta teden gotove obveznosti, ki jih sam ne morem izvršiti, vsaj ta teden mi ga še pustite.« »No, naj bo, ali prihodnji ponedeljek mora biti na svojem novem mestu.«
Po poti domov me je župnik karal: »Zakaj si sprejel bolnico! Vidiš, tudi škof hoče, da bi bil župnik, tam v tistem špitalu se boš nalezel jetike in boš prekmalu zgnil. Nazaj mi ne hodi več, te ne sprejmem, razen če se skoplješ prej v alkoholu.« »Vidiš, vsega tega si ti kriv, ker mi nisi dovolil, da bi bil župnik v Mina Clavero,« sva zaključila pogovor.
No ja, ni mi bilo treba skopati se v alkoholu, nimam navade hoditi nazaj na zapuščeno mesto. No, sedaj sem spraševal, kje je bolnica za jetične Transito Caceres de Allende. Nihče ni vedel. Poznal sem samo od daleč eno veliko bolnico za jetične pod gorami, na pol poti med Cordobo in Dolores, kjer sem bil, preden sem šel v Bročero. Če bo to moje novo mesto, bo lepo. Končno sem le našel turistinjo iz Cordobe, ki mi je povedala, da se omenjena bolnica nahaja v mestu Cordoba. Bil sem nekoliko presenečen. Ni mi dišalo življenje v velemestu. Ali kar je, je, sprejel sem, ne da bi vedel kaj in kje. Nazaj ne morem več. Kako bom prišel tja? Predlagam župniku: »Pelji me z avtom in ti pustim vse, kar mi dolguješ.« Precej denarja mi je dolgoval župnik, ker sem naredil za vsako podružnico črne okrašene zavese za funerale in sem vse blago nakupil s svojim denarjem. Seveda je župnik sprejel mojo ponudbo. Ni me on osebno peljal, ampak en vaščan z župnikovim avtomobilom. »Glej, prišel sem v tvojo župnijo z denarjem in jo zapuščam brez ficka,« sem mu rekel za slovo. »Vendar si bogatejši v izkušnjah, ki si jih nabral v moji župniji, kar več velja kot denar,« me je zavrnil.
Prišel je dan odhoda brez velike poslovitve: nihče ni jokal, čeprav so me ljudje cenili in marsikateri vzdih se je pritajeno iztrgal iz prsi – škoda, da nas zapušča. Avto ni bil preobložen. Poleg nekaj knjig in obleke nisem imel skoraj nič. Ob dveh popoldan smo odrinili šofer, jaz in moja imovina, ki je bila duhovno bogatejša kot materialno, po župnikovi oceni. Po par kilometrih se gorsko pobočje začenja vzpenjati. Morava premagati 2.200 m višine. Avto brni, nekako v sredini pobočja zahrope: krah. Druga prestava je strta. Šofer ustavi: »Gospod, ali naj se vrneva, da popravim avto, in ne vem, če bo jutri že popravljen.« »Škof mi je rekel, da moram biti danes v Cordobi.« »No, lahko greva naprej, samo počasi bo šlo, ker morem voziti samo v prvi prestavi.« »No, potem pa le naprej, dokler je še vetra kaj.«
Pripeljala sva se v Cordobo. Ljudje so nama pokazali pot v bolnico Transito Caceres de Allende. Vsenaokrog še ni bilo asfalta. Blatne ceste z velikimi jamami. Končno se dviga pred nama velika trinadstropna stavba, na prednji strani ograjena z zidom. To bo moj novi delokrog.
Mračilo se je že. Najprej srečam eno sestro: »Sestra, sem novi kurat te bolnice. Komu naj se predstavim?« »Počakajte malo, pokličem sestro prednico.« Pride izredno majhna postava – Nemka. »Sestra prednica, sem novi kurat za to bolnico.« Zelo slabe volje mi pravi: »To vendar ni ura, da prihajate, nimam nobene postelje za vas. Kurat je še vedno v svojem stanovanju. Tu ne morete prenočiti. Če bi vsaj prišli čez dan in ne tako na noč.« »Sestra, veste, kje je Bročero?« »Ne, ne vem.« »Iz Bročera sem odšel ob dveh popoldan, šest ur vožnje, avto se je pokvaril. Pridem, kadar morem.« »Na žalost tu ne morete prenočiti. Pojdite k jezuitom, morda imajo oni posteljo za vas.« »Čudno se mi vse skupaj zdi. Škof me je primoral, da čim prej pridem, in ko sem tu, ni niti postelje zame.« Šofer me je čakal in mirno poslušal razgovor, nato reče: »Gospod, jaz vem za hišo tiste družine, ki jo vi dobro poznate in ima počitniško hišo prav blizu cerkve v Mina Clavero. Tam jaz prenočim, kadar sem v Cordobi. Vem, da bodo imeli tudi za vas prostor, ker župnik tudi tam prenoči.« »Dobro, greva tja. Sestra prednica, vidim, da tu ne rabite kurata, torej grem od tu, lahko noč.« »Kam greste, k jezuitom?« »To naj vas nič ne skrbi, saj me ne rabite.« In sva izginila v noč.
S kakšnim veseljem nas je sprejela omenjena družina, naju lepo pogostila in pripravila udobne postelje. Po dolgi, utrudljivi vožnji se je to prileglo. Sem spal do desetih dopoldan drugi dan. S šoferjem sva se poslovila. On je peljal avto v popravilo, jaz pa sem šel ob enajstih spet v bolnico. Sestra prednica me vpraša: »Boste tu na kosilu?« »Seveda, saj imam tolikšno pravico kot vi. Kar pripravite mi.« Ubogi moj prednik, kurat, Španec, po treh mesecih bivanja niti vedel ni, da mora takoj ven, ker je že njegov naslednik tu. Niti videl ga nisem in tisti dan sem že nastopil njegovo mesto.
Bolnica ima 40.000 kvadratnih metrov zemlje. Nekako polovico zasedajo stavbe in vrt, dobra druga polovica pa je prava gmajna. In na tisti gmajni je stara velika hiša. Sedem študentov medicine – praktikantov živi v njej in en konec je kuratovo stanovanje: precej velika dnevna soba, manjša spalnica in stranišče s kopalnico. Vse lepo opremljeno in še kar čedno. Pred in za hišo je divjina, brez vsakega vrta. Vsi, ki so me srečevali, so se sumljivo nasmihali: »Vi prihajate sem za kurata, pripravite se, ne bo lahko za vas tu. Prejšnjega kurata je direktor odslovil po treh mesecih. To ni lahko mesto za duhovnika.« Meni so se lasje ježili, ker sem moral poslušati podobne grenke pridige vsepovsod. Ni mi preostalo drugega, kot da grem v kapelo – lepa samostanska stavba, zunaj in znotraj, ne prav majhna cerkev. Tu bom zdaj maševal vsak dan. »Ti, ljubi moj Jezus, ker si me že poslal sem, pomagaj mi, da tu vztrajam in naredim kaj dobrega v tvojo čast in za zveličanje teh ljudi,« sem goreče molil. Drugi dan grem k nadškofu in mu povem, da sem že nastopil službo v bolnici. »Edino, kar od vas pričakujem in želim, je, da vztrajate na tem mestu. Nihče ne mara delati v bolnici. Vsako leto moram zamenjati več kuratov. Nekateri sami prosijo stran, drugi pa se onemogočijo in jih vržejo ven. To je že sramotno za nas duhovnike.« »Gospod nadškof, jaz sem pripravljen delati tam, kjer drugi ne marajo.« »Torej na delo in vas bo spremljal moj in božji blagoslov.«
Bolnica nosi ime bogate kordobske dame, ki je s svojim denarjem zgradila glavni del te bolnice. Priskočile so ji tudi druge bogate dame na pomoč in bolnica je mogla sprejeti dvesto bolnikov. V začetku je bila privatna bolnica, zgrajena na hribu, daleč izven mesta. V tistem času so vso zemljo obdelovali. Vso zelenjavo so tam pridelali, kokošjereja, svinjereja, veliko sadnega drevja, vse lepo namakano, ker je malo deževalo. Vse to so vodile nemške sestre Svetega Duha. V začetku je bilo osemnajst sester, v mojem času jih je bilo še trinajst.
