Avtor: Vanja Kržan

stran: 037

V Zavezi št. 86 smo obiskali Dornberk in nekoliko spoznali domoljubje pri domačinih ter zavzetost za ohranjanje slovenstva in narodove kulture v dobi fašizma. Bridko je bilo spoznanje, da je komunistični totalitarizem že med vojno, posebno pa po njej, zamenjal fašističnega in je moril ter na različne načine onemogočal prav tiste narodnjake, ki so bili največji nasprotniki fašističnega raznarodovanja in bili zato že v dobi fašizma preganjani, zapirani, konfinirani. Ta članek bomo ponovno posvetili enemu od številnih primorskih domoljubov in kulturniku v najžlahtnejšem pomenu besede, Jožetu Čotarju, po domače Pepču Betenemu iz Tabora pri Dornberku. Njegova mladostna dejavnost se prepleta z znanimi imeni mnogih rojakov, prijateljev, dobrotnikov, učiteljev in vzgojiteljev, ki so v dobi fašizma s kulturno dejavnostjo ohranjali slovenstvo in kljubovali fašizmu. Na žalost pa so dočakali komunizem z barbarskimi metodami uničevanja posameznikov, slovenskega življa, kulture in civilizacije. Z mladostno vnemo in srčnostjo so kljubovali fašizmu, kot bomo videli tudi v tem članku, a zločinskemu komunizmu niso mogli. Z leti so mnogi postali drugačni, bolj prilagodljivi ali pa so pred komunizmom pobegnili v tujino.
Jože Čotar, po domače Pepč Beten, se je rodil 18. decembra 1906 v Vipavski dolini, v vasi Tabor pri Dornberku. Imel je tri starejše brate, Alojza, Franca, Danijela, za njim sta bila Lovrenc in Ivan. Mlajši sta bili sestri Antonija in Ana (1920), poročena Terčon, ki danes edina še živi v Klancu pri Komnu. Starša Lovrenc Čotar (1876) in Jožefa, roj. Šinigoj (1875), sta izhajala iz premožnih kmečkih in vinogradniških družin iz Tabora. Bogato razvejana Čotarjeva rodbina izvira iz Dornberka in živi tam že najmanj štiristo let, saj je 22. februar 1681 zabeležen kot datum smrti Urbana Čotarja, iz katerega se razrašča mogočno družinsko drevo Betenih.
Hujša preizkušnja je doletela družino med prvo svetovno vojno, ko so bili kot mnogi drugi zaradi bližine soške fronte izseljeni v Mirno na Dolenjsko h gostoljubni kmečki družini. Oče Lovrenc je bil poslan na rusko fronto in je dočakal konec vojne kot ujetnik in invalid zaradi zamrznjenih prstov na nogah.
Gospodarska kriza je neusmiljeno požirala primorske in kraške domačije in tudi domačija Lovrenčevega očeta se je pričela zadolževati, vendar jo je mladi Lovrenc zaradi svoje pridnosti in podjetnosti počasi postavil na noge. Zaprosil je, da so mu polnoletnost priznali že pri osemnajstih letih namesto pri enaindvajsetih. Poleg kmetovanja in vinogradništva je v prostem času delal pri čevljarju, mesarju (klal mu je prašiče) in celo pri brivcu. Ko je napadla vinograde trtna uš, je med prvimi zamenjal stare trte z ameriškimi sadikami in jih cepil. Pri vsem svojem pehanju za denar, da odplača dolgove, ni pozabil na kulturno dejavnost: bil je dejaven v čitalnici in v klerikalni stranki, a hkrati nekaj let tudi odbornik kmečke zadruge, posojilnice in župan Dornberka. Bil je ljubitelj lova in predsednik lovskega društva. Nadvse pa mu je bilo pri srcu petje in vsi so ga poznali po njegovem mogočnem basu. Vseh šest sinov in obe dekleti so bili pevci, kot da bi izhajali iz slavčkovega gnezda, so ugotavljali rojaki. Oče je znal veliko narodnih in cerkvenih pesmi in z njim vred so ob delu in v prostem času prepevali tudi sinovi.
Po rojstvu najmlajše hčerke Ane (1920) je mama Jožefa pričela bolehati in naslednje leto je umrla. Oče Lovrenc je moral zdaj še gospodinjiti, vendar so mu fantje pomagali, posebno pripravna sta bila sinova Jože in Ivan, ki sta med kuhanjem vedno prepevala. Oče Lovrenc se je po dobrem letu spet poročil, saj sta bili deklici še majhni in dom je potreboval gospodinjo. Poročil se je z vdovo brez otrok Marijo Kavčič por. Mrevlje, ki je bila otrokom kot prava mati, skrbna in ljubeča. Žal pa je po enem letu tudi ona zbolela in umrla. Nekoliko jo je nadomestila dekla, kmalu pa se je poročil najstarejši sin Lojze. Njegova požrtvovalna žena je prevzela gospodinjstvo, sicer pa so se fantje zgodaj zaposlili in osamosvojili. Oče Lovrenc je umrl maja 1931 v Dornberku.
Omenili smo že, da bomo tokrat predstavili najbolj izstopajočega Lovrenčevega sina Jožeta, po domače Pepča Betena (1906). Veliko smo o obdobju fašističnega zatiranja povedali že v 86. številki Zaveze, zato se bodo v pričujočem članku mnoge življenjske zgodbe prepletale s Pepčevo izredno plodovito mladostjo. Bil je poln prekipevajočega veselja do slovenske pesmi, igranja na harmonij in orglanja, nastopanja na ljudskem odru in požrtvovalnega dela za dobro rojakov. Utrinke iz njegove prekipevajoče mladosti sem z največjim veseljem in občudovanjem do vseh njegovih rojakov prebrala v začetnih poglavjih povesti »Takrat so ravno cvetele marelice«, ki jo je po zapiskih in pripovedovanju Franca Berceta – Žopanovega iz Dornberka zapisal Milan Čotar, Pepčev nečak, in izdal v samozaložbi l. 2006. Poglavji, v katerih predstavlja mladostno dejavnost svojega strica, je naslovil S knjigo in pesmijo proti tujemu nasilju (str. 17–24) in Pravi obraz fašistov (str. 25–29). V posvetilu knjige je nečak zapisal:

stran: 038

»Dobro je puščati svoje sledi, široke in globoke, za tiste, ki ne zmorejo svoje gazi; in tiste, ki v strastnem iskanju zgrešijo dobre smeri; in zase, da bi hodil tod in tod in oblikoval svojo pot.« Prepustimo se torej, da nas Franc Berce – Žopanov popelje po širokih in globokih sledovih mladih dni Jožeta Čotarja, skupaj z njunimi rojaki. Slovenski narod že več kot pol stoletja išče pot v resnično svobodo in pravo demokracijo, a še vedno v negotovosti in tesnobi stopicamo na mestu ali celo nazadujemo. Mar nam niso pokazali poti že naši predniki? Morda pa bi lahko našli kakšen napotek prav ob branju tega članka, ko nas ogrevajo in navdušujejo srčnost, rodoljubje, načelnost in zvestoba mladih primorskih fantov, zbranih ob Jožetu Čotarju, Pepču Betenemu.

