Avtor: Jelka Dolinar-Mrak

stran: 072

V knjigi Brazde mojega življenja sem povedala, da je škof Rožman ob zadnjem obisku na Koroškem 1958 prišel tudi v Špital, kjer se je z njim srečala moja družina. Ob njegovi vrnitvi v ljubljansko stolnico so mi znova oživeli spomini, kako se je to zgodilo, in zdi se mi prav, da jih zapišem.
Ko sva prišli 1951 s sestro Kristo iz zapora, bi brez dobrih ljudi ostali na cesti. Imela sem hude težave z ekcemom na rokah, ki sem ga dobila v zaporu. Po spletu okoliščin, ki jih popisujem v knjigi, sem tudi zaradi njega dobila dovoljenje za obisk staršev v Špitalu, ki so takrat kot begunci živeli v taborišču. Taborišče je bilo zgrajeno za časa Hitlerja. V njem je bil zaprt tudi moj stric s Primorskega, med vojno pa je bilo največ ruskih ujetnikov. Bili so posebej ograjeni in so množično umirali. Vozili so jih z vozovi na danes urejeno rusko pokopališče ob Dravi. Tu je bilo po vojni dosti slovenskih beguncev, ki so se kasneje razseljevali v razne države, največ v Argentino.
Po prihodu k staršem sem vedela, da se ne bom več vrnila. Vključila sem se v delo z otroki v slovenskem vrtcu, saj sem si zmeraj želela, da bi bila učiteljica. Pri tem sem se srečala s svojim bodočim možem Lojzetom Dolinarjem, ki je bil frizerski mojster in je tudi v novih razmerah uspešno opravljal svoje delo. Vesela sva bila, da ni dobil dovoljenja za izselitev v Ameriko, tako sva si ustvarila skromen dom bliže domovini.
S srečanjem z Rožmanom pa je bilo takole. Naš mali Lojzek je imel kake štiri leta, ko sva z možem delala na našem malem vrtičku pod oknom stanovanja pred barako O. Ta baraka je bila prva na desni za vhodom v taborišče. Na cesti pred vhodom se je ustavil avto s francosko registracijo. Pri odprtem oknu se je pokazala glava šoferja in nekaj spraševala. Kar na sedežu zadaj zagledam škofa Rožmana. Kakšno presenečenje! Vsa zmedena najprej vzkliknem »Gospod Rožman!« in hitro popravim »Gospod škof Rožman!«. V tem pride moj mož, ki je v vozniku prepoznal dr. Čretnika in se z njim pozdravil. Z njim in še z nekaterimi drugimi sta zbežala iz Vetrinja in se skrivala v Hodiškem gozdu. Ko so se možje pogovarjali, sem stekla do sedme barake, kjer je bilo župnišče, in razglašala: Škof je prišel, škof je prišel! Prosila sem gospo Remsovo, da je šla nabrat nekaj rož.

Opis slike: Škof Rožman z družino Jelke Dolinar pred taboriščno kapelo v Špitalu 1958

Zbralo se je nekaj odraslih in otrok. Tekla sem do konca barake do župnika, ki je bil tedaj Anton Miklavčič, stric dr. Perka. Tudi on je bil presenečen: »Škofa bomo vendar uradno povabili!« Odgovorila sem mu: »Prav, toda škof je že tu!« Tako smo naključno zbrani pozdravili škofa in Matevž mu je dal šopek rož. Vse je bilo popolnoma spontano in škof je bil navdušen nad takim sprejemom. Pri nas v taborišču je ostal dva dni, prenočeval je v župnišču v baraki. Še prvi dan se je prišel strič v barakarski »salon« mojega moža, kjer sta z možem obujala spomine na nekdanje dni. Obiskal je še nekaj družin. V nedeljo je imel mašo v naši »stolnici«, to je kapeli Marije Pomagaj pri cesti. Z našo družino se je slikal pred vhodom v kapelo, ta slika nam je drag spomin. Tak je bil škof Rožman, ki je z nami nosil križ begunstva. Imel je ljudi rad. Naša župnija v Špitalu se je ohranila do danes, čeprav nas je čedalje manj. Vsako nedeljo nas po maši v Celovcu obišče župnik Jože Andolšek in ima slovensko mašo.
Pogrebne slovesnosti za škofom Rožmanom sem zaradi starosti lahko spremljala le po radiu. Zame je bilo vse zelo ganljivo, povezano z mnogimi spomini. Vzdušje je bilo velikonočno veličastno in v Mozartovo mogočno skladbo je bila vpeta trpka bolečina koroške pesmi Rož, Podjuna, Zila. Kdor je to glasbo poslušal s srcem, je lahko občutil, zakaj je Rožman živel in ravnal tako, kot je.#73