Avtor: Lenart Rihar
Od 3. do 5. novembra 2011 je v organizaciji Teološke fakultete v Ljubljani v Celju in Ljubljani potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom The possibilities and meaning of reconciliation (Možnosti in pomen sprave). Nekateri referati slovenskih avtorjev so izšli v zborniku Izvor odpuščanja in sprave: Človek ali Bog? Ur. Janez Juhant, Vojko Strahovnik in Bojan Žalec, Ljubljana 2011, 222 str.
Po štirih desetletjih se človek že dokoplje do kakega spoznanja, ki si mu upa nadeti pridevnik »življenjsko«. Eno od teh je, da lahko cestni pometač poseduje zdravo pamet in samozavest, ki mu zlepa ne dopustita iztirjenja, na drugi strani pa vrsta zvenečih naslovov ne more človeka ozdraviti temeljne negotovosti ali različnih majhnosti, če jih je prinesel s seboj v odraslo dobo. Prav tako lahko zgodovinsko ozadje rodne pokrajine nekoga – magari škofa – določi dosti močneje kot dolgoleten študij in vrsta življenjskih izkušenj, ki bi ga bile morale prepričati o dvomljivi naravnanosti. Iz tega razloga so ozadja različnih znanstvenih stališč nekako razumljiva. In zato tudi morebitne kritične besede v tem članku ne kaže jemati ad personam, saj gre v njem preprosto za utrinek te ali one misli na podlagi lanskoletnega simpozija o spravi. Prav v tistih dneh sem pil studenčnico pri ljudeh, ki so se po vojni skupaj s slovensko resnico umaknili pod Južni križ, zato simpoziju nisem mogel prisluhniti. Prav gotovo bi bilo zanimivo. »Pa vendar, kdo je šel na bolje …?« slišim odmev Sokratovega retoričnega spraševanja.
Osnova je resnica
Od mnogih besedil s simpozija sem si jih nekoliko podrobneje pogledal sedem. Če pustimo ob strani občutek zamujene priložnosti, t .j. neuresničenega nadgrajevanja že izdelanih dognanj o slovenski stvarnosti (ki jih, mimogrede, ni tako malo), ni dvoma, da je stvar pozitivna. In sicer že v tem, da se problematika vedno znova in v vedno večjem krogu sodelavcev odpira, da je korak bliže domovinski pravici. Pri čemer je še posebej važno to, da kljub omenjeni pomanjkljivosti tu in tam bruhne na dan kos resnice, pred poslušalci vstane velikost in zagonetnost vprašanj, se zasvita ta in oni odgovor, se problematika pokaže v domeni nove panoge ali drugega okolja. Slej ko prej bo to opaženo in, upajmo, tudi vedno bolj razumljeno. S tem pa se v skupnosti že začenja zdravilni proces.
Tako denimo s simpozija ostaja črno na belem zapisana kratka bilanca slovenskega vojnega in totalitarnega obdobja. Zapisana je izpod peresa Jožeta Dežmana in bo na neoglušelega slej ko prej morala napraviti vtis. Avtor v prispevku, ki nosi naslov »Slovenija in zločinsko breme titoizma«, med drugim poudarja, da proces sprave zajema detabuizacijo številnih polresnic in laži totalitarnega časa, obenem pa pomeni intenzivno javno in politično soočanje z zločinsko dediščino totalitarnih režimov. Navaja tudi vrsto številk in drugih podatkov iz povojnega časa, ki so, če si jih človek skuša predstavljati, naravnost grozljivi. Ne glede na to, da bi si želeli še kak poudarek zlasti iz začetnega revolucionarnega obdobja, ki razmerja »sprtih strani« najjasneje in najusodneje definira, je njegov prispevek močan. Glušci so bili omenjeni prav zaradi tega, ker se ob mnogih drugih besedilih s simpozija človek ne more otresti vtisa, kot da so dejstva, ki jih niza avtor, bodisi nepoznana bodisi neupoštevana bodisi nedoumljena ali – bognedaj – celo ignorirana. Ob kategorični Dežmanovi diagnozi bi vsako razpravljanje o spravi moralo črtati polovičarstvo ali nedoslednost.