Naša pesem – znamenje upora in sredstvo boja

Takole piše Franc Berce – Žopanov v svojih spominih: »V fantovskih letih smo se včasih zbrali in kaj zapeli. A kmalu smo spoznali, da fašisti ne slišijo radi slovenskih pesmi. Od takrat nismo več peli zaradi petja samega, pesem ni bila fantovska radoživost, ampak smo čutili, da moramo peti, da moramo braniti sebe in svoje. Hoteli smo kljubovati Italijanom, naša pesem ni bila več podoknica, harmonija ubranih glasov, fantovsko darilo čakajočim dekletom, bila je nekaj drugega in mnogo več. Bila je znamenje upora in sredstvo boja, zato smo morali peti. In peli smo, a ne brezskrbno, ampak skrivaj v okrilju noči. Od samega začetka smo se zbirali okrog Jožeta Čotarja iz Tabora, Pepča Betenega po domače. Kdo je bil Jože Čotar?
Že kot otrok je bil posebnež. Vsi so ga imeli za inteligentnega fanta. Ljudje so se spraševali, kaj da je za en fant: nikoli ne gre v gostilno, da bi igral karte ali balincal ali se kaj družil, vedno je bil le s fanti, ki so kaj zapeli. Takrat smo še prepevali s starimi pevci, ki so danes že zdavnaj pokojni. To so bili sami

Opis slike: Jože Čotar pri vojakih v Torinu ¹⁹²⁶⁄₂₇

dobri pevci, npr. Štefanovi (Šinigoji), krasni tenorji. No, on, Jože Čotar nas je tudi mnogo učil kot naraščajnike, takrat smo bili že mladi fantje, vpisani v naraščaj, in Jože je bil kot naš voditelj. (Naraščajniki so bili otroci do štirinajstega leta, zbrani v telovadnem društvu. Telovadili so tudi starejši, vsi Jožetovi bratje, sestri in Jože.) Imel je zelo lep nastop in smo ga tudi spoštovali. Bil je on pa še Vodopivec Lojze s Klanca. No, in potem je leta 1926. odšel Jože k vojakom in mi smo ostali nekako sami, pogrešali smo ga. Ko se je vrnil od vojakov, je pogosto zahajal v Batuje, kjer je bil za učitelja petja Lojze Bratuž, za župnika pa je bil Ignacij Leban iz Prvačine, ki je bil tudi dober glasbenik. Tam je Jože jasno kazal, da ga zanima petje. In takrat je g. dekan naročil cerkvenim ključarjem (v Dornberku), da se bo Jože izučil za pomožnega organista, ker da je organist že v letih … in ko se je razvedelo, da se Jože pripravlja za pomožnega organista, staremu organistu to ni bilo všeč. Ta ni bil najbolj zadovoljen niti s tem, da njegov sin Viktor igra, je bil nekako ljubosumen celo na sina, kaj šele na nekoga drugega. Medtem pa je Jože vztrajal in je imel pri dekanu Godniču (takrat še župniku) podporo; dekan ga je imel rad, ker je bil res vreden. (V Batujah je kasneje tudi vodil cerkveni zbor in igral.)

stran: 039

No, in potem je bilo petje povsod prepovedano, nikjer nismo nič peli, le včasih smo si zapeli kakšno pesmico; takrat nismo še dobro znali. Ko pa smo se spravili skupaj: Jože Čotar, njegov brat Ivan, z njim sva bil velika prijatelja in sva večkrat prepevala podoknice, potem je bil še Skomina Lojze, pa še drugi Skomina Lojze (nista bila nič v sorodstvu), pa je prišel še dober tenorist Vinko Rojc pa Ernesto Šinigoj. Tako smo začeli kot nekakšen kvartet. Pojavilo se je vprašanje, kje bomo vadili. Jože je videl, da imamo veselje, in je rekel, da bomo prišli v Tabor, da bomo vadili v Taboru. In smo res hodili v Tabor. Hodili smo k njemu domov. Prihajali smo skrivaj po nekem vrtu, tam je še neka graščinska stavba, še ostanek bivšega gradu, in skozi okno te graščine smo se splazili v prostor, kjer je imel Jože harmonij in smo prepevali, se naučili marsikatero pesem. Lahko rečem, da smo se na novo naučili prek dvajset narodnih pesmi. Nato pa smo nastopali; najprej, ko smo se naučili novo pesem, smo šli v prvo klet in tam malo popili; takrat je bilo povsod polno pijače, a največkrat smo šli k sorodnikom. Potem smo šli na vas in na vasi zapeli. Kar naenkrat so bila vsa okna svetla, in ko smo končali peti, ploskanje. To je bilo nekaj časa; so pa bili v bližini tudi razni ovaduhi, naši ljudje, in so se kmalu pojavili beli pasovi (italijanski orožniki) in takrat smo ubrali najkrajšo pot domov. In to je trajalo dolgo, dolgo let.
Mislim, da je bilo leta 1934, ko nas je povabil gospod Viktor Berce, ki je bil kazensko premeščen iz Postojne na hrvaško mejo, na rob Brkinov, da bi ga obiskali in ob tej priložnosti tudi kaj zapeli. Gospoda Viktorja je kazensko premestil škof Margotti, ker je v Postojni kot kaplan mnogo delal z mladino, mladi so bili vsi z njim. Bil pa je g. Viktor tudi izreden za petje.
Zato smo se hoteli za ta obisk dobro pripraviti in se pokazati z dobrim petjem. Z Jožetom sva šla s kolesi v Kromberk k Vinku Vodopivcu, ki je bil komponist in duhovnik v Kromberku, da bi nam pripravil eno mašo in še eno pesem za sv. Martina. Tam v Brkinih je bila namreč cerkev posvečena sv. Martinu in na Martinovo naj bi šli tja. In res smo dobili oboje in Jože nas je vse to naučil. Na ta obisk smo se dobro pevsko pripravili.
Takrat nas je bilo že malo več, dobili smo okrepitev pri tenorjih in pri basih, tako da nas je šlo takrat dvaintrideset pevcev. Šli smo s kolesi. Najprej do Materije pa gor na Golec, z Golca pa spet dol v Vodice. Tam je bila ena majhna župnija, na robu Čičarije, že na Hrvaškem. Ljudje so govorili pol na pol, pol po naše, pol hrvaško. Lepo so nas sprejeli in imeli smo se dobro, na hrani smo bili v neki gostilni. Tudi za tisto vas je bil to nekakšen dogodek, saj niso pričakovali kar tako toliko pevcev. In drugi dan smo šli pet v cerkev sv. Martina, ravno na god sv. Martina. In res smo prepevali dobro, ljudje so nas poslušali z odprtimi usti in po maši smo morali še peti pred cerkvijo. In ljudje nas niso pustili; bili so zelo veseli, da slišijo spet slovensko petje. To je bila za nas velika spodbuda. Ko smo končali slovesnost, naslednji dan, smo se odpravili domov. In ko smo prišli skoraj do Branika, smo naleteli na orožnike, tu so nas že čakali. Gotovo so bili obveščeni. In so nas vprašali, kje da smo bili. Pa je nekdo odgovoril, da smo šli na semenj v Sežano, tam je bil prav tisti dan sejem, in da smo šli gledat za živino. Ne vem, če jih je prepričal, a z odgovorom so bili zadovoljni in mi smo stopili na kolesa in se odpeljali domov. To je bil naš prvi tak pevski nastop.
Potem smo se spet pripravili in povabil nas je Virgilij Šček, takratni poslanec, povabil nas je v Avber. Tam smo prepevali cel dan. Nato smo šli tudi v Ponikve. Tja nas je povabil g. Dominik Pegan, duhovnik tam. Veliko smo prepevali tudi v Mirnu. Po vsem tem so nas imeli Italijani za sovražnike.
Naš zborovodja Jože Čotar je imel stalne prijateljske stike z Lojzetom Bratužem. Bila sta tesno povezana, tesno sta sodelovala, saj ga je Lojze Bratuž učil prve lekcije glasbe v Batujah. Bila sta zelo dobra prijatelja. Pri nas v Dornberku so imeli tudi koncerte, ki jih je Jože organiziral in na katere je povabil ugledne goste. Prišli so g. Lojze Bratuž, njegov brat Jožko, pa g. Arčon iz Bukovice, ki je bil mizarski mojster, in g. Lado Piščanec, ki je bil kaplan v Cerknem. Spominjam se, kako je Piščanec pel Ave Marijo s svojim prekrasnim tenorjem. Vsi smo poslušali. Lojze Bratuž je tudi večkrat obiskal Jožeta v Taboru, na domu. So bili veliki prijatelji. Po koncertih smo pogosto šli v kakšno klet, spili kozarček vina in kakšno zapeli. Nekako smo drug drugemu dajali upanje, da bo gorje minilo in da bo bolje.
Zadnji naš pevski nastop pa je bil v Komnu. Tam je bil takrat kaplan g. Pepi Žorž (Žefkin),