Predsednik Peron je nastopil vlado par let prej, preden sem jaz prišel v Argentino. On je zaščitil delavce proti bogatašem. Ko je Peron zavladal, je bila Argentina na četrtem mestu med najbogatejšimi državami na svetu. Namesto da bi podprl poljedelstvo in živinorejo – Evropa je bila takrat lačna, s tem bi lahko večkrat pomnožil kapital – se je dal zapeljati od severnoameriških tovarnarjev, začel graditi tovarne za avtomobile in še druge stroje. Delavce je potegnil s polj, jih nastavil po tovarnah in jih bolje plačal kot na kmetijah. Tovarne niso bile dobičkonosne, ampak so imele velike izgube. Delavci niso bili izvežbani in tudi niso hoteli delati. Veliko bogastvo je šlo v franže. Medtem ko se je Evropa dvignila iz razvalin v veliko blagostanje, je Argentina padla med najrevnejše države na svetu.
Lepe pozdrave vsem.
Anton Grčman
Cenjena ga. Mihaela in Reza !
Cordoba, 9. maja 1994
Peron je podržavil mnogo privatnih ustanov, med njimi tudi bolnico Transito Caceres de Allende. Ko so uslužbenci dobivali boljše državne plače, so ves vrt opustošili, sadno drevje posekali in razdrli vodno napeljavo za namakanje. Lepi vrtovi so se spremenili v razdejano puščavo. Seveda svinjereja in kokošjereja je bilo že čas da se opustita, ker je mesto naraslo vse okrog bolnice. V to razdejanje sem prišel jaz kot kurat. Predstavil sem se šefu bolnice in mu pokazal škofovo imenovanje in svoje osebne dokumente. »Ja, vi niste še argentinski državljan, kot tak ne morete biti imenovan za državnega uslužbenca. Imate kake pomisleke, da ne bi mogli sprejeti argentinskega državljanstva?« »Nobenega zadržka ni pri meni. Rad postanem argentinski državljan, ker od tu ne mislim več oditi.« V par dnevih sem že dobil argentinsko državljanstvo, ki mi daje vse pravice in dolžnosti z edino izjemo: ne morem kandidirati za argentinskega predsednika, kateri mora biti po zakonu tu rojen. Peron je izenačil vse delavske plače. Vsak mesec smo dobili ček z isto vsoto denarja. Poleg tega imam jaz kot kurat še hrano in stanovanje, ker moja zaposlitev ni bila samo šest ur kot drugih, ampak sem bil na razpolago štiriindvajset ur.
Našo hišo je oskrbovala tridesetletna poročena žena. Nam je čistila in prinašala jed. »No, gospod, kako se počutite tu?« me vpraša. »Hvala gospa, prav dobro.« »Le pripravite se, kmalu bodo začeli govoriti slabo o vas.« »Ne razumem, zakaj naj bi govorili slabo o meni?« »I, gospod, mi vemo, da je duhovnik tudi človek, ki so mu všeč nage ženske.« Vstanem od mize in ji rečem: »Oprostite, gospa, tako govorjenje po drugem dnevu, ko sem tu, se mi zdi nespodobno. Imam dve poti na razpolago: grem k direktorju in ga prosim, naj vas prestavi od tu drugam.« »Ne, gospod, tega mi ne storite,« je začela jokati, »jaz sem rada na tem mestu.« »Prav, gospa, ne bom šel. Sem vam rekel, da imam še drugo pot na razpolago, in ta je: jaz sem duhovnik tudi za vas. Vas bom spoštoval in se izkazal hvaležnega za delo, ki ga imate z menoj, in vi me boste spoštovali kot duhovnika in boste videli, da nihče ne bo govoril slabo o nas.« Iz moje sobe je šla v sosedno sobo k študentom. Jaz takoj za njo. Ko je zaprla vrata, pritisnem uho na vrata, da slišim pogovor. Bila sta dva študenta v sobi in takoj radovedno vprašala: »Kako je novi kurat?« »O, ta se pa ne bo dal, je drugačen.« Dovolj sem slišal. Ta bolnica je bila levičarsko gnezdo. Izmed študentov ni nihče prihajal k nedeljskim mašam. Zdravniki vsi levičarji, protiklerikalni, razen enega. Tudi drugi uslužbenci večina antiklerikalni in nas je bilo okrog 350 uslužbencev. V območju bolnice je deloval velik dispanzer za zunanje ljudi in univerza za tuberkulozo. Jaz sem slutil, da je morda organizirano delo proti duhovniku, da ga osmešijo in onemogočijo. O mojem predniku so se sarkastično posmehljivo izražali. Torej sem bil kakor na trnju. Šel sem k sestri prednici: »Sestra, jaz se hočem vnaprej zavarovati. To naj bo samo za vas. Jaz se bojim, da ko pridem v svojo sobo od zunaj, dobim notri nago žensko. Vedite, da bom nago vrgel ven, da tako vnaprej omilim škandal.« Sestra vsa preplašena: »Takoj grem k direktorju, da ukrene potrebno.« »Ne, sestra, to bi jaz lahko naredil, ali tega nočem. Saj morda ne bo nič. Samo v slučaju, če bi bilo to organizirano od zdravnikov in praktikantov, se hočem zavarovati pravočasno, sicer se bojim ne bo nič iz tega.« In res ni bilo nič. Vsa stvar se je polegla. S praktikanti sem skušal biti dober. Počistil sem pred hišo, kjer je bilo precej ravnega prostora in so igrali nogomet in tudi jaz z njimi. Spletel sem mrežo za odbojko, napeljal luči, da smo lahko tudi ponoči igrali. Kupil sem jim mizo za pingpong in so bili veseli tega. Mnogi niso niti poznali te igre in sem jih naučil. Jaz sem precej dobro igral, ker smo imeli v semenišču v Ljubljani ti dve igri. Ob slovesnih prilikah je bil asado (pečeno meso) in smo ga mi sami pekli. Bolnica je dala meso in jaz sem kupil vino, vedno z njimi jedel in so bili veseli in zadovoljni z menoj. Tudi služkinja je izpolnila, kar sem ji od začetka naročil: me je spoštovala in jaz njo in smo bili kar dobri prijatelji. Seveda, študenti so odhajali in prihajali novi. Prišel je študent, ki se je takoj izkazal sovražen do mene. Bil je izredno tečen in jedek pred menoj. Ob vsaki priliki me je skušal blatiti in ponižati s šalami in dovtipi. Dolgo časa sem mu smeje odgovarjal in nisem pokazal, da me s tem žali. Drugi so se smejali in se niso vmešavali. Po treh tednih pa mu rečem pred vsemi: »Ti vidiš, da jaz veliko prenesem, ali vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Ti svetujem, da končaš s svojo neumnostjo.« Eden mi reče: »Zatožite ga direktorju, ga bo ven vrgel.« »Ne grem, to moram sam urediti z njim.« In je nadaljeval s svojim »farjem«. Se mu približam in mu trdo rečem: »Zahvali Boga, da sem far, sicer bi ti tako prismolil, da se znajdeš na tleh!« Malo se odmakne in nadaljuje, jaz pa za njim: »Sedaj jih boš pa dobil kljub temu, da sem far!« Je skočil v svojo sobo in se zaklenil. Vsi drugi pa v smeh: »Prav ste naredili s to grižo!« Pri vseh sem veliko pridobil in so me še bolj cenili. Sveto zdravilo. Nikoli več me ni nadlegoval. Seveda, mlade študente je treba razumeti in jih znati prenašati. Nikdar jim nisem dal vedeti, da me nadlegujejo. Mojo spalnico in sosedno sobo je ločila samo petnajst centimetrov debela stena. Torej se je slišalo vse, kar so počeli sosedje. Niso vedno samo študirali ponoči daleč preko polnoči, ampak se tudi glasno zabavali in kričali. Zjutraj me vprašajo: »Ste mogli spati to noč, vas nismo motili?« »Ne, mene nihče ne moti, jaz prav dobro spim.« Zlasti o božiču in ob koncu leta cele noči prekrokajo in jaz moram to tiho prenašati, ker mladina ima svoj prav. Ob štirih zjutraj se oni uležejo, jaz vstajam vsak dan o petih. Ob šestih mašujem za sestre in po maši nesem sveto obhajilo v bolnico. Po zajtrku pridem nazaj v svojo sobo in študenti vstajajo ob osmih. Tako je bilo moje življenje petindvajset let v bolnici.

