Avtor: Boris Mlakar

Ena izmed temeljnih nalog, ki si jih je v svoj program zapisala Nova Slovenska zaveza, je nedvomno tudi t. i. zgodovinopisna dejavnost. Ob tem gre poudariti, da je že sam nastanek in pojav NSZ svojevrstno opozorilo, da z našim skupnim zgodovinskim spominom na prelomna leta 1941–1945 nekaj ni v redu. Pravzaprav se je o teh letih pisalo ogromno, seveda z vidika delovanja KPS, OF in NOV, toda te stotine knjig in desettisoči člankov nekako niso zmogli uravnotežene in pravične obravnave ter ocene vseh komponent medvojnega slovenskega političnega in človeškega bivanja. Resnica zmagovalcev, kar je sicer razumljivo in normalno, je prevladovala, ni pa seveda bilo normalno, da je prevladala stoodstotno in da se redki preživeli pripadniki protirevolucionarnega tabora kot taki niti pojavljati niso smeli, kaj šele da bi javno nastopili s svojo človeško resnico. Seveda so zdomci v tem pogledu napravili veliko, toda to zaradi prepovedi skoraj ni prihajalo v našo zavest. Zdomski izobraženci in tudi preprosti delavci, ki so si sredi argentinske pampe ali pa med severnoameriškimi nebotičniki silovito prizadevali ob svoji resnici ohraniti tudi slovensko zavest, slovensko pisano in govorjeno besedo, so bili celo označeni za narodne izdajalce.
Kako je bilo pravzaprav s temi narodnimi izdajalci? Odgovor na to nam more dati le pošten premislek in po možnosti povsem nepristranski in objektiven pregled dogodkov od začetkov okupacije pač v njihovi čim tesnejši in logično razložljivi vzročno posledični povezavi. Seveda je od NSZ iluzorno pričakovati, da bi lahko odgovorila na vsa tozadevna vprašanja, saj za to nima moči, za marsikaj pa je čas že zamujen, poklicni zgodovinarji pa bi za marsikaj tudi alibično ugotavljali, da je pravzaprav še prezgodaj. Kakorkoli že, odločitev NSZ, da se »ugotovi resnica te preteklosti«, da se »objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora« in da se razgrne »resnico o državljanski vojni«, je hvalevredna. Dokončnih in absolutnih resnic seveda tudi ona ne bo mogla ponuditi, ker je pač pot do njih nikoli dokončana zgodba. Dolžnost vseh nas pa je, da storimo vse, da vse »delne« resnice, vse še neizrečene ter nepopolne posamične ali skupinske zgodbe pridejo na dan ter v perspektivi skupaj z že znanimi dejstvi oblikujejo naše vedenje o tej usodni prelomnici slovenske polpreteklosti. Nova podoba te preteklosti bo verjetno drugače skonstruirana, kot je bila do nedavnega, mogoče tudi ne bo nikogar v celoti zadovoljila,
toda zgodovina ni tu zato, da bi koga posebej zadovoljevala ali nagrajevala, temveč je med drugim tudi stvar naše duhovne discipline ter odgovornosti do samih sebe, zato jo moramo vzeti nase v celoti, z vsemi temnimi sestavinami, če hočemo, da nas bo res prenehala obsedati in da se bomo lahko posvetili sedanjosti, predvsem pa prihodnosti.