stran: 040

Opis slike: Zadnji nastop dramske skupine Dornberk pred fašistično prepovedjo. Fotografija je nastala na Pelconovem dvorišču leta 1927

dekan pa g. Kos. In smo celo noč prepevali in molili pri Bršljanski Materi Božji. Se še dobro spomnim, da smo zjutraj prišli v farovž in nas je g. Kos hecal, ali bomo maslen kruh s kavo, ali pa nanoški sir in teran. Seveda smo vsi izbrali sir in teran. Pa smo malo pojedli in spili kozarec dobrega terana in jo ubrali domov. Še pred dnem smo bili že pred cerkvijo v Dornberku in smo zapeli tisto O, Devica pomočnica, in ljudje so se začeli prebujati, saj je bilo še zgodaj in se še ni napravil dan.
Naj povem, da smo najraje prepevali Gregorčičevo pesem, ki jo je uglasbil Vodopivec, Mojo srčno kri škropite. Ko ni bilo več slovenstva, ko je bilo preganjano, smo to pesem zelo radi peli. To je bila takrat strašna pesem, pretresljiva pesem, kot molitev za naš narod. In še pesem Kraguljčki, ki so jo zapeli Bratužu, ko je umiral. Po njegovi smrti smo imeli mašo zanj v Vitovljah. Mašo je imel g. Filip Terčelj. Prisotni so bili vsi za nas Primorce pomembni ljudje. To je bila neke vrste vlada v senci: dr. Engelbert Besednjak, slovenski poslanec v rimskem parlamentu, Virgilij Šček in Abram, takrat dekan pri Sveti Luciji. Besednjak je tisto noč prespal pri nas doma. Navadno je prespal v gostilni Pri Lojzetu v Dornberku, takrat pa je želel ostati bolj skrit radovednim očem.
Italijani pa niso prepovedovali le petja, ustavili so tudi čitalnico, prepovedali igranje iger. Imeli smo ogromno iger, po vojni do leta 1926 smo naštudirali kakih deset lepih in zahtevnih iger. Mnogo vlog je igral tudi Jože. In spominjam se, kako sem v pisarni, kamor sem zahajal zaradi očeta, ki je bil takrat predsednik posojilnice, večkrat videl Jožeta Čotarja, kako nekaj prepisuje. Pa me je zanimalo, kaj piše. Povedal mi je, da prepisuje vloge za vsakega igralca posebej. Prva igra po prvi svetovni vojni je bila Naša kri, nato Dom, Mati, Dekle z biseri, Volkašin, Babilon, Povodni mož, … zadnja igra pa je bila Petrčkove poslednje sanje. Za vse te igre je Jože prepisoval posamezne vloge iz knjig, vse dokler ni šel k vojakom leta 1926. Bil je neke vrste tajnik v društvu, čitalnici.
Leta 1927 smo zadnjikrat uprizorili Petrčkove poslednje sanje. To igro smo igrali tudi v Trstu in Gorici. Ljudje so bili navdušeni. V Dornberku smo jo štirikrat ponovili. Leta 1926 smo imeli velik telovadni nastop na dvorišču Posojilnice pred dvorano, kasneje pa smo bili na travniku, na polju; takrat je bilo kakih štiri do pet tisoč ljudi … Tekmovale so v telovadbi ekipe iz Idrije, Goč, Šturij, Mirna. Prvi so bili Mirenci, druga Idrija, tretji pa smo bili Dornberžani. Spomnim se, kako lepo so prepevale telovadke iz Mirna, vodila jih je neka Vukova, zdaj so že vse pokojne. Ob telovadni vaji so hkrati prepevale pesem Kaj pa delaš, angelček. Ljudje so jokali, ko so videli in slišali te punce, kako krasno telovadijo in prepevajo … Veselje se je mešalo s ponosom.