Opis slike: Lanus, Slovenska vas, farna cerkev

Po nekaj letih so začeli urbanizirati okrog bolnice, kjer so bile same jame in globoki grabni, po katerih se je voda odtekala v reko, ki križa mesto en kilometer pod bolnico. Odtočna cev je položena ravno za našo hišo in križa bolnično zemljišče, cementna cev je en meter in dvajset centimetrov debela. Ko so izravnavali teren, je bila naša hiša zasuta. Naredili so nam novo, bolj blizu bolnice in tam sem jaz dobil majhno sobo, tri krat dva in pol metra, s straniščem, druge sobe so imeli praktikanti in zdravniki. Njim so naredili tudi veliko obednico, kjer so jedli študenti in notranji zdravniki. Ker je bila moja soba premajhna, da bi mi služila tudi za obednico, mi je direktor ponudil, da bi tudi jaz jedel skupaj s študenti in zdravniki. Sem že skoraj privolil, pa vendar sem še prej prosil za nasvet resnega praktikanta. Ta mi reče: »Če le morete, ne hodite med nas. To ni družba za vas. Že govorjenje in šale vas bodo odbijale. Včasih se obmetavajo s kruhom, krompirjem in še drugo jedjo. Te svinjarije vi ne boste prenesli.« Sem to razložil sestram in sem jedel v njihovi sprejemni sobi. »V novo jedilnico moram obesiti križ, kaj se vam zdi, gospod?« reče sestra prednica. »Jaz bi ga ne dal, kolikor jih poznam.« »Oni tudi rabijo Kristusov blagoslov.« In ga je obesila. Takoj prvi dan so ga obmetavali z jedjo, da se je komaj ven videl. Takoj ga je odstranila in mi potožila vso zgodbo. »Vi, sestra, imate tudi krivdo, ker me niste ubogali.« »Nisem mogla verjeti, da so česa takega zmožni.« Eden od naših zdravnikov je na veliki petek na javnem prostoru v mestu sežgal Kristusa na križu. Nadškof je nato dal organizirati zadostilne procesije po mestu.
Nadškof je bil vesel in zadovoljen, da mu nisem povzročal glavobola. Gotovo mu je kdo drug tajno poročal o meni. Jaz sem ga šel vsako leto enkrat pred božičem pozdravit in nesel napisano poročilo o svojem delu. Nikdar me ni vprašal, kaj delam. Sem bil kot na trnju pri njem in komaj čakal, da sem šel ven. Iz vsega pogovora sem sklepal, da me ne mara. Tretje leto sem sklenil, da ne grem več, ali sem se spomnil odločbe v cerkvenem zakoniku, ki pravi: Vsak duhovnik je dolžan vsaj enkrat na leto pozdraviti svojega škofa in mu podati račun o svojem delu. Če ne grem, me bo prijel, zakaj ne izpolnjujem cerkvenega predpisa. S težkim srcem grem k njemu. Kakor prvič in drugič tudi tretje leto brez vsakega zanimanja, kako živim in kaj delam. Ko pridem ven od škofa, me čaka pred vrati kanonik in mi reče: »Zakaj vi prihajate sem škofu v nadlego?« »Gospod kanonik, jaz samo izpolnjujem cerkveni predpis, ki mi ukazuje predstaviti se škofu enkrat na leto.« »Vi niste dolžni izpolniti tega predpisa. Vi ga nadlegujete, nadškof je bolan.« Mi je šinila kri v glavo in sem rekel: »Če je škof tako bolan, da ne more sprejemati svojih duhovnikov, naj se odpove službi.« Kamen se mi je odvalil od srca, nisem šel več k škofu. V miru sem sam delal, kakor sem vedel in znal triindvajset let. Ne sam – s Kristusom in sestre so mi lepo stale ob strani.
»Vi dopoldne ne prihajajte v bolnico, razen če vas pokličemo za kak nujen primer. Popoldne lahko obiskujete bolnike od četrte do šeste ure,« me je poučila sestra prednica. Dopoldne je bil vedno direktor v bolnici. Popoldne ga je zastopal vicedirektor, ki ni bil zdravnik. Z njim sva se veliko pogovarjala, ni bil posebno zaposlen. On me je v začetku najbolj strašil. Po treh letih mu rečem: »Vi ste me strašili prvo leto in sedaj sem že tri leta tu in ne vidim težav, vedno lepše se mi zdi tu.« »Seveda, vi ste zrel, olikan človek. Vas vsak spoštuje, ko vas spozna.« »In moj prednik?« »On se je s svojo neotesanostjo tu onemogočil. Preponosen Španec vsakega nahruli, ki ga ne pozdravi. Naši ljudje niso navajeni duhovnika vnaprej pozdraviti. On mora preproste ljudi pozdravljati in jih s svojo prijaznostjo pridobivati. Španec gre v bolnico, dobi gručo bolnikov na hodniku, vzame rožni venec iz žepa in reče: fantje bomo molili rožni venec in začne. V hipu se vsa gruča razkropi, on pa začne vpiti po hodnikih in sobah: kakšni katoličani ste vi, če ne marate moliti, in še in še. Mi Španci… in vi Argentinci… To se ponavlja tudi v pridigah. Po nekaj dneh mu bolniki zastavijo pot z besedami: »V naš oddelek vi ne hodite več.« »Kaj, vi mi boste branili!« in se vname prepir. Stvar gre do direktorja in on prosi škofa, naj ga odstrani, ker je tu nemogoč. In v to godljo pridem jaz. Zdaj šele razumem, zakaj so se mi tako sumljivo smejali od začetka.