Simpozijska sprava
Prispevek z elementarno definicijo sprave je podal dr. Bojan Žalec. V prvem delu prepričljivo navede pogoje za njeno uresničitev. Meni, da je prava sprava, tako kot prava morala, notranje in ne zunanje motivirana. Če potreba po spremembi ni ponotranjena, potem bo sprememba verjetno samo začasna in konflikt ne bo trajno rešen. Ponovil se bo tedaj, ko se bodo okoliščine spremenile. Avtor trdi, da je pravičnost potreben, vendar ne zadosten pogoj za spravo. Vsekakor pa med spravo in pravičnostjo ni nasprotja. Pravičnost moramo v procesu sprave uresničevati tako, da bo v prihodnosti čim več pozitivnih odnosov med stranmi, ki morajo živeti skupaj. Uveljavljati moramo restavrativno, ne pa retributivno pravičnost. Sprava ne pomeni, da storilcem zgolj odpustimo, ampak da ustvarimo proces in okolje, kjer storilci slabih dejanj priznajo svojo krivdo, sprejmejo odgovornost in postanejo motivirani za spremembo položaja in odnosov med sprtima stranema. Potrebno si je prizadevati ne samo za pravično obsodbo in kaznovanje storilcev, ampak za doseganje notranjih sprememb pri njih (in sploh pri vseh udeleženih in prizadetih v konfliktu), da bi dosegli spremembo od uničevalnega odnosa h graditeljskemu in ustvarjalnemu.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Človekovo deloSimon Dan
Po teoretični strani vse lepo in prav, vse drži. Po drugi strani pa – čeprav se avtor zaveda tako rekoč nemogočosti projekta – kako te besede aplicirati na našo stvarnost, ki vsak dan označuje meje svoje mitologije v šolah, znanosti, medijih, sodstvu in drugje? Da ne govorim o kloaki spletnih forumov (v tem primeru je govorjenje o resničnosti interneta, ki da je virtualna, pesek v oči). Kje je na tisti strani, okrepljeni z ljudskimi množicami, ki rastejo iz te vsenavzoče »resnice«, zapaziti kakšno koli znamenje, ki bi imelo v svoji perspektivi kaj, kar bi dišalo po resnični spravi?
V zadnjem delu avtor pove, da krščanstvo predstavlja osnovni milje za spravo, a je hkrati mnogokrat preveč okostenelo, kar spravni proces otežuje. To seveda drži – tako v teoriji kot v praksi. Po drugi strani pa … naj mi nekdo pove vsaj hipotetično krščansko dejanje slovenskega kristjana, s katerim bi storilce zmehčal za resnično spravo. Do zdaj se je edinozveličavna pot, torej »dialoška«, »odprta«, sinkretistična, kolaborantska, tako rekoč izkazala za skrajno impotentno. Dosežena reakcija pri nasprotni strani dlje kot do zlorabe ali posmeha ni prišla. Dosežek slovenskega krščanstva bo sicer res v odprtosti in dialogu, ampak samo z izpolnjenim pogojem, da bo vedelo, za kaj gre oz. za kaj je šlo. Ko bo opremljeno z resnico in z dolžnim spoštovanjem do ljudi, ki se že desetletja »vse hudo zoper njih lažnivo govori.« Ko bo za to resnico stalo in zanjo aktivno delalo, bodi prilično ali neprilično.
Skratka, da se vrnemo k Žalčevemu tekstu, ne da se izogniti občutku, da njegovo predavanje povzema tudi splošno naravo simpozija. Gre za tisto dvojno dojemanje, ki je bilo omenjeno že na začetku. Na eni strani dobro in prav, na drugi neka nemoč, neko ostajanje na teoretični ravni, na pol poti, brez zagrizenja v grenko vesolje, ki se je začelo pred sedemdesetimi leti in še kar parazitira na (s tem) ogroženi življenjski sili Slovenije.
Minimum kot pobožna želja
Za predah lahko omenimo predavanje Claudie Paganini, ki je razmišljala o spravi kot etičnem minimumu za medije. Po njenem diskurz o etiki medijev ni več razpravljanje o škandalih, temveč je zaznamovan s prizadevanjem, da bi postavili podzvrsti medijske etike na trdna tla znanstvenih spoznanj. Pravi, da obstaja komaj kakšen predlog za celovito etiko medijev. Po rekonstrukciji različnih etičnih elementov, ki se v obliki kodeksov pojavljajo v medijih, se sprašuje, če bi bila lahko sprava skupno načelo v takšni minimalistični etiki.
