Revija NSZ

Prihodnost 20. stoletja

Jun 1, 2012 - 14 minute read -

Avtor: Jože Dežman




Slovenska sprava (čeprav v procesu demokratizacije slovenske družbe v 80. letih pomemben projekt) je temeljila na utopični domnevi, da v pravni državi zločinci, ki so zagrešili vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid, ne bodo preganjani, in da se bodo žrtve zadovoljile s ponujenimi spravnimi obredi in t.i. spravnim obeliskom. Vendar taka sprava brez prošnje storilcev za odpuščanje, brez pokore, resnice, pravice, odškodovanja žrtev ni možna. Zato v tem prispevku nakazujem nekaj možnih pristopov pri ugotavljanju predvsem totalitarne politične kriminalitete v dobro mirne, solidarne, demokratične prihodnosti.
Slovenska nacija si je na podlagi zgodovinskih uspehov v 20. stoletju (predvsem zaradi združitve večine etničnega ozemlja, dosega samostojne demokratične Republike Slovenije) prav gotovo dolžna in sposobna utreti tako pot.
V Odpadniški zgodovini Tahddeus Russel predlaga vstop v svet »slabih« Američanov. Pripoveduje zgodbo »slabih« Američanov – pijancev, prostitutk, »lenih« sužnjev in belih delomrznežev, zločincev, mladoletnih prestopnikov, nesramnih homoseksualcev in drugih, ki so delovali pod ameriško družbo – in prikazuje, kako so oblikovali naš svet, ustvarili nove užitke in razširili meje svobode. To je zgodovina iz jarka (from the gutter up).«Russel, Tahddeus. Renegade History of the United States