stran: 041

Naslednje leto smo načrtovali tak nastop v Mirnu, a so nam prepovedali. Imeli smo že pripravljene drese, zato je bila to za nas velika žalost. Kar naenkrat konec, prepoved. Nekaj se je v nas dogajalo, ni se dalo povedati kaj. Takrat smo bili kot mravlje, ko jim nekdo stopi na mravljišče: bili smo razkropljeni in nihče ni vedel ne kod ne kam. Takrat je vodil društvo Ivan Bric, bil je vseskozi tajnik. Pa ne samo Bric, delali so še mnogi drugi. Ko smo pripravljali igre, je bilo treba delati z igralci … Delali smo pravzaprav vsi, cel Dornberk je bil v tem društvu, vsi so se žrtvovali, mladi fantje, dekleta. Zelo smo bili navezani na našo čitalnico. Tam smo se tudi marsikaj naučili …
Pa so nam vse prepovedali in nismo smeli niti prepevati, celo v cerkvi ni smel gospod pridigati v slovenščini. In spominjam se, kako je enkrat v cerkvi začel brati evangelij v italijanščini in takrat so vsi ljudje v cerkvi vstali in začeli kričati: »Kaj je zdaj to, ali ste se pomešal, a smo postali Italijani,« in seveda ni bilo več maše. Ta glavni so šli ven iz cerkve in zdelo se mi je, da je kot takrat, ko je Kristus stopil v tempelj in razgnal … tako je bilo takrat. To je bilo leta 1925.«
Franc Berce – Žopanov se v naslednjem poglavju svojih spominov v knjigi »Takrat so ravno cvetele marelice« (str. 25–27) še dalje spominja fašističnega raznarodovanja in uporniške drže svojih prijateljev in rojakov ter njega, ki je bil vedno in povsod z njimi, Jožeta Čotarja, njihovega Pepča.
Bilo je leta 1935, ko so fašisti priredili proslavo in nanjo povabili nekaj mladih fantov, tudi Franca Berceta, Žopanovega. Takole se spominja te proslave in vsega, kar je temu sledilo. »To je bilo v stari dornberški dvorani, ki je danes ni več. Potem so šli vsi plesat in takrat je prišla k meni neka gospodična in me povabila na ples. Rekel sem, da ne znam, pa ni bilo res. Plesati nisem hotel, ker nihče od nas fantov, ki smo bili tam, ni plesal, ker so prirejali ples fašisti. Mi se nismo hoteli pokoriti, že od šolskih let naprej ne, jih enostavno nismo sprejeli, kot so oni mislili in pričakovali. In

Opis slike: Z nekaterimi zvestimi pevci za časa fašizma. Jože Čotar sedi.

to jih je, seveda, jezilo. S te proslave sem se umaknil tako, da sem zbežal po lestvi, ki je vodila iz garderobe. To sem dobro poznal še iz časov, ko je bila tu naša čitalnica. In sem prišel domov.
Okrog polnoči slišim neko govorjenje in so kar vdrli v hišo brez čakanja ali dovoljenja. Tako so delali fašisti. Aretirali so me. Zvezali so mi roke, železen drog so mi dali pod kolena in me odpeljali v neko na pol podrto hišo. Suvali so me, zdaj eden, zdaj drugi; bil sem kot jež, zvit v klobčič, kotalil sem se zdaj sem, zdaj tja, nisem mogel ujeti ravnotežja. Nato so me zaprli v Gorici. Zahtevali so, da jih moram spoštovati. Dali so mi piti ricinusovo olje, bilo je strašno. Z mano je bilo še sedem drugih. Nismo imeli stranišča. Za nas vse je bil sod z dvema deskama na vrhu, da si je vsak popravljal, kakor mu je ustrezalo. Bil je strašen smrad in tam smo bili zaprti okrog štirideset dni. Dokončno sem spoznal fašistične metode.
Kasneje so me hoteli celo konfinirati, ker so me ovadili, da sem govoril čez italijansko armado. Res se je pripetilo, ko je bila v gostilni

stran: 042

Opis slike: Pod fašizmom so se fantje zbirali na shodih. Fotografija prikazuje shod na Sv. Višarjah.

Pri Lojzetu v Dornberku neka italijanska konjenica. Vojaki so jedli in pili in opazil sem, kako so se med seboj dogovarjali, da bodo zbežali, ne da bi plačali. Pa sem jim rekel, da sem bil tudi sam italijanski vojak, pa nisem nikoli zbežal, ne da bi plačal. In to so obrnili narobe, češ da sem sramotil italijansko vojsko. Srečo sem imel, da sta me reševala dr. Janko Kralj in gospod Vitežnik.
G. Vitežnika so napadli, ko je govoril v dvorani. Začeli so streljati nanj in komaj smo ga rešili po lestvah skozi garderobo, kjer sem se tudi sam nekoč rešil. Fašisti so prišli oblečeni, kot da bi prišli iz vinograda, kjer naj bi škropili trte. Hoteli so se norčevati iz nas.
Videli smo, kaj se dogaja in nismo mogli stati križem rok. Začeli smo se združevati in se dogovarjati, kaj in kako naj se vedemo. Pogosto smo imeli sestanke na Vitovljah. Takrat smo bili že mladi v Zvezi antifašistične mladine. Imeli smo se za tigrovce. Peli smo tisto Trst, Gorica, Reka, svoboda nas čeka. To nas je naučil Jože Čotar, on je bil vedno z nami. Tudi za tigrovce smo takrat že slišali, a je bilo vse zelo tajno in zavito v tančico skrivnosti. Mladim, ki smo bili vključeni v Zvezo antifašistične mladine, so dali posebne izkaznice na nepremočljivem papirju in na njej je pisalo ZAM, Zveza antifašistične mladine.
Spominjam se, ko nas je prvič imel dr. Kralj na Vitovljah. Vsi smo imeli v sebi neko željo, neko vez, da moramo nekaj ukreniti, da se moramo na nek način organizirati, da ne smemo priti na stran fašistov. Ko smo bili na predvojaški vzgoji, ki je bila kar tukaj v Dornberku, so nam dali kape s cofi. Pa jih nismo hotel nositi, skrivali smo jih kam za srajco. Zato so nas preganjali in pogosto tudi pretepali. Na teh sestankih na Vitovljah pa na Avški gmajni pa v Šturjah je bil vedno le en cilj, da ostanemo Slovenci. Ustvarjali smo neko navdušenje in se razšli z nekim optimizmom, z upanjem, da bomo kot narod zdržali.
Organizator teh srečanj je bil v glavnem spet Jože Čotar. On je vse naročal svojemu bratu Ivanu in ta je sporočila prenesel naprej. Na srečanja smo vabili le tiste, ki smo jim popolnoma zaupali. Tudi nekaterim pevcem, ki so imeli zelo dobre glasove in bi jih zato potrebovali, nismo zaupali, zato jih nismo poklicali s seboj. Morali smo se paziti. Janko Kralj nam je nekoč naročil, naj bomo zviti kot kače in preprosti kot golobi. Razmišljali smo, kaj naj bi to pomenilo.