Tudi v mojem času se rožni venec moli vsak popoldan v vsakem oddelku po sobah ob določeni uri in so vsi povabljeni, ali nihče ni prisiljen. Sestre molijo in jaz krožim, vsak dan molim v drugem oddelku z njimi in ni nobenega problema. Argentina je nova dežela. Pred petsto leti so jo Španci osvojili in pregnali Indijance. Za Španci se je sem vselilo največ Italijanov. Za temi so se priselile manjše skupine iz vseh strani sveta. Po mestih imamo dobre šole in tudi duhovnikov je še kar dosti, če primerjamo z deželami, kjer vsega manjka. Po mestih so verniki še kar dobro poučeni v veri, na deželi pa dostikrat tega ni. Ljudje so verni po svoje, ali malo poučeni. Eno veliko izjemo sem doživel v Bročeru. Pred sto leti je tam deloval župnik Gabrijel Bročero, svet duhovnik. Sedaj teče proces v Rimu, da ga proglasijo za blaženega. Ta duhovnik je na svoji muli obiskoval farane vsako leto v najbolj oddaljenih kotih in poučeval ljudi v branju in veri in vsaki družini zapustil katekizem. Trideset kilometrov na vsako stran je segala njegova fara. Na stotine kilometrov je torej prepotoval v svojem življenju na muli. Njegova fara so visoke gore, torej z vozom se ni dalo dosti. Poleg tega je zgradil veliko farno cerkev, samostan za sestre in hišo za duhovne vaje. Ko sem bil v Bročeru, me ustavi pred cerkvijo mož srednjih let in mi reče: »Gospod, ali bi hoteli nas spovedati?« »Kako da prihajate ob tej uri, mi imamo določene ure za spovedovanje, vi tega ne veste?« »Zares, gospod, mi tega ne vemo, ker živimo petintrideset kilometrov od tu v gorah. Pridemo enkrat na leto sem, da se spovemo, jutri bomo pri maši in obhajilu in nato se vrnemo domov za eno leto. Tu imam tudi dva otroka za prvo spoved in obhajilo.« »Sta poučena v veri?« »Seveda, gospod, kar vprašajte jih.« O kako sta znala katekizem! »Kdo ju je naučil tako lepo?« »Jaz in moja žena. Veste, imamo katekizem, ki ga je dal naši družini župnik Bročero, in se učimo iz njega vsi.« Kako sem cenil in vzljubil te preproste ljudi. Kako Bog čuva svoje ovčice v gorah, celo leto brez duhovnika, maše in obhajila, gotovo po priprošnji svetega župnika Bročera.
Te preproste ljudi imam sedaj v duhovni oskrbi. Nekateri, poučeni, prejemajo zakramente redno. So nekateri, ki zavrnejo spoved. Sestra – vsak oddelek ima svojo sestro – mi reče: »Gospod, ta bolnik je zelo bolan. Meni reče, da ne mara duhovnika, morda ga boste vi prepričali.« »Ne, sestra, prisiljena stvar ni dobra nobena, zakrament bi bil neveljaven in pri tem bi imela tudi midva krivdo. Bodite z njim prijazni, dajte mu vse, kar potrebuje, pokažite mu Kristusa križanega, naj ga poljubi. Če to stori, zmolite z njim kesanje in tako boste rešili njegovo dušo. Bog ve, zakaj zavrača duhovnika.« Zlasti eden mi je ostal v spominu. Bil je zakristan, osemnajst let na fari, ki so jo upravljali redovniki. Bil je z menoj prijazen in sva veliko govorila. So mu bile všeč tudi moje pridige. Njegovo zdravstveno stanje se ni poboljšalo, vedno slabše je postajalo. Zdravnik pravi: »Ni rešitve zanj.« Sestra me pokliče: »Je slab, pridite ga spovedat.« Pridem in rečem: »Potrebno je, da se pripraviš in sprejmeš svete zakramente.« »Spovedi ne maram,« mi odvrne. »Zakaj ne?« »Bil sem osemnajst let zakristan in to me je poučilo, da se ne bom nikdar spovedal.« Hroplo mu je v prsih, težko je dihal. »Vem, da bom kmalu umrl, ali kljub temu spovedi nočem.« Sestra me vpraša: »Se je spovedal?« »Ne, sestra, ne mara spovedi.« Sestra – Nemka: »In vendar ne dopustim, da umrje brez spovedi,« in gre. Pokliče patra jezuita. Sestra ga predstavi bolniku: »Tu imate patra jezuita, z njim se spovejte, če ne marate našega kurata.« Bolnik odgovori: »Mislite, sestra, da se bom spovedal s tem, ki ga ne poznam. Če se ne spovem s kuratom, ki ga dobro poznam in cenim, vedite, da se ne bom spovedal z nikomer na tem svetu. Ta tu naj gre, od koder je prišel.« In tako je po nekaj dneh umrl. To je dalo meni veliko misliti: zakristan v redovni fari osemnajst let in pride do takega zaključka. Nisem ga spraševal za razloge in tudi mi jih ni povedal on sam, vendar sem premišljal. Ta mož se je čutil ponižanega v svoji službi, morda je delal samo za jed in stanovanje. Bil je samec, neporočen. Manjkalo mu je ljubezni in morda je videl tudi slabe zglede, morda je bil pohujšan in se je zaprl, je izgubil zaupanje v duhovnika. Upam, da ga je Kristus sprejel in mu odprl nebeška vrata.

Opis slike: Lujan, argentinska glavna romarska bazilika

Žena pripelje svojega moža v bolnico, zelo bolnega. Sestra me pokliče. Pred sobo na hodniku stojita in se pogovarjata sestra in bolnikova žena. Ta mi reče: »Gospod, naredite, kar morete, da se moj mož spove. Ne bi rada, da se pogubi, se bojim, da še to noč umrje. Naj vam na kratko povem njegovo življenje. On je višji bančni uradnik. Z njim sem poročena dvaintrideset let. Kot zakonski drug je zelo dober, nimam nobene pritožbe. Ali versko je popolnoma zapuščen. Ne hodi k maši in tudi ne moli. Jaz in otroci smo praktični katoličani in on nas nikdar ni oviral pri tem. Nam je pustil popolno svobodo: vi po svoje in jaz po svoje, pustite me v miru, kot vas jaz pustim. Je zelo olikan in fin v vedenju. Gospod, prosim vas, ne bi rada, da se pogubi.« »Odgovorim ji: »Od njega je odvisno. Če on noče, ga jaz ne morem prisiliti. Molite, medtem ko grem jaz k njemu.« Zares, sama kost in koža, vendar še kar pri sebi. »Gospod Riko,« tako mu je bilo ime, »ker ste hudo bolni prihajam k vam kot duhovnik, da vam podelim svete zakramente.« »Prav, ali vedite, da jaz spovedi ne maram.« »Vi ste hudo bolni. Bog ve, če boste preživeli to noč. Hudo trpite in ne bi rad, da morda padete v še hujše trpljenje v večnosti.« »Vsega tega se zavedam in kljub temu se ne spovem.« Zavijem pogovor na druge stvari. Bil je zelo zgovoren in prijazen. Medtem v svojem srcu kličem na pomoč božje srce Jezusovo in Marijo in zopet začnem. »Oprostite mi, gospod Riko, da še enkrat načnem vprašanje o spovedi. Sem duhovnik in odgovoren za vaše zveličanje.« »Vas razumem, a vedite, če boste vi in vaše sestre z menoj grdo ravnali in me zaničevali, ker se nočem spovedati, ne boste nikoli dosegli, da se spovem.« »Kako sem vam hvaležen za vaše tako jasne besede, gospod Riko. S tem je končana moja dolžnost kot duhovnika in vsaka moja beseda o veri bi vas žalila in tega ne smem in nočem. Za naprej hočem biti vaš prijatelj in govoriti z vami o vsem, razen o veri, dokler me vi ne prosite.«