Čeprav v primeru zgodovinopisne dejavnosti NSZ vsaj v tej fazi gotovo še ne gre za znanstveni projekt v ožjem pomenu besede, pa je seveda kljub vsemu koristno in racionalno, da se na začetku raziskav in zbiranja zgodovinskega gradiva poda nekak pregled dosedanjega dela, se ob tem ugotovi glavne vrzeli in izpostavi poglavitne naloge, ki jih je treba najprej opraviti, torej nekakšno prioritetno lestvico. Čeprav je v nekaterih dokumentih in izjavah, npr. na zadnjem občnem zboru, čutiti, da v zvezi s tem obstaja nekakšno vrednotenje, pa bi se morda vendar veljalo lotiti natančnejše in bolj izrecne obdelave »projekta«. Ob tem pa je treba že takoj na začetku poudariti, da je bilo s strani NSZ že marsikaj narejenega. Če pustimo ob strani postavljanje t. i. farnih spominskih plošč žrtvam vojne in revolucije, pa je treba prav ob tem omeniti predhodno zbiranje imen teh žrtev ter končnih seznamov žrtev določenih vasi ali župnij, kar je tudi neke vrste zgodovinopisno delo in prav ti seznami so eden od pomembnejših rezultatov celotnega prizadevanja NSZ. Škoda, da ti seznami niso sproti objavljeni v Zavezi, saj ne gre čakati šele na bodočo novo izdajo Bele knjige. Objavljena pa so bila v Zavezi že kar številna besedila, mimo katerih ne bo mogel več noben zgodovinar našega vojnega in povojnega časa. Res da so omenjeni članki po svojih metodoloških, vsebinskih in drugih značilnostih taki, da zgodovinar z njimi ne more biti povsem zadovoljen, toda, da ponovimo, o njihovi koristnosti in uporabnosti ni več nobenega dvoma.
Na podlagi splošno uveljavljene prakse, ki se deloma potrjuje tudi že z omenjenimi članki, objavljenimi v Zavezi, moramo v zvezi z rekonstrukcijo medvojnega dogajanja pozornost usmeriti predvsem na naslednje vrste prispevkov:
1) Neposredna pričevanja ali spomini, ki so jih zapisali sami akterji, udeleženci dogodkov, ali pa zgolj priče, opazovalci teh dogodkov.
2) Pričevanja in spomini, ki jih je zapisal nekdo drug, npr. sodobni raziskovalec, lahko tudi v obliki intervjuja ali pogovora.
3) Objava pisnih dokumentov ali ustnih izjav s komentarjem zapisovalca oziroma prirejevalca, lahko tudi z bistvenimi dopolnili.
4) Kronika ali rekonstrukcija dogodkov, pri katerih avtor uporabi pri pisanju vse dosegljive vire.
5) Manjše študije in razprave z analitičnim pristopom do obravnavane tematike ter s kritičnim pretresom virov.
Ob tem je potrebno opozoriti na nekatere zahteve oziroma merila, ki naj bi se jih pisci držali v čim večji meri. Najprej je seveda zaželeno, da se pričevalec podpiše oziroma da njegovo ime navede zapisovalec. Glede na znane zadržke in tudi strah, ki pri tem še ima vlogo v nekaterih podeželskih okoljih, je potrebno zagotoviti, da je ime pričevalca ugotovljeno in zapisano vsaj v primarnem gradivu ali v dokumentih uredništva. Pričevalec naj bi v začetku – isto velja tudi za druge pisce – opredelil svoj namen in tematsko in časovno omejil temo, o kateri bo govoril. Pričevalec naj skuša razločiti med tem, kar je v njegovem spominu neposreden odraz njegovega doživljanja, in med tistimi elementi pripovedi, za katere so mu bile vir pripovedi drugih očividcev ali pa je celo zanje slišal kasneje. Upoštevati je pač treba, da je od zadevnih dogodkov minilo že pol stoletja in da je človeški spomin včasih zelo nezanesljiv instrument. Poudari naj stvari, o katerih je popolnoma prepričan, hkrati pa je dolžan navesti tudi tiste, za katere pač ne more priseči, da so bile ravno take … Koristno je tudi navajanje drugačnih in nasprotnih informacij, ki se jih spominja, ob tem pa lahko poda tudi svojo razlago, oziroma pove, kateri inačici dogodkov daje svojo vero, seveda z logično in materialno podprto utemeljitvijo. Slednje zahteve še v večji meri veljajo za pisanje kronistov in predvsem ljubiteljskih ali poklicnih zgodovinarjev. Le-ti so seveda dolžni za prikaz določene teme oziroma dogodka zbrati prav vse razpoložljive vire, ustna pričevanja, arhivske, časopisne in tiskane vire, pa tudi literaturo. Prav za