stran: 043

Dr. Janko Kralj, Minčin iz Zalošč, je bil odvetnik v Gorici in tudi slovenski poslanec v rimskem parlamentu. V spominu Dornberžanov nima pravega mesta, pa bi si zaslužil. Naredil je zares veliko za Dornberk in za slovenstvo. Umrl je v Rimu in pred smrtjo ni mogel priti v stik z družino. Fašisti mu niso dovolili. Niti umreti mu niso dovolili med svojimi. Bil je zares pravi človek, ponosen Slovenec.
Zanimiv je bil prvi sestanek, ko smo se zbrali pod Trsteljem. Poklicali so nas vse, ves naraščaj. Seveda, bil je tudi Jože z nami. Govoril pa nam je dr. Lojze Berce. Spominjam se, kako smo nato prišli na Goro. Tam so bile še štiri hiše, v katerih so živele štiri družine. Lojze Berce je naročil Katri, stari gospodinji, da je kupila kruh in vsak je dobil po četrt kilograma kruha in vodo iz štirne. To je bila takrat za nas že pojedina. Bilo je veliko pomanjkanje. Ljudje niso bili siti niti polente.
Takrat smo tudi zelo veliko brali. Medsebojno smo si izposojevali knjige, kot npr. Pod svobodnim soncem, Na krvavih poljanah, Pajčevina itd. Treba je bilo čakati, da si prišel na vrsto. Res je, da so nam fašisti večino knjig pobrali, a so naši fantje še marsikaj zadržali. In te knjige si lahko dobil le po prijateljih. Ko so odprli knjižnico, je delovala od enajste do trinajste ure. Takrat so ljudje čakali v vrsti: ves čas gor in dol po stopnicah po dva in dva skupaj. V tem času so dnevno posodili po tisoč knjig. Vsi smo brali. Navadni ljudje, izobraženi, vsi.
Pomembno je tudi, da povem, da smo ustanovili kongregacijo Marijine družbe. Vključenih nas je bilo okrog trideset fantov in naš predsednik je bil, kdo drug kot Jože Čotar. Ves čas, dokler se nismo z začetkom vojne razkropili, nas je držal skupaj. Mnogo smo brali: Glasnik Srca Jezusovega, Pastirček, Goriško stražo, iz Trsta smo dobivali Edinost. V Trstu je bil takrat pomemben gospodarstvenik naš rojak g. Lojze Berce.«
Poglavje, kjer se avtorjevi mladostni spomini ves čas prepletajo z osebnostjo Jožeta Čotarja, se konča z ugotovitvijo: »Bili pa so ves čas med domačini tudi simpatizerji s fašisti, moški in ženske, cele družine. Teh smo se morali še posebej paziti. Med njimi je moral biti nekdo posebno hud, saj je kvestura, sedež italijanske policije, vedela za vse, kar se je dogajalo. Sčasoma se je pokazalo, kdo so bili tisti in zakaj so to počeli. Največkrat je šlo za materialne koristi, službo, občutek moči. Mnogi med njimi so kasneje v spremenjenih razmerah postali zanesljivi sodelavci drugega nasilja. Najbrž je posebna slast biti zraven močnih, imeti moč in jo uporabiti, kadar se ti zahoče.« Taki »zanesljivi sodelavci drugega nasilja« so se po vojni in priključitvi Cone A k Jugoslaviji pojavili tudi v življenju Jožeta Čotarja kot bomo videli v nadaljevanju njegove življenjske zgodbe.
A še prej dopolnimo zgoraj navedene spomine na Jožeta Čotarja v obdobju fašizma. Jože se je zaradi težkih domačih razmer že zelo zgodaj zaposlil v trgovini usnja v Gorici, a to ga ni odvrnilo od zanimanja za kulturna dogajanja v tem mestu. V prostem času je obiskoval društvo Mladika in poslušal predavanja znanih slovenskih kulturnikov F. Terčelja, R. Bednarika, J. Kralja, V. Ščeka, D. Doktoriča, Brajša, in bral vsa slovenska glasila. Ohranjen je Jožetov dnevnik, iz katerega mi je njegov sin Danilo poslal dve strani iz obdobja fašizma, ki bosta dopolnili in osvetlili, kar smo že zvedeli o Jožetu in njegovem času. Takole je zapisal: »Na pobudo svetokriškega župnika Rejca se je ustanovilo na Vipavskem nekaj fantovskih Marijinih kongregacij, a kmalu so fašisti tudi to vzeli politično. Rejca in organista Črnigoja so konfinirali. Tudi misijonar Zdravljič z mirenskega gradu je moral zaradi slovenskih pridig za pet let v konfinacijo. Politična oblast je hotela tudi pri nas ustanoviti »Dopolavoro«, društvo za poitalijančevanje naših krajev, a je naletela na tajno organiziran odpor pod vodstvom Ivana Brica, ki so ga tudi zaprli in konfinirali. Torej huda nam je predla, sledile so hišne preiskave, zasliševanja na kvesturi in na orožniški postaji v Prvačini. Nastala je še gospodarska kriza in mnogi so se izselili v Argentino. Pogosto smo spremljali prijatelje in sorodnike na postajo, jim zapeli v slovo, čeprav so nam vsem silile solze v oči; večina teh izseljencev že krije tuja zemlja. Leta 1928 nas je zapustil tudi brat Franc in odšel v Argentino. Ko smo zadnjikrat vsi bratje skupaj okopavali vinograd, smo tudi zapeli, da se je razlegalo po vinskih gričih. Pri mizi po večerji smo tudi včasih intonirali primerno pesem, pa še tata je prisedel k svojim šestim sinovom in pomagal. Ko je odšel France, je bil zelo žalosten; čez štiri leta je umrl. Jaz sem v tistih kritičnih časih hodil v Gorico k Lojzetu Bratužu, ki me je učil teorijo in harmonijo, kakor več drugih kmetskih fantov,