Russel, Tahddeus. Renegade History of the United States
S podobnim obratom se lahko lotimo tudi zgodovin »velikih ljudi«. Ali človeško bojevanje za oblast in premoč nad soljudmi ni praviloma povezano s takšno ali drugačno kriminaliteto: „Tako znanstveno kot javno mnenje priznavata, da kakor je lahko misliti, da civilizirani ljudje spoznajo barbare kot nasilne in nasilje kot barbarsko, pa so bile zahodna civilizacija in različne oblike nasilja vedno tesno povezane. Do sedaj je kolektivno nasilje običajno izhajalo iz osrednjih političnih procesov zahodnih dežel. Zatirani so udarjali v imenu pravičnosti, privilegirani v imenu reda, tisti vmes v imenu strahu. Velike spremembe v razmerju (evropskih) sil so se praviloma opirale na izjemna gibanja kolektivnega nasilja, ki so bila tudi glavni vzrok za le-te spremembe.«
Naslednje sito, ki je nadvse uporabno za razvoj naše občutljivosti za krepostnost ali zavrženost človeškega početja, so človekove pravice, človekovo dostojanstvo in druga načela in ukrepi, s katerimi skušajo družbe doseči stanje boljšega sožitja.
Rok Svetlič opredeljuje sodobni pomen človekovih pravic kot kraj, »kjer živi neuresničljivi projekt v veliko manj nevarni obliki, kot če ‘svobodo’ išče narod ali družbeni razred. Žal še nismo sposobni sprejeti, da človekove pravice ne Osvobajajo: ničesar ne povedo o Smislu, Sreči, Uspehu itd. Jamčijo le za brezpogojno, tj. kategorično svobodo-od. Za prostost. …
Človekove pravice ostajajo jedro politične morale in brezpogojno zavezujoče. So ‘najboljši’ instrument za reguliranje sobivanja v okviru zavezujoče podobe človeka in sveta. Mirnega prebivališča pa človeku vseeno ne morejo nuditi. Kultura človekovih pravic ni prehod v novo paradigmo, pač pa le relativno varen način čakanja nanjo.«
Podobno kot gornji pogled na človekove pravice je lahko v prihodnost usmerjeno tudi psihoterapevtsko odlaganje travmatskih bremen zgodovine: »Običajen odgovor na grozodejstva je, da jih izrinemo iz zavesti. Nekatere kršitve družbenega dogovora so preveč strašne, da bi jih izrazili – to je pomen besede neizrekljivo. Vendar pa grozodejstva nočejo biti pokopana. Enako močno kot hotenje po pozabi je prepričanje, da zanikanje ne deluje. Ljudska modrost je polna duhov, ki nočejo počivati v svojih grobovih, dokler njihova zgodba ni povedana. Resnica hoče na plan. Spominjanje in pripovedovanje resnice o strašnih dogodkih sta prvi pogoj za okrevanje družbenega reda in ozdravitev posameznih žrtev.«
Ko švedski poročevalec omeni, da na Švedskem skoraj vsi mladostniki vedo za holokavst, le nekaj odstotkov pa jih ve za gulage, nas opozori na dejstvo, da neuravnoteženo dojemanje zločinov totalitarnih sistemov ni le značilnost napetih razhajanj v slovenski družbi.
Slovenski položaj je v Evropi poseben v toliko, da ima Slovenija sedemdesetletno izkušnjo s tremi totalitarnimi režimi, saj se je kot žrtev in kot storilec izvila izpod fašizma, nacionalsocializma in titoizma, v manjši meri pa je izkusila še madžarski – Horthyjev in hrvaški – Pavelićev režim.
Kako zapleteni so procesi odkrivanja resnice pod številnimi tabuji titoizma, nam kaže npr. dolgoletno delo in velika nasprotja v stališčih do vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti pri odkrivanju več kot 600 prikritih morišč in grobišč v Sloveniji, pa to, da je slovensko Ustavno sodišče sprejelo 17 odločb, ki razmejujejo totalitarni titoizem od demokratične Slovenije.
Filozofsko izhodišče, ki nas lahko v tem opredeljevanju usmerja, je razlikovanje med instrumentalizmom in personalizmom: »Instrumentalizem je odnos, ki ne upošteva osebe kot cilja (namen? – goal), ampak v najboljšem primeru kot sredstvo. Nasprotno pa je za personalista vsaka oseba vedno cilj (namen?). Personalistov glavni namen je napredek (razcvet - flourishing) vsake osebe.«Bojan Žalec: On Not Knowing Who We Are: The Ethical Importance of Transcendent Anthropology, Synthesis philosophica, Zagreb, let. 26, št. 1. avg. 2011.

Bojan Žalec: On Not Knowing Who We Are: The Ethical Importance of Transcendent Anthropology, Synthesis philosophica, Zagreb, let. 26, št. 1. avg. 2011.
Avtor: Simon Dan. Dve možnosti – Odprta prihodnostSimon Dan

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Dve možnosti – Odprta prihodnostSimon Dan


Da bi sploh dojeli dejavnike, ki so uničevali življenja in darove ljudi, da bi skušali opredeliti njihove posledice v temeljnih človeških razmerjih, obenem pa odkrivali dejavnike, ki so omogočali njihovo preživetje in tudi osebni razvoj žrtev, nam manjkajo še številne raziskave.
Ker v slovenskem primeru poteka intenzivna razprava predvsem o titoizmu, bom nakazal nekaj prvin, ki naj usmerjajo našo pozornost.