Pridem ven na hodnik. Žena in sestra me nestrpno čakata. »Se je spovedal?« obe skupaj vprašata. »Ne.« »O, Gospod, in to noč bo umrl. Grem k njemu, morda ga jaz pridobim,« reče sestra in že hiti v sobo. »Ne, sestra, poslušajte me! Vi se ne premaknete od tu, dokler mi sveto ne obljubite, da s tem človekom ne boste spregovorili niti ene besede o veri.« »Kar vi zahtevate od mene, je nemogoče. Jaz sem vendar misijonarka in odgovorna za zveličanje meni izročenih bolnikov.« »Ravno zato, ker sva oba odgovorna za zveličanje tega bolnika, vas rotim pri živem Bogu, da mi obljubite, da mu ne boste govorili o veri in spovedi, ker bi ga s tem še bolj odbili, pač pa bodite z njim dobri in mu strezite z vso ljubeznijo in skrbite, da mu ničesar ne bo manjkalo. To sedaj on potrebuje in vi mu morete dati, vse drugo prepustimo Bogu in molimo zanj. Mi obljubite?« »Da, gospod, vse bom storila, kar mi naročate.« »Pojdite torej na delo in Bog bodi z vami.«
Kako majhen in brez moči se duhovnik čuti v takih primerih. Ne jaz, Kristus je zveličar sveta. Duhovnik išče Kristusa in se z Njim bori v molitvi za zveličanje sveta. Vsi smo goreče molili tisto noč za bolnika. Zjutraj je bilo prvo vprašanje, ko smo se srečali, če še živi. Še, hvala Bogu! In je živel še štiri mesece na pragu življenja in smrti. Sestre in jaz smo bombardirali v molitvi Božje usmiljenje za zveličanje tega bolnika. In glej, skoraj bi rekel čudež spreobrnjenja. Sestra me kliče, tečem po stopnicah navzgor v tretje nadstropje. Ves zasopel, sestra se smeje: »No, ni taka nuja, oddahnite se. Gospod Riko vas prosi za spoved.« »Sestra, je to res,« jo pogledam resno. »Seveda, on sam me je prosil, naj vas pokličem. Kar pojdite k njemu.« Stol je bil že postavljen poleg postelje. »Sedite, prosim, hočem opraviti spoved.« Kako je bil ta mož dobro poučen v veri. Ni bilo potrebno spraševati. Samo po odvezi ga vprašam: »Kaj vas je nagnilo k temu spreobrnjenju?« Mi odgovori: »Sestrina dobrota in ljubezen, s katero me neguje. Sem pričakoval, da me bo zaničevala in da bom zapuščen. Ali vidim: za mnoge ni zdravil, meni nikdar nič ne manjka. V vsem tem odkrijem Kristusa, ki ga ljubim in z njim hočem trpeti in umreti.« Tri tedne je še živel in prejemal sv. obhajilo vsak dan. »Zelo trpim,« je dejal, »ali če Jezus hoče, da trpim še leta, sem pripravljen. Če me hoče danes poklicati k sebi, sem tudi pripravljen.« Ko je mrtev ležal na postelji, so ga bolniki gledali in rekli: »Glejte, ima Kristusov obraz!«
Lepe pozdrave vsem!
Anton Grčman
Cenjena gospa Mihaela in Reza!
Cordoba, 23. maja 1994
Zdravnik: »Kje ste bili rojeni?« »V Evropi v Sloveniji in sem prišel v Argentino s triintridesetimi leti.« »Torej to je revmatizem, tam bruceloze ni. Tu vam dam nekaj proti revmatizmu.« »Hvala vam, gospod doktor.« In zares, prihodnjo noč sem zelo dobro spal. Grem kupit suhi grelec za v posteljo. »Kaj, vi tudi to rabite?« me vpraša Madžarka v prodajalnici. »Seveda, sem revmatičen in rabim gorkoto.« »O, to sem tudi jaz imela in sem se pozdravila, in to naravnim potom, brez zdravil. Sem kupila malo knjižico Dr. Vander, Revmatizem, naravno zdravljenje. V knjigarni Asandri jo dobite.« Grem takoj tja in jo kupim. Doma jo pokažem zdravniku sosedu. Mi jo vzame iz rok in reče: »Najprej jo bom prebral jaz in ti bom povedal, če je za rabo ali ne. Ni vse dobro, kar se napiše.« Po dveh dneh mi jo vrne: »Sem jo bral z velikim zanimanjem in moram reči, da je zelo dobra. Samo dvomim, če ste vi zmožni vse to izvršiti, kar knjiga uči. Ljudje ne marajo truda in dolgoletnega zdravljenja, kot ta avtor uči, ampak hočejo zdravila in da se počutijo dobro brez napora.« Knjižico preberem z velikim zanimanjem. Podlaga vsega zdravljenja je stroga dieta. Nobenega mesa: ne govejega, ne svinjskega, ne kurjega, ne ribjega. Vsako meso zastruplja. Namesto mesa se uživa mleko, maslo, sir in jajca. Eno jajce na dan je dovolj, dve še tudi gre, več ni potrebno in bi bilo težko prebavljivo. Nobenega alkohola ne kave ne ruskega čaja, pač pa mnogovrstne rastlinske čaje, sadne sokove, brezmesne juhe, čebula, česen, limone, kolikor pač želodec prenese. Sončenje postopoma v začetku. Ko se privadiš, dve uri na dan. Mrzla kopel po sončenju, najboljše sede v vodi dvajset minut. To kopel ponoviti štirikrat dnevno. Vroče kopeli s potenjem. Veliko gibanja na svežem zraku, hoja, težka dela, v kolikor to bolezen dopušča, do spotenja. Jaz sem to delal tri leta zelo skrbno, kar največ sem mogel, in nadaljnja štiri leta malo manj skrbno. In glej, popolnoma prerojen se počutim. Mlad zdravnik mi reče: »Raje umrjem, kot to delam.« »Jaz bi tudi raje umrl, ali ker ne morem umreti, moram to delati.« Trideset nadaljnjih let nisem imel problema z revmatizmom. Pred dvema letoma me je spet zagrabil v rokah, ker sem preveč sedel in se premalo gibal. Slikanje me je zapeljalo do tega. Sem vse pustil, spet ponovil strogo dieto in je izginil. Dobro je to pri meni, da nisem imel nikoli hudih bolečin, ki bi me ovirale pri najtežjih delih.
Zame študij radiotehnike ni bil napor, ampak razvedrilo. Ali iz tega obsežnega gradiva narediti primeren izvleček, da ga bodo preprosti fantje razumeli, to mi je dalo veliko dela. Poleg teorije je še bolj važna praksa. Sem moral takoj nakupiti potrebno orodje, potrebne aparate in material za gradnjo radioaparatov in tako dati kolikor mogoče dober teoretični in praktični pouk. To me je stalo veliko denarja. Ali imam zadoščenje, da je vsaj nekaj od učencev pozneje od tega dobro živelo. Pozneje mi je pisal eden od mojih učencev iz majhnega mesta v gorah: Kako sem vam hvaležen, da ste me naučili radiotehnike. Prej sem bil navadni delavec, kramp in lopata, težka dela. Ko sem zapustil bolnico, mi zdravnik reče: »Težka dela niso več zate.« Kaj bi bilo z mano brez vas. Sedaj pa sem najboljši radiotehnik v tem mestu. Nas je veliko radiotehnikov, ali niso vsi sposobni vse popraviti. Prinašajo k meni in jaz vse popravim, seveda ne brez plačila. Tako imam sedaj lahko delo in dobro zaslužim.