stran: 044

Opis slike: Poroka Jožeta Čotarja z Zofijo Terčon 28. 9. 1940

ker je manjkalo požrtvovalnih organistov. Harmonije me je učil batujski župnik Ignacij Leban. Po dveh letih učenja so zaprli Lojza Bratuža, v Batujah je pa odstopil organist in župnik me je prosil, naj ga nadomestim. Seveda nisem mogel odreči, saj sem se tam izpopolnjeval. Kmalu sem začel spremljati na orgle tudi latinske maše.«
Od Jožetovih številnih sorodnikov še izvemo (saj je imel trideset nečakov in nečakinj), da mu je dornberški župnik podaril harmonij. Lahko je vadil in učil doma na skrivnem narodne, umetne in cerkvene pesmi svoj priljubljeni fantovski zbor, ki smo ga že omenili, velikokrat le po dva in dva fanta na večer in pozno v noč, da ne bi pri orožnikih zbujal suma. Njegova najmlajša, še živeča sestra Ana se spominja, kako je po fašistični prepovedi slovenskega petja stražila v kuhinji ali pred hišo, da bi fante pravočasno opozorila pred orožniki. Če pa so kljub temu kaj posumili, se je pošalila, češ da ima veliko snubcev. Jožetu je bil ta zbor najljubši.
Nekoč so ga prišli Italijani vabit, da bi z zborom pel v italijanščini in bi se zato pričel učiti italijanskega jezika. Takrat so se vsi otroci, še preden so začeli hoditi v šolo, doma naučili brati in pisati po slovensko iz slovenskega učbenika »Prvi koraki«, ki so ga brezplačno delili po Taboru in Dornberku, kot se tega danes spominja sestra Ana. Jože je ponudbo fašistov odklonil. Pa so ga dalje spraševali, koliko je plačan za vodenje zbora. Niso mu verjeli, da vse, prav vse dela brezplačno. Še naprej so ga »mehčali« in mu ponujali lepo plačo, če pristane na njihovo ponudbo. Kako slabo so poznali Jožeta in njegove fante! Toda miru mu niso dali. Ko je nekega dne delal v vinogradu, so prišli orožniki k njim domov in Ana je morala ponj. Naslednji dan ob osmih zjutraj mora biti na orožniški postaji v Prvačini. Tam so ga zasliševali ure dolgo in končno izpustili. A prav lahko bi ga konfinirali kot mnoge druge.
V zahvalo in plačilo za darovani harmonij se je Jože obvezal, da bo tri leta igral pri prvi maši v Dornberku. Ves ta čas pa je orglal tudi v precej oddaljenih Dutovljah, kamor se je takoj po prvi maši odpravil s kolesom, poleti in pozimi, ob vsakem vremenu, da je za deseto mašo že sedel za orgle v Dutovljah. Harmonij je Jože imel do smrti in še v pozni starosti rad zaigral nanj. Po njegovi smrti ga je sin poklonil goriškemu muzeju, da so ga restavrirali, saj je bil preko sto let star.

Za fašističnim še komunistično nasilje

Leta 1940 se je Jože poročil z Zofijo Terčon iz Klanca pri Gorjanskem. Skromen dom si je uredil v Taboru, v starem poslopju ob graščini. S pričetkom vojne so časi postali še težji, fašistični pritisk še hujši. Ko so se začeli pojavljati partizani, so se jim posamezniki pridružili, fašisti pa so vse, ki so ostali doma, takoj poslali v t. i. battaglione speciale na jug Italije. Jožeta so 8. marca 1943 v zgodnjem jutru na cesti ustavili orožniki in še isti dan je moral odpotovati! Pet minut za slovo od žene in komaj rojenega sinčka Danila in že se je vozil s primorskimi fanti in možmi v živinskih vagonih na jug Italije v mesto Potenza v pokrajini Basilicata. Tamkajšnje prebivalstvo jih je s strahom opazovalo, saj so mislili, da so »banditi«, razbojniki, kot so slišali od oblasti pred njihovim prihodom. Ves strah jih je minil že prvo nedeljo, ko so fantje pod Jožetovim vodstvom zapeli pri maši: fantje, ki tako lepo prepevajo pri službi božji, vendar ne morejo biti razbojniki!

stran: 045

Po izkrcanju zaveznikov l. 1944 so večino slovenskih fantov in mož odpeljali za nekaj časa na Sardinijo in nato preko Korzike v Marseille na obalo južne Francije. Isto pot je napravil tudi Jože. Po koncu druge svetovne vojne so vsi tam od ameriških zaveznikov zajeti slovenski fantje in možje ustanovili svoj edinstveni pevski zbor, ki je štel preko petdeset pevcev in so ga poimenovali »Gregorčičev slovenski moški zbor«. Razumljivo, da je bil Jože takoj eden od glavnih organizatorjev in pevovodij. Z velikim uspehom je zbor nastopal tudi v Lyonu in Grenoblu.
V Marseillu je Jože delal v bolnici. Tam je takoj pokazal svojo plemenitost, rahločutnost, resnično krščansko usmiljenje do sočloveka in naravno inteligenco ali, kot rečemo, zdravo pamet. Zbiral je odpadli sanitetni material, ga očistil, pral in prekuhaval, da ga je lahko prodajal; z izkupičkom je pomagal otrokom, ki so umirali od lakote. Novembra 1945 se je delo vojnih ujetnikov pri zaveznikih končalo. V glavnem zbirališču v Grenoblu so imeli še zadnji koncert v navzočnosti ameriškega oficirja in jugoslovanskega poslanika iz Švice in njegove žene. Govor jugoslovanskega častnika je ameriškemu oficirju tolmačil ameriški zdravnik. Jože je zapisal v svoj dnevnik: »Seveda ta govor, ki je proslavljal le partizane in Tita, ni šel prav ameriškemu poveljniku, zato je poslal tolmača, naj poslanika prekine. Le še vzkliknil je: Živel Stalin! Živel maršal Tito! Živeli naši veliki zavezniki! In govora je bilo konec. Mi smo zapeli še nekaj pesmi.« Preko Švice in Milana so se pripeljali v Videm, tam so morali sleči ameriške vojaške uniforme in obleči črne. S tovornjaki so Kraševce pripeljali v Komen, tam so jih naložili na tovornjak, ki je peljal nekatere navdušence na miting v Trst; do Gorjanskega v Klanec so Jožeta in Lojza Semoliča pripeljali jugoslovanski vojaki s konji.

Spet doma

Doma v Klancu jih ni nihče pričakoval. Pepčeva žena Zofija se je z dveletnim sinčkom Danilom preselila iz Tabora nazaj na rodni dom v Klanec, kjer je prav tako samevala Pepčeva najmlajša sestra Ana s triletnim sinčkom Pepijem; l. 1941 se je priženila v Klanec in je l. 1944 ovdovela. (Mož je bil ubit pri zavezniškem bombardiranju Kölna).