Politični kriminalci


Maova biografija nas opozori na nekaj značilnosti političnega kriminalca.
Rojen je bil v kmečkem okolju, vendar ne mara napornega garanja. Je v sporu z očetom. Njegovo vladanje zaznamuje sovraštvo do kulture, v kateri je bil rojen.
Pri štiriindvajsetih letih je Mao v komentarjih h knjigi o sistemu etike izpovedal svoje moralno bistvo, katerega jedro je bil njegov »jaz«. On nad vsem drugim in vsemi drugimi, vedno zadovoljiti sebe, vsi drugi so tu zanj. Poudarja, da ima obveznosti le do sebe, ne za kogarkoli drugega. Popolna sebičnost in neodgovornost sta v srčiki Maovega pogleda na življenje.Nekaj citatov: »Ne strinjam se s stališčem, da si moralen, če je motiv tvojih dejanj koristiti drugim. Moralnosti ni treba določati v odnosu do drugih. … Ljudje, kot sem jaz, hočejo … povsem potešiti svoja srca in s tem imajo avtomatsko najbolj dragocene moralne kode. Seveda so ljudje in stvari na svetu, toda so samo zame.«»Ljudje, kot jaz, imamo dolžnosti le do sebe, ne do drugih ljudi.«»Ne mislim, da imajo te (zapovedi kot ‘ne ubijaj’, ‘ne kradi’ in ‘ne obrekuj’) kaj opraviti z vestjo. Mislim, da so le zaradi lastnega interesa in samoohranitve.« Upoštevati je treba le »izključno preračunavanje zase in absolutno ne ubogati zunanjih etičnih kodeksov ali t.i. občutka odgovornosti … «

Nekaj citatov: »Ne strinjam se s stališčem, da si moralen, če je motiv tvojih dejanj koristiti drugim. Moralnosti ni treba določati v odnosu do drugih. … Ljudje, kot sem jaz, hočejo … povsem potešiti svoja srca in s tem imajo avtomatsko najbolj dragocene moralne kode. Seveda so ljudje in stvari na svetu, toda so samo zame.«
»Ljudje, kot jaz, imamo dolžnosti le do sebe, ne do drugih ljudi.«
»Ne mislim, da imajo te (zapovedi kot ‘ne ubijaj’, ‘ne kradi’ in ‘ne obrekuj’) kaj opraviti z vestjo. Mislim, da so le zaradi lastnega interesa in samoohranitve.« Upoštevati je treba le »izključno preračunavanje zase in absolutno ne ubogati zunanjih etičnih kodeksov ali t.i. občutka odgovornosti … «
Naslednja osrednja prvina v Maovem značaju je bil užitek v prevratu in uničevanju. Zavračal je konfucijski ideal velike enakosti in harmonije.
»Mao je povedal svojemu notranjemu krogu, da ni važno, če ljudje umirajo – in še to smrt je treba proslavljati. Kot tako pogosto je ta odnos veljal le za druge ljudi, ne zanj. Vse življenje je bil obseden s tem, kako uiti smrti tako, da je naredil vse, kar je mogel, da je izpopolnjeval svojo varnost in izboljševal svojo zdravstveno nego.«
Nihal je med nacionalizmom in komunizmom. Potem pa je postal plačanec, ki leta 1921 dobi prvi denar iz Moskve.
Giblje se na robu, leta 1927 postane razvpit lopovski poglavar.
Živi razkošno življenje, si privošči žene in ljubice.
Novembra 1931 dobi moskovski blagoslov in začne velike čistke v komunistični partiji.
Njegovi komunistični poskusi so bili strašne katastrofe – npr. Mao izvaža hrano, Kitajci pa umirajo od lakote. V letih 1949-1950 je prišlo do »spopada tiranov« med Stalinom in Maom tako kot skoraj sočasno med Stalinom in Titom.
Maova ambicija (kot vseh komunistov) je bil izvoz revolucije, vendar izvoz maoizma ni uspel. Ni postal svetovna velesila.
Ali ni bilanca jugoslovanskega tirana Josipa Broza Tita zelo podobna. Tako njegova Jugoslavija kot njegovi neuvrščeni (npr. Gadafi, Mubarak in drugi diktatorji) so doživeli klavrn konec.
Vendar sta tako Mao kot Tito zaplodila mnogo političnih kriminalcev z enakim sprevrženim značajem. Mnogo jih še živi med nami.
Najbolje jih lahko obsodijo pričevanja njihovih žrtev.