Kot zaključek šolskega leta smo navadno naredili šest radioaparatov: dva velika, dva srednja in dva majhna. Z velikimi in srednjimi ni bilo težav. Majhni so tudi dobro delali, ali so imeli majhne motnje, ki se drugim niso zdele omembe vredne, ali mene kot tehnika so zanimale in nisem mogel preko, ne da bi jih odstranil. Deset let nisem šel nikamor na počitnice, denar sem investiral v aparate za merjenje in študiranje. Potem je bilo delo veliko lažje, ko sem snov obvladal. Le eno me je motilo, da nisem imel dovolj časa, da bi zasledoval tako hiter napredek v tej stroki. Šolska oblast je bila zelo zadovoljna z mojim delom. Nadzorniki so mi vedno dali najboljšo oceno. Enega sem prosil, naj mi ne dajo vse deset, ampak tudi kakih devet in osem, da ne bo zavisti pri kolegih. Mi je odgovoril: »To vas naj ne skrbi. Če bi mi ne bili prepričani, da to zaslužite, bi vam ne dali. Ko pa smo vsi enakega mnenja, da vi to zaslužite, vam damo. Vaši sodrugi naj delajo kakor vi in bodo dobili enako kot vi.«
Ena učiteljica mi je rekla: »Vi morate vedeti, da tukajšnji ljudje nimajo čuta hvaležnosti. To je deloma zato, ker so jih tujci v preteklosti preveč izžemali in izkoriščali. Čutijo notranji odpor proti tujcu, in če le morejo, mu ukradejo. Nimajo smisla za resen napredek. Živijo iz dneva v dan.« Tudi to sem živo občutil, ko sem nekemu fantu hotel pomagati, da si kupi hišo in se osamosvoji, da ne bo odvisen od drugih, ki se hočejo okoristiti z njim. Ko je zapustil bolnico, sem mu nasvetoval, kam naj gre, da se izpopolni v praksi. Štiriindvajsetletni fant, poročen z mlado ženo, je imel dva majhna otroka. Bil je poljski delavec. Po ozdravljenju mu zdravnik reče: »Zate ni več poljsko delo, je pretežko. Poišči si lažje delo.« In to sem mu dal jaz, ker se je naučil radiotehnike. Bil je zelo nadarjen in spreten pri delu. Tri leta je hodil k meni nazaj po nasvete. Gospodar, pri katerem je delal, ga je zelo cenil. Končno mu je ponudil, da mu proda delavnico. Sprva je zahteval preveliko vsoto, par mesecev pozneje jo je znižal na primerno vsoto in jaz sem jo kupil zanj. Je bil že zmožen sam delati in je lepo napredoval. Sem mu svetoval, naj kupi zemljišče za hišo in jaz mu bom pomagal pri gradnji. Radioaparate, ki smo jih naredili v bolnici, je on prodajal. Takrat se je veliko prodalo. Meni je dal samo, kolikor je mene stalo. Veliko mi je dolgoval. Na državni praznik sem ga obiskal na domu. Praznovali so na debelo. Jedače in pijače v velikem izobilju. Takoj sem uvidel, da ne misli na napredek, ampak le na uživanje. In res, prihodnji dan sem šel v njegovo delavnico, da mi da nekaj, da nakupim nov material, in mi reče: »Za vas nimam niti ficka več.« »A tako, Bog naj te blagoslavlja.« Nikdar več ga nisem videl. Eni družini sem pomagal, da se preživlja. Jaz tega ne rabim. Če mi on ne mara povrniti, mi bo Bog povrnil, sem si mislil in naprej delal, kot da se ne bi bilo nič zgodilo.
Mlad, nadarjen zdravnik je študiral tri leta v Severni Ameriki. Je dobil lepa spričevala in si s tem zagotovil lepo službo v Argentini. In res, takoj je bil nastavljen v naši bolnici. Me je obiskal v šoli in prinesel lep radio iz Severne Amerike. Mi reče: »To je radio in ne kakor jih vi delate. Kar poskusite ga.« Ga vklopim in poslušam nekaj časa. Nato mu rečem: »Dovolite mi, da vklopim svojega.« In poslušamo. Nato reče: »Ja kaj, ali prav slišim, vaš igra boljše kot moj severnoameriški.« »Ravno to hočem, da vi sami pridete na to.« »Torej severnoameriška industrija ni dobra?« »O, je prav dobra. Ali vi ste naredili napako. Kupili ste radio v Severni Ameriki, kjer je mrzlo podnebje, in ste ga prinesli v naše gorko. Tu ne bo nikdar dobro delal, ker je narejen za mrzlo podnebje. Kar mi delamo, je iz materiala za naše gorko podnebje. No, to napako boste že preboleli. Ali ne bi hoteli ostati v Severni Ameriki?« »Za nobene denarje, tam je treba preveč delati. Tri leta sem to vzdržal, da imam sedaj zagotovljeno službo v Argentini in tako rekoč brez napornega dela dobro plačo.« To je ideal mnogih Argentincev.
Slovenski gimnazijski profesor, ki je bil arhivar v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, je tudi tu v bolnici šef arhiva. To je precej odgovorno mesto. Mora poznati radiografije in mnogo medicinskih izrazov, da zdravnikom takoj postreže, kar želijo iz arhiva. Mož je brihtne glave in se kmalu uveljavi. Univerzitetni profesorji in zdravniki so bili zelo zadovoljni z njim. Arhivar tudi piše mesečno statistiko, ki jo zahteva zdravstveno ministrstvo. Da je to možno, mu morajo dati podatke vsi zdravniki, ki jih je v bolnici petnajst. Nekako polovica zdravnikov mu je izročalo mesečne podatke, z drugo polovico pa se je moral boriti in še največkrat mu jih niso izročali pravočasno. Gre k direktorju in mu potoži zadevo. Direktor mu odgovori: »Ne delaj mi preglavic!« »In vendar, vi ste šef vseh zdravnikov. Vi jih lahko prisilite, da mi jih dajo. Tako bi mogel napisati pravilno statistiko.« »Ne delaj mi preglavic, sem ti že rekel!« Pride k meni ves obupan: »Kaj naj naredim? Moram pisati statistiko in ne dobim podatkov in odgovorni šef ne mara o tem nič slišati.« Svetujem mu: »Ti znaš pisati statistiko, ki bo všeč tvojim predstojnikom?« »Seveda znam, ali to ne bo imelo resnične podlage, bo le laž in jaz si tega v vesti ne upam.« »Poglejva tvoje stanje. Če ti statistike ne napišeš, boš izgubil službo, in ti tega ne smeš. Imaš družino in kod boš iskal drugo službo. Premisliva, ali statistika komu škoduje, če je napisana tako ali drugače. Če bi bilo to komu v škodo, bi se ne smelo, tudi za ceno žrtve. Ker pa to nikomur ne škoduje, ti piši statistiko tako, da bo po volji tvojim predstojnikom. To je pač socialna krivda, v kateri živimo in je ne moremo odstraniti.« Sedaj v miru piše tako statistiko po volji predstojnikov, da ga kmalu povišajo v ministrskega arhivarja. Nato so nemške, francoske in severnoameriške medicinske revije pisale o naši bolnici in jo dajale za zgled vsem drugim.