obdobje okupacije na Slovenskem je na razpolago že zelo obširna literatura, predvsem partizanske »usmeritve«, vendar je le-ta koristna tudi za osvetlitev razvoja protirevolucije, predvsem kar zadeva njeno materialno, dogodkovno plat. Seveda ni zanemarljiva tudi literatura zgodovinopisnega in spominskega značaja, katere ustvarjalci so pripadniki protirevolucionarnega tabora, vendar je do nedavnega nastajala izključno v emigraciji oziroma v zamejstvu. Noben resen pisec tako ne bo mogel mimo revij Vestnik, Tabor in vsaj še mimo Zbornika Svobodne Slovenije. Kar se tiče arhivskega gradiva, je potrebno opozoriti na gradivo Slovenskega domobranstva, MVAC, Slovenske legije ipd., ki se nahaja v Arhivu Slovenije (do pred kratkim v okviru Inštituta za novejšo zgodovino), ter gradivo partizanskih organov in enot, predvsem tudi VOS, OZNE itd., ki se nahaja na omenjenem inštitutu ter v Zgodovinskem arhivu Ministrstva za notranje zadeve. Pisec si mora prizadevati, da zbere čim več gradiva iz t. i. prve roke in primarnega gradiva, vendar mora biti tudi to podvrženo kritiki ter analizi glede verodostojnosti in pristnosti. Posamezne vrste virov in podatkov je dobro medsebojno primerjati in se nato odločiti za najbolj verjetno verzijo, pri čemer pa je v primeru negotovosti potrebno navesti tudi druge možne razlage.
Zelo koristno je, če si pisec pred začetkom pisanja napravi čim podrobnejši načrt oziroma začrta notranjo strukturo besedila. Zgodovinski prikazi so ponavadi podani po kronološkem ali tematskem načelu, lahko pa se ta dva načina kombinirata, kar pa je bolj zahtevno in je lažje uresničljivo v primeru prikazovanja posameznih dogodkov in procesov v manjših časovnih ali prostorskih okvirih. Pri tem pa mora biti poglavitni poudarek na vzročnoposledičnih povezavah navedenih dejstev, ali drugače povedano, pisec se mora venomer spraševati po vzrokih ravno takega dogajanja (takih posledic) in seveda poskušati na to logično odgovarjati; ves čas mora imeti pred očmi nujno medsebojno pogojenost dogodkov in procesov, navesti pa mora vse okoliščine, ki so nanje vplivale. Pri tem je dobro že vnaprej misliti tudi na morebitne ugovore in protiargumente k njegovi razlagi, zato si mora prizadevati za čim večjo objektivnost, kar sicer ne pomeni, da mora biti pri opisu dogodkov povsem nevtralen ali neprizadet (če gre za pričevalca, je seveda osebna in čustvena nota razumljiva), mora pa biti pošten pri izboru in navajanju virov, ne sme zamolčevati stvari, ki so neprijetne za, recimo, protirevolucionarno stran, niti ne stvari, ki mu niso všeč ali pa celo podirajo njegovo razlago oziroma hipotezo. Odločati morajo argumenti, logična zaključenost, avtentičnost virov, toda tudi človeška resnica. Niti v pripovedi niti v izboru virov ne sme biti nobenega navijaštva ali pristranosti. Avtor je seveda – če recimo gre za pisanje v Zavezi – lahko opredeljen, toda hkrati mora biti pošten do nasprotnikov, pri čemer je dobro ignorirati dejstvo, da le-ti morebiti do njega niso bili. Vsaka trditev mora biti dokazljiva, če ne neposredno iz virov, pa vsaj posredno logično izvedena. Čim manj mora biti samoumevnosti, čeprav seveda ne gre zmeraj ponavljati splošno znanih in neovrgljivih okoliščin. Navajanje virov mora biti čim bolj izčrpno in jasno, citati morajo biti jasno označeni, vendar se je potrebno pri njih omejevati. Kot rečeno, navajati gre tudi »nasprotne« vire, kar povečuje verodostojnost prispevka, pri tem pa je za zgodovinopisje s tem povečana njegova uporabnost ter možnost preverjanja, kar naj ne bi bila zgolj okrasna značilnost. Pisec naj uporablja čim več pravih in polnih imen, kolikor mu je pač ob že omenjenih zadržkih to mogoče. Članek ima lahko tudi značaj polemike; pri tem je lahko v celoti posvečen diskusiji o kakem problemu ali dogodku, če pa je polemika le stranska zadeva znotraj osrednje teme, jo lahko pisec »preseli« tudi v opombe. Za povednost člankov so zelo hvaležni dodani seznami (borcev, žrtev ipd.), grafikoni, fotografije.