V oči nam pade beseda »minimalistični«, ki pove, kako raztegljiv pojem je pravzaprav sprava. Mogoče obstaja kje družba, ki bi ji spoštljiva drža do drugih, drugače mislečih ali celo med trpinčenimi in nasilneži predstavljala etični minimum. Pri nas, ob že omenjenem vsakodnevnem virtualnem pobijanju, pa je slišati, odvisno od naravnanosti, kot prilivanje olja na cinizem. Pa vendar, naj bo zapisano: seveda bi bila sprava odlična osnova za minimalni etični kriterij. Posebej še za naše medije. Toda kaj naj to v Sloveniji pomeni, ko je spravna misel od večinskih medijskih glav oddaljena, kot je oddaljena evangeljska misel od revolucionarne. Jasno, spet govorimo za primer, da spravo jemljemo po njenem izvornem pomenu z vsemi pogoji, ki jih zahteva. Če vzamemo idejo v manipulativnem smislu, ki prevladuje v Sloveniji, potem pa predlog zveni kot provokacija.
Države sotrpinke
Potreba po tem, da bi v katerem od tekstov našli tisto središčno, zadeto besedo neposredno za slovenski prostor in čas, se nekoliko oddahne tudi pri tujcu, ki pred nami razgrne položaj svoje države: Gábor Kovács, Spomin, pozabljanje, sprava – primer Madžarske. Naj povzamem predavanje. Ugotavlja, da je sprava ena najpogosteje uporabljanih besed v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi. Tega nima za dobro dejstvo, saj govori o naravi komunističnega obdobja, ki je obremenjeno z genocidi, poboji, deportacijami in ideološko izsiljenim pozabljanjem preteklosti. Madžarska ni izjema, toda problemi v primeru te države koreninijo globlje. Razpad Velike Madžarske po prvi svetovni vojni je bil travma za narodno zavest, ki je izzvala neko vrsto politične histerije, ki se ohranja do današnjega časa. Madžarska je po letu 1920 postala globoko ločena narodna skupnost, v kateri sta si dve stranki zelo ostro nasprotovali. Na eni strani so bili zahodnjaki, ki so želeli popolno modernizacijo v zahodnem stilu ter posnemanje zahodnih političnih in kulturnih modelov, na drugi strani pa so bili madžarski populisti, ki so se bali izgube ‘madžarskega narodnega značaja’ in so zagovarjali samozadosten razvoj. Komunizem je položaj še bolj zapletel. Po njegovem padcu je kmalu prišlo na dan, da je prenašanje potlačene preteklosti iz družbene podzavesti v družbeno zavest nujno, toda ne zadostno. Po politični preobrazbi leta 1989 lahko vsak govori o zgodovinskih poškodbah, ki so prizadele njega oz. njegovo družino. Vsak lahko gradi svojo zgodbo o preteklosti, vendar se tudi na Madžarskem zdi, da sprava še nikoli ni bila tako oddaljena kot danes. Po Kovácsu se je izkazalo, da sprava potrebuje občutljivo ravnotežje spominjanja in pozabljanja ter skupno določitev osnovnih vrednot, ki jih sprejema celotna narodna skupnost.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: In človekove sanjeLovro Stanovnik
Psihologija neke psihologije
Dolgo časa je bilo osrednje slovensko vprašanje prepuščeno posameznim zgodovinarjem, druge stroke pa ga na svojih seznamih niso imele. Tako je toliko bolj dobrodošla nedavna vključitev psihologije. Na simpoziju sta jo zastopala Katarina Kompan Erzar in Tomaž Erzar. Na kratko povzeto predavanje: travmatične izkušnje staršev se prek čustvene povezanosti s svojimi otroki vpišejo v njihova življenja. Tudi ko odidejo od doma, ti otroci doživljajo svet skozi izkušnje svojih staršev. Ne glede na časovno oddaljenost travme je svet zanje še vedno nevaren, nepredvidljiv in nezanesljiv, ljudje v tem svetu pa zaprti vase in neodzivni za stiske drugih. Vsaka generacija ima zato v zvezi s povojnimi travmami svojo nalogo: starejša, da sprejme, ubesedi in izžaluje svoje žrtve, svoj strah in svoje izgubljene možnosti, mlajša, da obudi svojo iniciativnost in začne graditi svet varnih medosebnih odnosov.