Ljudska oblast


Alenka Puhar je duhovito ilustrirala razmerje med kolektivizmom in subjektom, ko piše o dojemanju človekovih pravic pri slovenskih stalinistih. Slovenski narodnoosvobodilni svet je pripravljal »tudi Izjavo SNOS o pravicah in dolžnostih – koga neki? Skupina avtorjev … je zapisala: »državljana«. Tik preden je bil sklep sprejet, je besedilo (kot tako rekoč vse, vedno) pošteno pregledal Boris Kidrič. Kot izrazit nasprotnik individualnega in/ali komunist je črtal besedo »državljana« in zapisal »ljudstva«. Izjava, ki naj bi se izjasnila za pravice človeka (že dodajanje dolžnosti je bilo nekoliko neprimerno), je torej z avtoriteto plenuma SNOS naznanila »pravice in dolžnosti slovenskega ljudstva«.
Avtor: Tamino Petelinšek. Dve možnosti – Zaprta prihodnostTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Dve možnosti – Zaprta prihodnostTamino Petelinšek


Kljub strokovnim ugovorom je »v izjavi iz leta 1944 je ostalo ljudstvo. Še več. V povojni Jugoslaviji (oz. med komunisti ali v režimu) so termini, ki izražajo množino, dobili v besedovanju o človekovih pravicah tako rekoč ekskluzivno pravico. V govorih in slavnostnih člankih se kar naprej govori o ljudstvu, narodu, množicah, masah, proletariatu. Človek se je nekje izgubil.«
Zato je razumljivo, da »Jugoslavija decembra 1948 ni hotela glasovati za Splošno deklaracijo človekovih pravic – v družbi vseh drugih socialističnih držav ter Savdove Arabije in Južne Afrike, 8 vsega skupaj – ker je imel njen režim bistveno drugačne poglede na človeka in njegove pravice kot večina članic OZN oziroma soustvarjalci deklaracije. Vladimir Ribnikar, če navedem enega od mnogih, je to poudaril z mislijo, da deklaracija raste iz zmot buržoazne, individualistične filozofije 18. in 19. stoletja, v sodobnem svetu pa »imajo pravice države prednost pred tako imenovanimi pravicami posameznika…«
Avtor: Silvo Drobnič. Odločal bo spominSilvo Drobnič

Avtor slike: Silvo Drobnič

Opis slike: Odločal bo spominSilvo Drobnič


Puharjeva opozarja, da je bil Nagodetov proces pravzaprav proces proti ljudem, ki so obveščali Zahod, da se v Jugoslaviji kršijo človekove pravice. In v Jugoslaviji je »bilo ves čas onemogočeno, kar pomeni tudi prepovedano, vsakršno samoorganiziranje in svobodno združevanje – tudi organiziranje s ciljem varovanja človekovih pravic«.Puhar, Alenka: In nenadoma smo se nehali vesti kot ovce. Ampak, junij/julij 2008

Puhar, Alenka: In nenadoma smo se nehali vesti kot ovce. Ampak, junij/julij 2008

Moški, ženske, otroci … – med spoloma in med generacijami


Naj opozorim na nekaj empiričnih dejstev 20. stoletja na Slovenskem.
Če upoštevamo demografsko statistiko iz leta 2000, je bilo do leta 1975 rojenih skoraj sedem desetin prebivalcev Slovenije. rojeni število % Do 1869 34 1,7 1870-1879 365 17,9 1880-1889 665 32,6 1890-1899 978 47,9 vseh 2042 100,0


























Travmatski udarci totalitarizmov so prizadeli večino od njih, npr. izguba življenja, zdravja, razpad družine, izguba premoženja, nižji družbeni položaj, diskriminacija in segregacija zaradi vojnih vlog, razrednega položaja, svetovnonazorske izbire, političnega prepričanja. število %preb. prebivalcev 1500000 100 nemško izganjanje Slovencev 80000 5,3 beguncev iz Slovenije v titoizmu 60000 4,0 mobilizirancev v komunistične in protikomunistične enote ter okupatorske vojske 200000 13,3 žrtev 105000 7,0 izgon, pobeg, optiranje nemške in italijanske manjšina po 2. svetovni vojni 50000 3,3 okupatorski zapori in taborišča 50000 3,3 titoistični zapori in taborišča 50000 3,3 invalidov 40000 2,7 sirote 30000 2,0 konfiskacije, zaplembe, nacionalizacije 100000 6,7 ekonomska emigracija na Zahod po 2. svetovni vojni 200000 13,3 Partijci in člani partizanske veteranske organizacije 200000 13,3 vojna in po vojni 1165000 77,7 Taki najhujši udarci so po vojni prizadeli več ljudi kot med vojno.






























