Na novi bolniški šoli nas je bilo pet učiteljev. Direktorica in druge učiteljice so bile že starejše in definitivno nastavljene. Učiteljica za ročna dela, urar in jaz smo bili novo nastavljeni, torej še ne dokončno. Smo dobivali manjšo plačo kot drugi. Po petih letih smo bili tudi mi dokončno nastavljeni, ali za mesečno plačo so me obdržali na posebni listi in z manjšo plačo, češ da še nisem končno nastavljen. In vendar sem zvedel, da je bilo tudi moje ime objavljeno v Boletin Oficial kakor vsa druga. To je uradno glasilo, ki ga dobijo vsi direktorji in mora biti v arhivu na vseh šolah, vendar ga ni dobila nobena šola. Iskal sem ga po vseh šolah, nobena ga ni imela, in vendar ga rabim, da dokažem svoje imenovanje. Spoznal sem učiteljico na sosednji šoli. Njena sestra je delala kot uradnica na Consejo Nacional v Buenos Airesu in edino tam so ga imeli. Ta uradnica, ki je jaz nisem nikdar videl, je naredila fotokopijo in mi jo poslala. Še sem moral potrpežljivo čakati, da se spremeni ves Consejo Nacional. Z vsakim novim argentinskim prezidentom vse zapade in se spremeni. Ni bilo treba dolgo čakati. V petindvajsetih letih se je argentinska vlada menjala sedemkrat. Torej, ko se je popolnoma spremenil Consejo Nacional, sem začel vrtati. Po naši direktorici sem dobil naslov upokojene učiteljice, ki je reševala take probleme. Vnaprej sem ji poslal malo več denarja, kot je zahtevala, in je takoj šla na Consejo v Buenos Airesu. Po petnajstih dneh iskanja je našla listo tudi z mojim imenom. Edino to, vse drugo je bilo izgubljeno. Mi piše: »Sedaj morate vi dokazati, da ste res nastavljeni kot profesor radiotehnike.« No, to ni bilo težko, ker sem imel v Cordobi vse v redu. Kordobski Consejo Nacional mi je dal vse potrebne podatke, fotokopiral sem jih in z Boletinom vred poslal svoji zastopnici v Buenos Aires. Sklicala je učiteljski svet in mu predložila mojo dokumentacijo. Molče so vsi strmeli, potem pa reče predsednik: »Vas prosim, gospa, da pišete gospodu, da ni mogoče nič spremeniti.« Moja učiteljica pa se postavi zame. »Če vi ne uredite tega, bo šlo pred sodišče. Jaz gospoda ne pustim na cedilu, ima vse popolnoma dokazano.« Predsednik reče: »Veste, gospa, zakaj vas to prosim, ker je popolnoma jasno dokazano, da eden izmed nas gospodu krade.« Vse mi je uredila ta učiteljica, ki je nisem nikdar videl in je prej umrla, preden sem ji mogel še kaj poslati. Ves ukradeni denar so mi vrnili in so me vpisali na listo dokončno imenovanih profesorjev. To je bilo zame najbolj važno zaradi pokojnine.

Opis slike: Plošča na Slovenski hiše v Buenos Airesu

Direktor, ki je zaprosil za šolo za bolnike, se je zavezal, da bo zgradil novo poslopje za šolo. On je umrl in noben naslednik ni hotel nič vedeti o šoli. Je funkcionirala, kakor je vedela in znala. En direktor pride k meni in mi reče: »Jaz bom šolo ukinil, saj nima niti primernega prostora za pouk.« »Edino pametno, gospod direktor, če vi ne marate prevzeti šole in ji pomagati, da dobro deluje, potem je boljše, da je ni.« Pa je bila šolska oblast močnejša kot direktor. On je bil vržen iz službe, šola pa je ostala. Grem k novemu direktorju, mu razložim potrebo po šolskem poslopju in zraven bi zgradili tudi stanovanje za kurata. Sem se mu ponudil, da bi jaz to gradil z bolniki, katerim zdravniki dovolijo, da delajo dve uri na dan. Priporoči naj me gradbenemu ministrstvu in prosi za načrt. Gradbeno ministrstvo me pokliče in mi izroči načrt za šolo in dve sobi s straniščem za kurata, vse pod eno streho. Vsak mesec da končajo dve ali tri zgradbe, vedno je nekaj preostanka in ta preostanek lahko dajo za nakup materiala in upajo, da bo zadostovalo za našo gradnjo. Torej na delo. Že smo počistili prostor in začeli kopati jarke za temelje, pa revolucija vrže prezidenta in nastopi nova vlada. Tudi v naši bolnici je imenovan nov direktor, in sedaj katoliški zdravnik, ki je tudi predsednik Katoliške akcije. O Gospod, ta vam bo pomagal, saj je praktičen katoličan, sem slišal govoriti od nekaterih. Bomo videli, sem si mislil natihoma, ne preveč vzhičen. Po par dnevih sem šel k njemu in mu razložil vse svoje načrte. Po dolgem molku mi reče: »Ali jaz kot direktor vam tega ne morem odobriti.« »Kaj se to pravi?« »Izročite mi načrte, jih bom jaz izpolnil.« »Tu jih imate, vendar eden, ki bo to naredil!« In ni nič naredil. Po dveh mesecih me pokliče po uslužbencu: »Gospod direktor hoče z vami govoriti glede gradbe šolskega poslopja.« Sem mu odgovoril: »Recite mu, da sem jaz že naredil, kar sem mogel. On mi je vzel načrte in rekel, da bo on gradil. Naj tudi izvrši. Jaz ne grem več zraven.« Vse je utonilo brez sledu.

Opis slike: Moron, dvorišče v slovenskem domu

Po triindvajsetih letih službe nekdo potrka na vrata mojega stanovanja. »Naprej!« Škof na vratih!. Kakšno čudo: triindvajset let živim tu in niti en duhovnik me ni obiskal in sedaj škof! Kaj se godi v Cordobi, se škofje spreobračajo? So prišli do spoznanja, da brez duhovnikov ne morejo nič. »Seveda nam manjka duhovnikov in sem prišel pogledat, če bi vi mogli še kaj več delati. Imam že pripravljeno faro za vas, tu pa bo za kurata en bolan duhovnik.« Vse naokoli se sliši velik ropot in hrup in vpitje praktikantov. »In ti živiš v tem direndaju? To ni stanovanje za duhovnika. Tu bolni duhovnik ne bo vzdržal.« »Torej pustite mene še dve leti, ki mi manjkata, da se upokojim, potem če bom še za rabo, me lahko prestavite na drugo mesto.« »Duhovniki se ne smejo upokojiti. Imamo izkušnje, da upokojen duhovnik ne mara sprejeti nobene službe več.« »Ja, kakšne duhovnike imate vi? Mene pokojnina ne bo ovirala pri delu. Nasprotno, če imam pokojnino, lahko prevzamem mesto, ki nima dohodkov.« »Tako, vi mislite še naprej delati kot upokojenec? Potemtakem vas bom pustil še dve leti tu, ker bolan duhovnik tu ne bo prenašal tega kravala. Vi bi morali priti na škofijo, da bi nadškof pri provinci zahteval, da naredi primerno stanovanje za duhovnika.« »Nimam pravice hoditi na škofijo. Pred dvajsetimi leti me je nadškof vrgel ven in mi dal vedeti, da ga nadlegujem. Sam sem skušal rešiti ta problem in mi ga je preprečil direktor, ki je zelo katoliški in obenem predsednik Katoliške akcije.« Pomožni škof se smeje: »No, to je prešlo, sedaj bo drugače. Ti dve leti, ko boste še tu, vam dam še novo delo.« »Rad sprejmem, kar zmorem.« »Tu v bližini je zemljišče s hišo, darovano za bodočo cerkev. Ob nedeljah boste maševali v hiši za vernike. Imenovana je komisija za gradnjo cerkve. Vi boste duhovni vodja te komisije, ki jo je škofija potrdila, da vam pomaga pri gradnji.« »Veste, gospod škof, to spada v jezuitsko faro. Oni so mi od začetka prepovedali kakršnokoli delo izven bolnice. Njim to ne bo po volji.« »Sem že govoril z župnikom jezuitom in mi pravi, da on ne more. Jaz kot škof sem dolžan poskrbeti, da se dela, in če jezuiti ne morejo, boste vi upravljali to podružnico in župnik vam bo dal pisni dekret.« Škof skliče vse člane komisije, povabi župnika in mene. Pod prvo škof ukaže župniku, naj mi izroči dekret, s katerim me pooblašča, da sem jaz upravitelj te bodoče cerkve v duhovnem in materialnem oziru. Za župnika to ni bilo lahko, se mu je videlo na obrazu. Postal je bled kot stena, ko mi je izročil dekret brez besed. Kaj takega ni pričakoval. Odšel je in se ni nikdar več prikazal. Pomožni škof je opravil svojo dolžnost in odšel. Komisija je štela pet oseb: predsednik, sekretar, blagajničar in dva svetovalca. Na prvem sestanku jih prosim, da me pooblastijo, da s svoje strani delam, kar morem, za gradnjo cerkve. Dajo mi pooblastilo in takoj začnem z delom. Komisija je bila razdvojena. Sekretarka, srednješolska profesorica, je hotela, da odstranim predsednika in da na njegovo mesto pride njen mož, univerzitetni profesor. Jaz ne morem ničesar spremeniti, ker je komisija škofijsko odobrena. Ni se dala pomiriti. Na vsakem sestanku sta se grdo sprla in me gledala, kaj bom rekel. Dolgo sem bil tiho. Nato rečem: »Vsi imamo višjo izobrazbo. Najmanj, kar od vas pričakujem, je, da drug drugega spoštujete.« In sem utihnil. Nekaj časa je to zaleglo in so mirno govorili, ali po nekaj minutah se zopet vname prepir. Ker ne poneha, mirno vstanem in rečem: »Ta komisija mi ne služi, pojdimo vsak na svoj dom.« Mirno, brez besed vstanejo in se razidejo. Ni bilo več sestankov.