Najmanj, kar je mogoče ob tem predavanju reči, je to, da je področij za psihološko obdelavo sprave v Sloveniji še ogromno, pri čemer gornja, sicer pomembna, verjetno ni prva na prioritetnih lestvicah. Zdi se, da tudi pri tem članku nismo ravno v bistvu stvari. To bo nekoliko razloženo v naslednjem poglavju, ki govori o odpuščanju. Čeprav sta avtorja besedila psihologa in pišeta o psihologiji, je zanimivo, da vseeno ni presežena, kaj šele psihološko reflektirana značilna tranzicijska psiha, ki se na splošno zrcali v Sloveniji in ki ji je bil očitno v dobršni meri podvržen tudi simpozij o spravi. Naj vprašljivost pristopa k osrednjemu slovenskemu problemu (kolikor ni ta navzoč sam po sebi) ponazorim z zanimivostjo, da je primer premagovanja travm vzet izza slovenske meje. To je Boris Pahor, ki mu sicer ne odrekamo te možnosti, a gre vendar za človeka, ki ne le da je samo s pljuski čez mejo občutil slovenski totalitarizem, ampak ga tudi šele v svojih poznih devetdesetih letih stežka pridene v družbo fašizma in nacizma.
Ob tem mi prihaja na misel avtobiografska literatura denimo slovenskih duhovnikov, ki so po zaporih in prisilnem delu leta in leta plačevali davek vladajoči kasti. Bi ne zadoščalo kot primer premagane travme? Zdi se, da bi bil problem lahko celo obrnjen. Ti ljudje, ki so bili žrtve strašno hudega trpljenja, so pisali spomine in mnogokrat zaključujejo v slogu Bernanosovega vaškega župnika, ki trpko življenje sklene s stavkom: Vse je milost. Že mogoče in hvala Bogu, če tako čuti. Po drugi strani pa se zdi, kot da je to preozka naravnanost, kot da bi bil z njegovo travmo rešen celoten problem. Tudi če bi bila njegova življenjska zgodba vse, kar je, je vprašanje, če njegova lastna pomiritev z njo zadostuje.
»Odpustite!« – »Kdo? Komu? Kaj?«
Z gornjim vsesplošnim pozivanjem v ušesih sem v rokah držal besedila, ki govorijo o odpuščanju. Filozofiji zaradi ljudskih definicij te panoge najlažje oprostimo manjši delež konkretizacije. Dr. Robert Petkovšek si v naslovu svojega prispevka zastavi vprašanje, ali je odpuščanje težko ali sploh nemogoče. Po tem, ko je v 20. stoletju zlo doseglo globino in obseg kakor nikoli poprej, je vprašanje odpuščanja postalo po njegovem eno osrednjih filozofskih vprašanj. Kot pravi, so naravo, vlogo in namen odpuščanja med drugimi poskušali razložiti filozofi Jankélévitch, Derrida in Ricoeur. Odpuščanja ni mogoče umestiti v kategorije mogočega, ki so predvidljive in izračunljive. Odpuščanje sodi na področje nemogočega. Toda če bi bilo odpuščanje nemogoče, je človek porinjen v fatalizem. Zato v nasprotju z Derridajem, ki govori o odpuščanju kot nemogočem, Ricoeur govori o »težkem odpuščanju«.
Tudi od teologije iz tujine za konkretnost slovenske situacije ne bomo pričakovali preveč. Wilhelm Guggenberger je govoril o spravi in spovedi v teologiji Dietricha Bonhoefferja. Po slednjem je glavna naloga Cerkve oznanjanje sprave. Toda sprava predpostavlja priznanje krivde. Brez priznanja krivde sprava v pravem pomenu besede, kar vključuje ponovno vzpostavitev zdravega odnosa med človekom in Bogom, ni mogoča. Zato Bonhoeffer trdi, da nobena prava Cerkev ne more obstajati, ne da bi bila občestvo ljudi, ki priznavajo svojo krivdo. Biti služabnik sprave zahteva spoznanje svoje krivde in pripravljenost oceniti krivdo kot hudo, ne glede na to, ali je bolj ali manj slaba kot tisto, kar je storil nekdo drug. Druga točka Bonhoefferja je, da je prava sprava milost. To pomeni, da jo včasih ljudje ne moremo doseči, četudi se zanjo zelo trudimo. V tem primeru bi morali začeti z bolj ponižnimi projekti; s prizadevanjem zaceliti rane, pa čeprav bi to pomenilo, da ostanemo v brazgotinah.
