Avtor: Andrej Mihevc

Južno od Krima (1107m) je med globoko vrezanimi dolinami pritokov Iške, Prušnice in pritoki Cerkniščice visoka kraška planota. Prekrivajo jo obsežni gozdovi, le ponekod, kjer so tla manj kamnita, so bili gozdovi izkrčeni v pašnike, travnike in skromna polja. Tam so nastale vasi in zaselki, na primer Rakitna, Otave, Stražišče, Župeno in druge.
Površje je kraško, kar pomeni, da se padavinska voda podzemno, skozi razpokano kamnino pretaka proti izvirom v dolinah. Pri tem pa deževnica raztaplja kamnino in širi razpoke. Vertikalni curki prenikajoče vode v podzemlju lahko izdolbejo velika in globoka brezna, v višini izvirov v dolini pa voda oblikuje bolj vodoravne jame. Na planoti poznamo jamarji kakih deset jam in brezen, med ljudmi pa je poznana le ena od njih, Krimska jama.
Krimska jama je danes lahko dostopna, dostop pa je označen s smerokazi. Koordinate vhoda so: 45°52’14.77« 14°24’12.06«. Najlažji dostop je iz smeri Rakitne proti Begunjam. V vasi Beč zavijemo desno, proti SZ na makadamsko cesto, ki vodi proti Borovnici. Po njej se peljemo še 2,5 km, nato pa na cestnem križišču zavijemo desno proti SV. Po okrog 2 km zavijemo na kolovoz, ki vodi levo proti zahodu proti robu planote. Tudi ta odcep je označen. Po kolovozu pridemo do brezna ki je le kakih 100 m od roba, kjer se planota prelomi v strma pobočja doline Prušnice.

Opis slike: Prereza in tloris Krimske jame, kat. št. 293.

Opis slike: Vhod v Krimsko jamo. Brezno je globoko 29 m.

Jamo so domačini poznali že od nekdaj. Njen prvi raziskovalec pa je bil jamar Ivan Dolar iz Logatca. O obisku je napisal zapisnik, narisal skico jame, oboje pa vložil v Kataster jam. Jama je bila registrirana pod zaporedno katastrsko številko 293. Dolar je jamo obiskal v spremstvu domačinov, Jožeta Štritofa iz Kranjč in Antona Popita ter Alojzija Zalarja iz Gornjih Otav 22. oktobra 1933.
Med vojno, v začetku septembra 1942 je jamo obiskala vaška straža iz Begunj in okoliških vasi, potem ko se je raznesla govorica o pobojih pri njej. V jami so videli desetine napol razpadlih trupel, opis tega obiska pa je bil tudi objavljen.
Po vojni je jamo obiskalo le malo jamarjev, pa še tisti se o tem niso upali govoriti, še manj pa pisati. Prvi zapisnik o obisku jame je zato nastal šele leta 1982. Avtor zapisnika jamar Gregor Pintar je zapisal, da se v jami še vedno vidi precej kosti, da pa so te razmetane in razbite. Ugotavlja tudi, da je jama plitvejša kot v času Dolarjevega obiska ter da so po vojni v jamo zmetali precej ljudi in da bi to zakrili, še precej različnega materiala.
Jamo smo obiskali v okviru naloge ugotavljanja obstoja in obsega prikritih vojnih grobišč v kraških jamah po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve oziroma Komisije vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč novembra 2007. Jamo smo izmerili ter fotografirali, o ugotovitvah pa smo poročali naročniku raziskave. Tu povzemamo poglavitne ugotovitve s tega poročila.
Jama je nastala ob skoraj vertikalnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV. Lijakast vhod, ki ima dimenzije 8 x 10 m se nekaj metrov pod površjem zoži. Sledi 20 m globoko vertikalno brezno, ki se z globino zoži a tudi razpotegne ob omenjeni razpoki. Dno je tako le še največ 3 m široko, taka širina pa je le v dolžini 3 m. Ostali del dna je ozek, širok okrog 1 m.
Na dnu vhodnega brezna je več 4 in 8 m dolgih hlodov, ki stojijo pokonci. Zasuti so z nametanim kamenjem, listjem in manjšimi kosi lesa. Na JV delu razpoke se lahko v 0,4 do 0,6 m širokem breznu spustimo še 9 m niže v stransko brezno. Na dnu je to brezno široko manj kot 1 m. Ker je nastalo ob isti razpoki kot glavni del jame, se vanj vsipata grušč in kamenje, pomešana s kosi lesa in listjem.

Opis slike: Pogled skozi vhodno brezno navzgor. Vidno je, da je brezno razpotegnjeno ob prelomu.

Človeške kosti so v jami povsod, zložene so na v razpoki zagozdeno skalo na SZ delu jame, ležijo na površini ali pa so pomešane med kamenje in trohneči les. Kosti se vsipajo tudi skozi razpoko v najnižji del jame na dno stranskega brezna. Kosti pripadajo večjemu številu ljudi, več pa se brez izkopavanja danes, po 70 letih, ne da ugotoviti.
V jamo je bilo vrženo tudi 1,5 m3–2 m3 hlodovine. Les, ki je bil požagan in razrezan, je bil v jamo najbrž vržen z namenom zasipavanja, vendar pa o lesu v jami poroča že Dolar leta 1933, tako da ne vemo, kateri les je bil nametan v jamo po vojni. Dolar govori o globini brezna 25 m, mi pa smo izmerili le 20 m, vendar nismo imeli iste izhodiščne točke in je lahko razlika manjša. Obisk jame leta 1942 govori o truplih na površju, kosti pa so danes močno pomešane s kamenjem. To bi kazalo na precejšnje nasipanje dna jame. Morda je bilo dno jame nasuto in se je nato posedlo. Na posedanje in vsipanje po razpoki navzdol bi kazala tudi tla pod vhodnim breznom. Na SZ delu so tla vsaj dva m nižja, posedena v nižji prostor. Debeline nasutja se ne da ugotoviti tudi v stranskem breznu. Njegovo dno je 9 m nižje kot glavno dno in je z njim povezano z razpoko, skozi katero so se vsipale tudi človeške kosti, razpoka pa lahko gre še veliko globlje.
Načrt in fotografije Andrej Mihevc

Opis slike: Dno pod vhodom. V ozkem prostoru so nametani hlodi. Na sliki je dr. Mitja Ferenc.

Viri:
Kataster jam Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Jamarske zveze Slovenije.
Anonimus, 1943: V znamenju osvobodilne fronte, p. 138, Ljubljana.
Mihevc, A., 2011: Poročilo o ugotavljanju obstoja in obsega prikritih vojnih grobišč v kraških jamah. V Dežman, J., (ur.): Resnica in sočutje : prispevki k črni knjigi titoizma : poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009–2011, Ljubljana.

Opis slike: V znak pietete so jamarji zložili kosti na varno mesto in jih zaščitili pred padajočim kamenjem.