Opis slike: Potenza (Basilicata) marca1943. V posebnih bataljonih desno Jože Čotar, sedi brat Danijel, levo svak Danijel Terčon

Poglejmo v Jožetov dnevnik, kaj je zapisal o svoji vrnitvi in srečanju z domačimi. »Zofija z mamo, Ano in otrokoma so bili na njivi pred hišo, kjer so žele ajdo. Mala fantiča Danilo in Pepi sta začudeno gledala črnega vojaka z rdečo zvezdo na kapi. Če bi ju srečal na cesti, bi ju tudi jaz ne spoznal po skoraj treh letih. Zadnjikrat sem sinčka videl 8. marca 1943, vrnil pa sem se 7. novembra 1945. Zato je bilo srečanje toliko prisrčnejše. Grenka kaplja je kanila v to srečo, ker svaka ni bilo več. Pa je kot jaz hrepenel po tem snidenju. Takoj sem se oprijel dela na tej večji, a zdaj precej zanemarjeni kraški kmetiji, saj zaenkrat je bilo tako najbolj prav za vse. Mladi so se navduševali za svobodo in prirejali mitinge, pa tudi kakšno ljudsko igro po stari navadi, seveda so tudi plesali. Mene so prosili, naj vodim gorjanski pevski zbor, ker se je organistka nameravala izseliti. Pevci so me imeli radi in je šlo kar dobro.

stran: 046

Vaščani so me hoteli izvoliti v vaški odbor, a sem odklonil, ker da ne poznam razmer … Sestankov je bilo odveč, pa taki, da joj! Ko so odrezali, po zasedbi, Trst od Krasa, je sledilo veliko razočaranje in so ostali predavatelji v zadregi, ker niso mogli prepričati Kraševcev, da je tudi tako prav … Ko je odšla organistka, sem eno leto orglal v Gorjanskem, za večje paznike pa tudi v Komnu in Velikem Dolu, kjer so tudi izgubili organista. V Komnu sem nekaj časa vadil tudi prosvetni zbor in vodil dva nastopa. Tako dela res ni manjkalo. Za božič 1947 sem orglal v Komnu pri polnočnici ob pol polnoči, potem pa brž s kolesom v Gorjansko, kjer so me čakali do enih po polnoči. Z župnikom v Gorjanskem g. Oblakom, ki je bil dober pevovodja, sva se dobro razumela, enako z dekanom g. Kosom. V tem letu je bil 15. septembra tudi ta del Krasa priključen Jugoslaviji. Malo pred tem je bila Zofija operirana v Trstu in so ji končno le dali dovoljenje, da je šla na pregled k specialistu, ki jo je operiral. Povedala je, da jo je povsod zasledoval ovaduh z Gorjanskega.
Že takoj prve mesece smo občutili pomanjkanje živil, posebno kmetje, ker nismo dobili nakaznic in šlo je vse bolj po prijateljih … Ob nedeljah med mašo so nas klicali na udarniško delo, a jaz nisem šel in sem rekel, da pridem jutri … Dornberžani so se tudi upirali nedeljskemu delu. Čez nekaj mesecev so aretirali tamkajšnjega dekana Godniča, cerkovnika B. in nekaj drugih in jih obsodili na več let prisilnega dela, ker so bili med ustanovitelji Demokratske zveze v coni A. Le dekana Godniča so po več zaslišanjih izpustili.
Kmalu zatem, 6. marca 1948, so tudi mene klicali v Sežano, češ da se bomo pogovorili glede poučevanja petja. Ko sem se oglasil na dogovorjenem kraju v neki knjigarni, me je tovarišica peljala v drug prostor. Tam me je sprejel neki komisar in me začel zasliševati in očitati veliko izmišljenih stvari: da hodim čez mejo in imam stike z nasprotniki Jugoslavije in še veliko drugega. Ko mi je vrgel v obraz, da sem proti narodu, sem ga vprašal, zakaj so me pa fašisti preganjali? Takrat je besno zakričal, kaj nam zdaj to mar, kar je bilo pred štirimi leti. Mislil sem si: Ta je najbrž nosil črno srajco in dajal piti ricinusovo olje kakor marsikdo, ki je postal zadnji čas rdeč … «
Jože ni mogel priznati, kar mu je komisar očital, zato mu je zagrozil, da bodo proti njemu pričali razni ljudje. Jože bi jih rad videl in slišal. To pa je komisarja do konca spravilo v bes. Pograbil je samokres, ga nastavil

Opis slike: Jože Čotar – po domače Pepč na 50. obletnico poroke 1980

Jožetu na senca in mu rekel, da gresta na Ozno, kjer ga bo zaslišal nekdo drug. Če bo po poti poskušal zbežati, ga bo pri priči ustrelil. Na Ozni je ta drugi hotel vedeti, kakšne stike je imel z Američani v Franciji, ki so iz italijanskih bataljonov preko Sardinije in Korzike prišli v Francijo. Z nesmiselnim in uničujočim zasliševanjem so odnehali po dolgih, mučnih devetih urah. Ali so spoznali, da Jože ni nevaren, in se prepričali, da so razne ovadbe proti njemu lažne? se je spraševal Jože. To je Ozna vedela že ves čas in tudi to, da uživa med ljudmi velik ugled. Morda so tudi zato na koncu deveturnega zaslišanja prišli na dan s »ponudbo«, naj takoj začne sodelovati s tajno policijo, in mu že določili, da se mora čez dva dni srečati s tem in tem oficirjem v Senožečah. Če smo iz tega članka vsaj malo spoznali Jožeta Čotarja, v vsej okolici znanega Pepča Betena, smo se lahko prepričali, da ni niti za hip pomislil, da bi sprejel službo ovaduha za Ozno. S to ponudbo so ga nizkotno ponižali. Toda kako se izviti iz uničujočih krempljev srhljive Ozne? Kaj naj stori? Njegova prva misel je bila: Takoj proč od tod! Toda kako najprej priti iz tega prostora na Ozni, proč od zasliševalcev in njihovih peklenskih načrtov?