Tukaj se kaže še enkrat vrniti k Žalcu, ki dobršen del svojega predavanja namenja tudi odpuščanju. Za slovenski prostor bo posebej zanimiva dokaj stroga distinkcija med spravo in odpuščanjem. Izraza se pri nas v zvezi polpreteklo zgodovino po potrebi preprosto zamenjuje. Sprava je za Žalca bilateralen odnos, odpuščanje pa je enostransko. Poudarja, da je tudi za odpuščanje vedno nujno vedeti, kaj se odpušča. Dodaja celo, da odpuščanje ni vselej nujni pogoj za spravo. Odpuščanje je vedno individualno in ne kolektivno. Obstaja kolektivna odgovornost, ne pa kolektivna krivda. Nasledniki so lahko odgovorni za zločine svojih predhodnikov, ne morejo pa biti zanje krivi. Zato opozarja, da je pozivanje k odpuščanju kot nujnemu pogoju za spravo celo nevarno, ker uvaja poleg kolektivne odgovornosti tudi kolektivno krivdo in tako kazen za tiste, ki zločina niso storili oz. nanj niso imeli niti vpliva.
Težko bi oporekali gornjim odstavkom, čeprav se zdi mogoče, da je ravno selektivno branje takih misli, kot so Bonhoeferjeve, »fundament«, na katerem gradi slovensko »spravaštvo«. Videti je pobožno, odprto in dialoško, v resnici pa krivice le še povečuje. Še iz srednješolskih klopi se spominjam ur psihologije, ko smo obravnavali oblike frustracijskega vedenja in jih potem delili na konstruktivne in nekonstruktivne. V isti abc psihološke znanosti spada klasifikacija asociacij po tem in onem. Na to se človek spomni, ko gleda »reševanje« slovenskega stanja s strani – posplošeno rečeno – Cerkve oz. raznih verskih krogov. Čez brezkončno kompleksnost, ki jo vsi vsaj slutimo, se v milisekundi potegne črto, ki se, pretvorjena v zračno valovanje, sliši kot: »Odpustimo.« Ta neverjetna poenostavitev in bližnjica (čeprav morda pospremljena z veliko maziljenega govorjenja) nas z asociacijo po sličnosti spomni na naš medijsko-poulični humanizem: Pozabimo. Glejmo naprej. Nisem obremenjen. Ista odrezavost, ne glede na besedni kontekst v eno ali drugo smer. Upajmo, da ni preveč sorodnosti tudi v povezavi s centri moči, ki iz ene ali druge frustracije take reakcije svetujejo oz. narekujejo. Če pogledamo »odpuščajočo« stran, bomo vsekakor zaman iskali par temeljnih informativnih stavkov o tem, kaj se je pred sedemdesetimi leti začelo dogajati s slovenskim narodom. Pa lahko odpremo besedila plenarnega zbora, veroučne knjige, molitev za domovino ali različice najnovejšega pastoralnega načrta slovenske Cerkve.
Vprašanje odpuščanja je seveda zelo pomembno, a se vendarle zdi, da v klasični postavitvi v Sloveniji ne. Običajno morajo odpustiti žrtve, kar velja tudi za Slovenijo. Toda kaj se zgodi, če je žrtev odpustila že pred šestimi desetletji, ko je bila družba, ki zdaj pridiga, še globoko zamrznjena? Kaj če so odpustili kljub temu, da krivice še niso poravnane, kljub temu, da je resnica še vedno prikrita? Žrtve tudi po desetletjih upravičeno želijo, da se krivice poravna in da se resnico spozna. Ne zaradi osebnega zadovoljstva, ampak zaradi pravičnosti in zato, ker narod, ki ga imajo radi, z usodno okvaro ne more naprej. Toda glej, kadar ta žrtev odpre usta, da bi povedala kaj o tem, jo takoj utišajo: »Odpustiti je treba!« Kaj je to? Samo komunikacijski ali še kak drugi šum?