Številke, ki jih navajam, so bolj kazalci kot potrjena dejstva. Preglednica pa je nepopolna tudi zato, ker so se mnogi ljudje znašli v več žrtvenih skupinah (umor, zaplemba premoženja, tabu, diskriminacija …), prav tako je težko potegniti strogo mejo med leti 1941-1945 in po 1945. Tako statistika oblastnih dejanj, ki so bila v nasprotju z domačim in mednarodnim pravom, ki so kršila temeljne civilizacijske norme, kot tudi kakovostna raziskava njihovih posledic, je dolgoročen raziskovalni cilj.
Kako obsežno delo nas pri raziskovanju totalitarne kriminalitete čaka, naj ponazorim s primerom.
Slovenska demografska statistika iz leta 2000 nam pove, da je bilo med prebivalci Slovenije, starimi nad 50 let, bistveno več žensk kot moških (336771: 256345). moški moški moški ženske ženske ženske 2000 število % preb. število % moških % preb. število % ženks % preb. Nad 50 let 593116 29,8 256345 26,4 12,9 336771 56,8 16,9 25-50 let 765082 38,4 391603 40,3 19,7 373479 48,8 18,8 Do 25 let 631896 31,8 324794 33,4 16,3 307102 48,6 15,4 vseh 1990094 100,0 972742 100,0 48,9 1017352 51,1 51,1 Vsaj del razlike gre pripisati hudim izgubam moškega prebivalstva med drugo svetovno vojno in stalinistično revolucijo. Od trenutno popisanih okoli 97.000 smrtnih žrtev je bilo več kot 90 % moških. Če tem moških prištejemo še padle vojake v prvi svetovni vojni (okoli 35.000), potem lahko smrt več kot 130.000 moških ocenimo kot najhujšo katastrofo 20.stoletja. Bila je posledica militarizacije družbe, razvoja vojaške industrije ter splošne in obvezne mobilizacije, ki je bila sama po sebi strašen politični kriminal.






























