Ravno v tem času je jezuitski general v Rimu odločil, da se prodajo tri zemljišča v treh provincah: Cordoba, Salta in Santa Fe, da se s tem pokrije dolg, ki ga ima njihova univerza Colegio Maximo v Buenos Airesu. Na kordobskem zemljišču sta samostan in velika farna cerkev, še ne povsem dograjena. V Cordobi so zemljišče kupili mormoni, protestantska sekta iz Severne Amerike. Takoj so podrli samostan in tudi farno cerkev in zgradili velik supermarket. Farani so bili silno ogorčeni, ker so oni prispevali za gradnjo svoje fare. Nadškofija ima tu glavno krivdo, ker je dovolila gradnjo cerkve na jezuitskem zemljišču. Nihče ni rekel niti besede. Ravno po teh dogodkih sem jaz začel z gradnjo nove cerkve v isti jezuitski fari. Ko hodim na delo, me ljudje zmerjajo, misleč da sem jezuit. Potem jim dam vedeti, da nisem jezuit, ampak svetni duhovnik, pooblaščen od nadškofije, da zgradim tu cerkev. Potem me več ne zmerjajo, ampak mi pravijo: »Ne mučite se sami, tu vam nihče ne bo pomagal. Farno cerkev so nam podrli. Čemu bi gradili nove. Ne računajte z nami.« »Prosim, pustite me. Jaz sem pooblaščen od nadškofa, da gradim, in bom naredil, kar morem.« To zemljišče s staro veliko hišo je podarila pred dvaintridesetimi leti upokojena učiteljica. Jaz jo dobim še živo, štiriinosemdeset let staro, na postelji, popolnoma zapuščeno, brez rjuh in zglavja, zvito kot psica v svojem gnezdu. Nič se ne pritožuje, samo radovedno me vpraša, če bom jaz gradil cerkev. Ko sem ji povedal, da sem pooblaščen od nadškofije in mislim začeti z delom, je bila zelo vesela. Rekel sem ji, da jo bom posadil na stol in jo nesel v lepem vremenu pred hišo, da bo videla, kako delam, in je bila vsa razigrana. Njeno pokojnino so dvigali mlajši sorodniki, ki so živeli daleč stran in plačevali popolnoma nevedno žensko, ki jo je oskrbovala in je tožila, da ji premalo plačajo. O vsem tem obvestim sestre v bolnici in jim rečem: »Storite vse potrebno, in kar bo stroškov sem jaz pripravljen poravnati. Sestra prednica je poslala dve sestri in so jo do smrti lepo negovale. Vse je bilo lepo in snažno, ko je ležala na mrtvaški postelji. Reva ni dočakala, da bi videla moje delo.
Preden je pomožni škof odšel, mi je rekel: »To leto mislim opraviti pastoralni obisk v tvoji bolnici. Kdaj hočeš?« »Med šolskim letom ne, nimam časa, šola me zelo zaposluje. Malo pred božičem bom prišel k vam in bova določila dan. Takrat bom jaz imel čas. Jaz in sestre moramo narediti načrt vašega obiska. Vi sami tega ne znate.« »Mislim porabiti ves dan, osem ur: štiri ure dopoldne in štiri popoldne.« »Vas že vnaprej opozorim, to je pastoralni obisk in samo naša stvar. Ne dajte se voditi po direktorju in zdravnikih. Dvakrat ali trikrat je prišel škof birmat v bolnico. Po maši ga je direktor povabil in nismo ga več videli ne jaz in ne sestre. Tak škofov obisk nas žali in bi bilo bolje, da ne pride.« Po koncu šole grem k škofu in določiva dan obiska. Ob osmih maša, po maši obisk direktorja. Jaz ostanem zunaj, da lahko prosto govorita o kuratu. Ko pride ven, ga že čakajo zdravniki: monsignor, pridite … »Hvala, to je pastoralni obisk, ga bo vodil kurat.« Ostaneva sama. »Sedaj, gospod škof, bova obiskala vse uslužbence, samo kratko, jih je tristo petdeset.« In hodiva gori in doli, sem in tja. Skrbim, da ne bi nikogar pozabila. Tudi najbolj zagrizene, brezverne in protiklerikalce sva pozdravila.
Cenjena ga. Mihaela in Reza!
Cordoba, 30. maja 1994
Zadnjega sva obiskala blazinarja, ki je sam v kotu predelaval volnene blazine za bolnico. Se je silno čudil, kako da njega škof obišče. Razložil sem mu, da je škof danes na pastoralnem obisku in popoldne obiskuje vse uslužbence, in ker je on tudi uslužbenec te bolnice, tudi njega. Samo strmel je in mu ni šlo prav v glavo. Dolgo je še pozneje pripovedoval okrog, da je škof tudi njega obiskal. Enako sem pozneje slišal govoriti protiklerikalce: »Kurat nas dobro pozna, in vendar je pripeljal škofa tudi k nam.« Okrog ene ure popoldan sva šla k sestram na kosilo. Bili smo sami: škof, jaz in sestre. Po kosilu so sestre že imele pripravljeno posteljo za škofa, da se malo spočije. Bilo je v sredi poletja in zelo vroče, ali škof je odklonil, rekoč: »V svoji postelji se človek najbolj odpočije. Imam avto in ni daleč. Ob štirih bom zopet tu in obiščem bolnike.« Res, bil je točen. Jaz sem vsem bolnikom povedal, da jih bo škof obiskal in naj ga prosijo za spoved. Sedaj imate priliko, da se vsaj enkrat v življenju spoveste s škofom. In zares, večji del svojega obiska je spovedoval. Sobe imajo po osem postelj, in ko je končal v sobi, sem mu jaz na vratih izročil ciborij s posvečenimi hostijami in je takoj obhajal bolnike. Silno so bili veseli škofovega obiska. Ob pol osmih zvečer slovesna poslovitev. Na koncu širokega hodnika so se zbrali vsi, ki so mogli hoditi. Imel sem štiri kitare in boben. Vedno jih je bilo med bolniki nekaj, ki so znali prav dobro igrati, in takrat sta bila v bolnici dva odlična pevca, ki sta tudi zunaj imela sloves kot zelo dobra pevca. Škof je kar strmel. Kaj takega v bolnici ni pričakoval. »Ob sobotah in nedeljah imamo tak koncert v bolnici,« sem pojasnil škofu. Ko se poslavlja od mene in sester, mi reče: »Ena stvar mi je nejasna. Triindvajset let se noben škof ni zanimal za to bolnico, in vendar najdem v njej tako lepo pastoralno delo, kot bi ga nikoli ne pričakoval.« »Glejte, gospod škof, jaz in sestre smo misijonarji in delamo iz ljubezni do Kristusa in ljubezni do bolnikov in nam je vseeno, če škof za to ve ali ne.«