stran: 047

Hipoma se mu je ponudila rešilna misel kar sama od sebe. Prav tisti večer, 6. marca, je imel napovedane pevske vaje v Komnu in pevci ga bodo čakali. Toda to bi bilo zasliševalcu kaj malo mar. Vaje pa imajo vendar zaradi nastopa naslednjega dne, ko bo proslava na večer pred osmim marcem. Ta pa ne sme odpasti. Vse to je vneto razložil zasliševalcu. Brez nadrejenega ni smel ničesar ukrepati, zato je telefoniral v Ljubljano in dobil dovoljenje, da Jožeta izpustijo na pevske vaje in naslednji večer na proslavo. Pripeljali so ga v Gorjansko do mesta, od koder so ga zjutraj odpeljali. Hvala Bogu, kolo ga je čakalo. Mežnarjevi so mu skuhali klobaso, saj ni ves dan nič jedel, kje je bil, pa Jože ni povedal. Odpeljal se je v Komen in se tudi pri vaji obnašal tako, kot da se ni nič zgodilo.
Doma je vso noč tuhtal, kaj naj naredi. V Senožeče do oficirja ne bo šel, to je že sklenil, toda z Ozne bodo prišli ponj in ga odpeljali … Ponovno ga bodo postavili pred odločitev: ali bo sodeloval z njimi ali ne. In kaj bo potem, ko jim pove, da z njimi sodelovati ne more? Spet je začutil mrzlo jeklo samokresa na sencih … Naslednji dan, 7. marca 1948, je bila nedelja. Namesto v ponedeljek 8. marca so ženske že ta dan praznovale svoj praznik, zato je Jože že v nedeljo vodil pevski nastop v Gorjanskem in zvečer v Komnu. Naslednji dan je vneto delal na kmetiji skupaj s svakom Jožetom Terčonom in mu to in ono razlagal, kot da mu naroča, kaj bo še treba postoriti. Svak se je po dolgih letih vrnil iz Afrike in se je moral ponovno vživljati v kmečko delo. V Jožetu pa je medtem dozorevala odločitev. Edino rešitev je videl v pobegu. Svoj načrt je razkril tašči in jo prosil, naj kasneje vse previdno razloži bolehni ženi. Zjutraj je bil pri maši, ki je bila darovana za vse padle v vojni, prejel je tudi sv. obhajilo. Zvečer je vzel suknjič, kakor da odhaja na pevske vaje v Komen. Poslovil se je od žene in petletnega sinčka Danila, tokrat že drugič, in čutil nepopisno žalost. Zapuščal je Klanec in odšel čez Kraški dol naravnost proti Mavhinjam. Prišel je do mesta, kjer je bila z apnom zaznamovana črta, približno petdeset metrov pred mejo. Le korak čez apneno črto in stopil bo v smrtni obmejni pas. Jugoslovanske dokumente je stlačil v špranjo kamnitega zidu in zmolil rožni venec. Začel je laziti skozi grmovje, a pri tem je izgubil orientacijo za pravo smer. Zašel je proti zahodu v smeri Brestovice, vzporedno z mejo, tako da je sploh ni prečkal. Vso noč je taval in zjutraj se je znašel nad Brestovico, še vedno na jugoslovanski strani. Opazila ga je mejna patrulja, Jože pa je zavzeto zlagal kamenje na zid, kot da ga popravlja okoli svoje njive. Stražarji ga niso spustili izpred oči in so ves dan hodili gor in dol, Jože pa je pridno ves dan popravljal zid in čakal noči. Potuhnil se je pod gosto brinje, in ko je v cerkvi v Mavhinjah odzvonil večerni ave, se je začel previdno plaziti proti apneni mejni črti. Bilo je zvečer 9. marca. Ob enajstih ponoči je srečno prišel v Mavhinje in prenočil pri znancu B. Semoliču. Ta je šel v Slivno, da je vnaprej opozoril Jožeta Kralja, ta pa svojo svakinjo pri Lupinčevih v Praprotu. Prenočil je nekaj noči pri Jožetu Kralju in oskrbeli so mu začasno osebno izkaznico za Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo pod upravo zahodnih zaveznikov. V Slivnem ga je obiskala tudi svakinja Marica iz Praprota. Prijatelj ga je vabil k sebi v Gorico, češ da je tam varnejše. Na Svobodno tržaško ozemlje so namreč prihajali preko meje agenti Ozne, ugrabljali ljudi in jih vodili v Jugoslavijo v zapore in smrt. Jože se je za nekaj časa zaposlil v Krminu, ker pa ni imel italijanske izkaznice, so ga odpustili. Končno je dobil zatočišče v Gorici, v Zavodu Svete družine, ki je bil sirotišnica in so ga upravljale slovenske šolske sestre sv. Frančiška. Zaposlil se je kot vrtnar in ostal v tej službi deset let. Vodil je petje in orglal v kapeli sirotišnice in pri slovenskih mašah na Placuti. Prepeval je v društvenem pevskem zboru, ki ga je ustanovil prof. Mirko Filej.
Kaj pa se je po njegovem pobegu dogajalo doma na Klancu? Ker Jože ni prišel v dogovorjenem času v Senožeti k oficirju Ozne, se je na Klancu še isti dan pojavil miličnik. Grozil je domačim, ti pa niso ničesar vedeli. In ni prišel enkrat, hodili so kar naprej in grozili. In ne samo v Klanec, vohunili so tudi po Taboru in okrog nekdanje Jožetove domačije, kjer so živeli njegovi sorodniki. Prva poročila od Jožeta so domači dobivali iz Praprota in kasneje iz Gorice. Ko je dobil zaposlitev vrtnarja in stanovanje v majhni hiški na vrtu Zavoda Svete družine, si je Jože želel, da prideta žena in Danilo za njim, seveda legalno. Sorodniki iz Praprota so imeli prijatelje v Ljubljani, ki bi morda lahko preskrbeli potni list za ženo in Danila. Na policiji v Komnu so ženi zabrusili: »Nikoli ne boste dobili potnega lista!« Pa ga je dobila, čudežno, bi lahko rekli. Čez eno leto ga je isti miličnik prinesel ženi na dom in ji ga razumevajoče izročil: »Tam kjer je mož, mora biti tudi žena!« Še danes je domačim uganka, od kod in zakaj je prišlo to dovoljenje. Tako sta leta 1952 odšla za

stran: 048

Opis slike: Bratje in sestra Jožeta Čotarja. Z leve Lojze, France, Danijel, Jože (Pepč), Lovro in Ivan. V sredini Ana, Tončka je v Argentini

Jožetom žena in devetletni sin Danilo, da so končno zaživeli skupaj, kar po vojni toliko drugim ljudem ni bili dano.
Po desetih letih bivanja v Gorici se je Jože, zdaj že cenjen vrtnar, z ženo in sinom preselil na Tržaško in urejal vrtove v t. i. poletnih hišah premožnih Tržačanov na Opčinah in v Trstu, pri tem pa ostal zvest pevec cerkvenih in prosvetnih zborov na Opčinah in v Trstu ter organist v dveh openskih podružnicah, pri Banih in pri Ferlugih. Upokojil se je v 68. letu starosti in se vrnil v Gorico. Skoraj vsak večer, preden je legel spat, je sedel k tistemu zgodovinskemu harmoniju in si zaigral kaj v počasnem tempu, kakor se spodobi za prste, ki so več kot devetdeset let gibali po klaviaturi in obdelovali zemljo, da je preživljal sebe in družino. Umrl je v Gorici leta 2003, v sedemindevetdesetem letu starosti.
Do takrat so vsi njegovi nekdanji zbori že utihnili, umirati so začeli že po vojni, sicer bi mu gotovo zapeli Gallusov motet »Glejte, kako umira pravični«. Toda ali bi se našel zbor, ki bi mu tako srčno zapel tisto »strašno« pesem, domoljubno in sveto »himno«, kot so jo Pepčevi fantje prepevali na skrivnem v času fašizma »Mojo srčno kri škropite«? Ali bi mladi, »deve zorne, dečki zali« še znali prisluhniti pesnikovi goreči želji, da jim cvetje, »vzraslo iz krvi«, ogreje srce, »da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni«?

stran: 049