Delni podatki povedo, da so bili v 1. svetovni vojni med najbolj prizadetimi letniki 1870-1899, posebej pa letniki 1880-1899. V drugi svetovni vojni so najbolj na udaru letniki med 1900 in 1926, posebej pa letniki 1905-1925. Mobilizacijska slika v drugi svetovni vojni je veliko bolj zapletena kot v prvi, saj je v partizanski vojski manj kot 30.000 smrtnih žrtev, nekako prav toliko pa jih je tudi med žrtvami iz protikomunističnih enot (večinoma žrtve izvensodnih pobojev po 2. svetovni vojni) in mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojsko.
Če so bili po prvi svetovni vojni veterani poražene habsburške monarhije zapostavljeni v primerjavi z zmagovitimi srbskimi veterani, pa so postavili spomenike svojim mrtvim, skrbeli za invalide. Po drugi svetovni vojni so bili (živi in mrtvi) protikomunisti in njihove družine sistematično preganjani in diskriminirani, nič bolje se ni godilo mobilizirancem v okupatorske armade in njihovim svojcem.
Za vse stotisoče slovenskih veteranov (med njimi je bilo verjetno krepko več kot 60.000 vojnih invalidov) pa je bilo značilno, da jih niso preučevali in zdravili zaradi posttravmatske stresne motnje. Ali je tudi v Sloveniji odhod večine moških v najlepših letih sprožil revolucijo v partnerskih razmerjih, ki jo nekateri obravnavajo pod izhodiščem odsotni oče – močna mati, nekateri kot razpad patriarhata, vsekakor pa je del procesa, ki tako moštvo kot ženstvo usodno zaposluje.
Prav tako potrebno je opozorilo o vdovah in sirotah.
Ne poznamo niti števila vojnih vdov in sirot. Navajam le nekaj usmerjevalnih podatkov. Po eni navedbi je bilo po 1. svetovni vojni v Sloveniji v mejah Dravske banovine 8.000 vojnih vdov in 17.000 vojnih sirot.Petra Svoljšak: Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno vojno, Množine smrti na Slovenskem, zbornik referatov 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998, str.232. Po drugi svetovni vojni so pod okriljem partizanske veteranske organizacije skrbeli za 12.228 sirot. Vendar je bilo poleg njih verjetno še več sirot, ki so ostale za tabuiziranimi mrtvimi. Eno od režimskih poročil tako omenja, da je bilo drugih vojnih sirot brez obeh staršev nad 1.800, z enim od staršev pa nad 6.000. Torej že po teh podatkih lahko sklepamo, da je bilo po 2. svetovni vojni več kot 21.000 vojnih sirot. In verjetno več vojnih vdov kot po 1. svetovni vojni. Torej lahko domnevamo, da je bilo po obeh svetovnih vojnah v Sloveniji ob nekaj sto tisoč travmatiziranih odraslih moških verjetno več kot 20.000 vdov in več kot 40.000 sirot. Ne o vdovah ne o sirotah, razen statistično obrobnih populacij t.i. ukradenih otrok in ilegalčkov, nimamo raziskovalnih poročil. Koliko družinskih in režimskih podpor in zlorab jih je doletelo. Tema, ki na široko odpira vrata k temeljnim raziskavam odnosov v družinah in posebej medgeneracijskih odnosov, je npr., koliko travme je nepredelane, nepresežene ne-zavedno prešlo v nove generacije. Tema zamolčanih sirot in njihovih pomorjenih in preživelih najbližjih je s silovitim odmevom vstopila v slovensko javnost z dokumentarcema Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja (2004, Jurčičeva nagrada) in Mirana Zupaniča Otroci s Petrička (2007, slovenski film leta).

Petra Svoljšak: Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno vojno, Množi
ne smrti na Slovenskem, zbornik referatov 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998, str.232.
Gornje navedbe kažejo, koliko dela je še pred nami. Problemi so tako celoviti, da zahtevajo raziskovalni in miselni napor tako teologije kot filozofije in širokega kroga različnih znanosti. Omenimo npr., da v Poročilu 3 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč sodelujejo zgodovina, pravo, kriminalistika, filozofija, psihoterapija, arheologija, antropologija, speleologija. Ta dialog med strokami je potrebno še razvijati.
Avtor: Silvo Drobnič. Odločal bo spominSilvo Drobnič

Avtor slike: Silvo Drobnič

Opis slike: Odločal bo spominSilvo Drobnič


Druga perspektiva je razvoj mednarodnih pobud. Slovenija pomembno vpliva na območje Zahodnega Balkana, saj je v njej proces kritičnega soočenja s titoizmom tudi pod vplivom evropskih spodbud napredoval, v drugih republikah nekdanje Jugoslavije pa se soočajo s posledicami vojn in zločinov v 90. letih 20. stoletja. Tako kot je potrebna kritična koalicija proti totalitarizmom na območju nekdanje Jugoslavije, je zahtevna naloga tudi vzpostavitev dialoga za skupno evropsko zgodovinsko zavest med evropskim Zahodom in Vzhodom. Npr. Združenje evropskega spomina in vesti želi preprečiti nestrpnost, ekstremizem, protidemokratična gibanja in ponovno pojavljanje kakršne koli totalitarne oblasti v prihodnosti, podpira delovanje vseh ustanov, ki želijo doseči spravo s totalitarnimi režimi v Evropi.
Taki pristopi nam bodo olajšali obsodbo političnih kriminalcev 20. stoletja in bodo pomagali njihovim žrtvam.