Kar se tiče same vsebine prispevka, je potrebno najprej v uvodu začrtati njegove prostorske in časovne meje; v primeru neke zaključene geografske ali upravne enote je nujno predstaviti politično, gospodarsko in kulturno stanje pred okupacijo. Po prihodu okupatorja je potrebno čimbolj natančno ugotavljati in poudariti vse spremembe, ki so nastajale in ki so naposled pripeljale do dogodkov ali procesov, ki jih želi pisec podrobno predstaviti. Gre torej za nove okoliščine, ki so rezultat okupacijske politike, delovanja OF, KP in partizanov, seveda pa je potrebno opisati tudi delovanje in taktiko, stališče (bodočih) protirevolucionarnih sil, npr. Slovenske legije, Slovenske zaveze, tudi slovenske lokalne oblasti in Cerkve. Bistveno pri tem je, da pisec izpostavi glavne momente in vzroke, ki so pripeljali do notranjega slovenskega konflikta, do začetkov državljanske vojne. Če gre za dogajanje v podeželskih krajih, je potrebno ugotoviti, koliko je prišlo do ustanavljanja vaških straž spontano, zgolj z vidika samoobrambe v ožjem smislu, koliko pa je to bilo rezultat delovanja Slovenske legije, SLS, torej organizirane protirevolucije. Pri tem je nujno pošteno in pravilno predstaviti vlogo in pomen delovanja okupatorjev in seveda partizanskih organov in enot. Pri tem velja izpostaviti tako subjektivno kot tudi objektivno plat delovanja vseh vpletenih dejavnikov. Prav tako je pri protirevolucionarnem taboru treba opisati t. i. legalno kot tudi ilegalno plat delovanja, tudi četništvo, Jugoslovansko vojsko v domovini, Slovensko narodno vojsko. Pri opisu delovanja vojaških enot je npr. pri Slovenskem domobranstvu potrebno ugotoviti načine njihovega bojevanja, npr. ali je bilo v skladu z vojaškimi in moralnimi normami, pri čemer je seveda nujno omeniti tudi negativne pojave. Zelo zanimiva bi bila za bralce in koristna za zgodovinarje predstavitev orientacije prebivalstva v razmerah okupacije in državljanske vojne; h komu se je prebivalstvo nagibalo, kateri momenti so pri tem odločali, kakšna so bila njegova pričakovanja in predvidevanja v zvezi s koncem vojne. Pri tem bi bilo koristno pripraviti tudi določene statistične preglede ipd.
Še bi lahko naštevali, pri čemer niti nismo omenili problematike povojnih pobojev in procesov, za katere je jasno, da se bo z njimi revija Zaveza še dolgo ukvarjala. Gotovo so nekatera zgoraj navedena merila, predvsem tista metodološkega značaja, za marsikaterega pričevalca ali pisca prezahtevna, vendar ga naj to ne odvrne od pisanja, če se mu zdi, da lahko vsaj v majhni meri pripomore k našemu skupnemu poznavanju usodnih let druge svetovne vojne.