Nedavno sem bral besedilo Remija Braguea, velikega poznavalca srednjega veka. Govori o sekularizaciji, ki je izvorno pomenila nezakonit odvzem cerkvenega premoženja, in o posledicah, ki jih te davne krivice prinašajo v današnje dni. »Že zdavnaj je ugotovljeno psihološko dejstvo, da je veliko težje odpustiti zlo, ki smo ga storili sami, kot tisto, ki so nam ga prizadejali. Med postopki, ki nam pomagajo do osvoboditve od občutka krivde, ki ga imamo do svojih žrtev, je najlažji ta, da jih še strožje obsodimo. /…/ Sovraštvo, ki ga mnogi sodobniki čutijo do Cerkve, morda ni le posledica krivic, resničnih ali domnevnih, ki jih je Cerkev povzročila ali so jih povzročili v njenem imenu. Lahko je tudi posledica predhodnih krivic, ki so bile povzročene Cerkvi sami.« Ta navedek bi bil naravno namenjen revolucionarni strani. Pa tokrat ni. Nad njo v smislu odpuščanja celo udeleženci simpozija mnogokrat obupujejo. Namenjen je Cerkvi in njenemu: »Odpustite!«, ki lahko v tejle perspektivi zadobi tudi princip roparjevega vzklika: »Primite tatu!«. Ne da se izogniti misli, da je današnja slovenska Cerkev morda ujetnica krivice, ki jo dela svoji medvojni prednici s škofom Rožmanom na čelu. In ji kot storilec ne more odpustiti … Zanimiva je misel Renéja Girarda, ki prav na podlagi odpuščanja družbo deli na samo dve enoti, na arhaično in na krščansko. Upajmo, da nikoli ne bo mogoče utemeljeno reči, da je (bila) današnja slovenska Cerkev v tem smislu predkrščanska …
Rožmanova Cerkev in njeni idejni nasledniki z odpuščanjem nimajo težav, ki bi jih ne mogli že zdavnaj premagati. Dokaz je njihov obstoj, njihova premočrtnost, življenjska moč in nenazadnje njihova ljubezen do domovine in Cerkve. Nemoč talionskega prava bi jih z zobmi sovraštva od znotraj požrla. Morda je težko priznati, a šli so po evangeljski, golgotski logiki odpuščanja. Navsezadnje tudi po logiki Bonhoefferjeve teologije in Ricoeurjeve filozofije, ki sicer pojmujeta odpuščanje kot dar/milost, a ki se lahko uresniči samo v primeru, če se žrtev odreče sebi, če pozabi nase.
Vse to pa spet ne pomeni, da revolucija in totalitarizem puščata ljudi v splošnem in v vsakem primeru brez posledic. Še zdaleč ne. In od tukaj naprej bi filozofiji, teologiji, sociologiji, psihologiji itd. veljalo raziskati in reči še mnogokaj.
Zaključka ni
Danes je pogosto izražena skrb, da tranzicijska Slovenija nazaduje, da so bila devetdeseta leta v marsikaterem oziru svobodnejša, pogledi in stališča jasnejša. Bojim se, da se ta trend potrjuje tudi, če vzamem v roke zbornik Na poti k resnici in spravi, ki nosi letnico 1997. Celo Sproščena Slovenija, ki jo je leta 1999 izdala Nova revija, prinaša tako glede zgodovine kot tudi tranzicije množico aksiomov, iz katerih bi pa leta 2011 vendarle že lahko nekoliko bolj suvereno izhajali.
V slogu pogajanj za reševanje Sodome bi bilo strašno krivično, če bi simpozij izobčili kot intelektualistični bazar. Tudi če bi bilo tam povedanih samo prgišče veljavnih misli, bi tega ne smeli storiti. Pa je tudi v sedmih predelanih tekstih moč najti celo vrsto močnih referenc, ki vsaj posredno tipljejo v globino slovenskega problema. Torej nikakor ne gre za zavračanje. Problem je – glede na konkretno slovensko zavozlanost – občutek nekakšne nebistvenosti, površinskosti ali ozke strokovnosti. Neaplikativnosti. To bi ob konkurenčni ponudbi utegnilo napraviti simpozij obroben, sterilen. Pa se tega ni bati. Navsezadnje je med udeleženci zbrana skupina imen, ki ne kaže na kake velike kadrovske rezerve. Ali pač?
Tisto Sokratovo vprašanje z začetka je vendarle hotelo nekaj povedati. Tudi izraz Slovenija v Argentini nekaj pove. Njeni predstavniki (geografsko neomejeni) bi lahko še vedno marsikaj povedali matici. To so ljudje, ki so v najtršem času znali in si upali izbrati (pravo) stran. Resnico o nedavni Sloveniji brez ponaredkov živijo že od malih nog. Skupaj z nedvoumno skrbjo za domovino. To jim daje pečat normalnosti. To jim onemogoča, da bi resnico izračunavali v geometrični sredini, kar je pri nas stalna ljudska, žurnalistična in žal tudi simpozijska skušnjava. Je pa kar nekaj te svobodne Slovenije preživelo tudi doma, v notranjem eksilu, čeprav je velika večina ostajala neizrazita, da je sploh lahko preživela. A ker je ta Slovenija blizu, ker je med nami, je še bolj označena in izločena kot fizična diaspora. Ne samo kot zgled premagovanja travm, ki ga je bilo očitno po nekdanji šegi bolj šik uvoziti iz Trsta, pač pa zadnja leta tudi iz sodelovanja na simpozijih in okroglih mizah o spravi.