Avtor: Vanja Kržan

stran: 032

Po padcu fašizma se je nemški okupator znesel tudi nad Primorsko. Medtem ko je uničil slovenske šole na Gorenjskem in Štajerskem, jih je zdaj dovolil na Primorskem. Primorci so se znašli v dilemi: ali naj ponudbo sprejmejo ali zavrnejo, ker jo ponuja okupator. Ali pa naj otroci še naprej obiskujejo italijansko šolo, ki je bila v razsulu, a druge ni bilo.
OF je takoj razglasila: ničesar sprejeti od okupatorja! Zelo domoljubno se bere okrožnica Franceta Bevka, ki je bil takrat pokrajinski referent za prosveto in propagando pri narodnoosvobodilnem svetu za Primorsko Slovenijo. V njej naroča okrožnim narodnoosvobodilnim odborom (samo njim!) naj odpirajo šole po posameznih krajih. Vse ostale, ki bi se utegnile pojaviti, je razglasila za ‘izdajalske’ in ‘belogardistične’. Vsi, ki poznamo komunizem in ki smo kot Titovi pionirčki hodili v povojno šolo, dobro vemo, zakaj si je OF edina in za vsako ceno prilastila oblast nad celotnim šolstvom.
Na Primorskem je takoj uporabila že znane metode: aktivirala je terence, v partijskih tečajih vzgajala aktivistke in aktiviste (vseeno če so bili pred tem nekateri simpatizerji fašizma), ustanavljala mladinske in druge organizacije in kot po ‘tekočem traku’ ‘izšolala’ učiteljice in učitelje in jih seveda ona, OF, tudi nastavljala. Med njimi je bilo veliko požrtvovalnih in dobromislečih učiteljic, pa tudi take, ki se niso mogle prilagoditi ‘novemu duhu časa’, npr. Slavka Premrl, sestra Stanka Premrla - Vojka iz Šembida pri Vipavi.
Dr. Joža Vilfan in učiteljica Mara Samsa sta jo skušala pridobiti za partizansko učiteljico, bilo je že po smrti brata, a je do konca vojne ostala samonikla osebnost. Ko je ob neki priložnosti poslušala Vilfanov govor, je bila navdušena, a morala si je priznati, da je »krasnorečil«. Od Mare Samsa pa se ji je zdelo, da prihaja leden hlad. Ob isti priložnosti se je ta »zarotniško« nagnila k Slavki in jo vprašala: »Povej mi no, Slavka, kaj si pravzaprav ti?« Med tovariši so se vsi tikali. »Tako je bila inkvizitorsko posrečena,« se spominja Slavka, »da sem bušnila v krohot, a ona je resno čakala na odgovor, zato sem ji med smehom odgovorila: »Veš kaj sem, tovarišica Mara? – Svobodna republika! In jaz sama sem njen predsednik.« Zdaj je vsa dobrohotnost izginila iz njenega glasu in v pravo grožnjo je izzvenel njen odgovor: »Kar dobro se skrivaš v svoji žametni škatlici, a le počakaj, te bomo že izvlekli iz nje!« »Oh, kar poskusite,« sem bila še vedno nasmejana, »če vam bo uspelo!« (Radoslava Premrl: Moj brat Vojko, Slovenska matica, Ljubljana, 1992, str.116) … »Tovarišico S. spoštujem kot prizadevno skojevko, vendar nihče ne more zahtevati, da se prelevim v to, kar nisem. Ona si je izbrala politično delo, jaz pa poučevanje, in vedno bom delala tako, kot čutim, da je zame prav …« (str. 117). »Takrat si se vendar moral ali popolnoma vdati nazorom vodstva in se odpovedati svojim ter v slogu in duhu časa, ki je prihajal v našo deželo, napraviti avtokritiko, ali pa tega nisi zmogel in nisi hotel in si ostal, kar si bil. V tem drugem primeru si bil prepuščen na milost in nemilost silam, ki so nam krojile življenje, brez možnosti priziva« (str.119). Do konca vojne je ostala Slavka to, kar je bila: požrtvovalna in med otroki priljubljena učiteljica in vzgojiteljica.
Domala v vsakem kraju je delovala krajevna organizacija OF, Slovenska protifašistična ženska zveza (SPZŽ) in Zveza slovenske mladine (ZSM). Domoljubni Primorci so se vanje navdušeno vključevali, saj so bili vsi protifašistično usmerjeni. Novonastalim organizacijam je OF med številnimi drugimi zadolžitvami zaupala tudi skrb za ustanavljanje slovenskih šol. Toda kakšnih? To nam pojasni okrožni prosvetni referent tovariš Franc-Josip Mezgec: »Kakor je partizan borec, mora biti borec tudi učitelj, samo da se on bori na kulturnem polju.« Zato mora »organizacijo in ustroj šol prevevati duh narodnoosvobodilne borbe.«
Po kakšnih merilih je Narodnoosvobodilni svet za Primorsko ocenjeval stanje po šolah, lahko razberemo iz poročila pokrajinskega šolskega nadzornika za Primorsko Slovenijo Henrika Zdešarja, marca 1944, ko je poročal Okrožnemu odboru za Kras: »Tovarišica Mara nam je med drugimi poročili iz Trsta sporočila tudi sledeče: V Trebčah poučuje neka učiteljica Slekovec. Šola je baje popolnoma belogardistična.« Decembra lahko preberemo še eno sporočilo: »V Trebčah vodi šolo tamošnji

stran: 033

župnik in ni bila šteta za našo.« Razumljivo, da tudi otrok, ki so končali to šolo, niso šteli za ‘naše’. V partizanskih ilegalnih tiskarnah se tiska gradivo za učno snov in lističi za otroke in mladino s primerno literaturo, ki so jo izbrali OF-arski tovariši; celo spričevala so morala biti primerno oblikovana: s Triglavom, zvezdo in OF na vrhu.
Komunisti so dobro vedeli, kako domoljuben je primorski človek in so leta 1944 tudi v partizanskih šolah prirejali proslave ob stoletnici rojstva Simona Gregorčiča. Istočasno pa so mnogi terenci odvračali otroke od obiskovanja slovenske šole, če ta ni bila partizanska. Prav nič pa jih ni motilo, če so še naprej obiskovali italijanske, pustili so jih pri miru. Tisk OF je širil svojo ‘domoljubno’ propagando: »Edino partizanska šola je uresničila davne želje ljudstva v dolgoletnem suženjstvu po svobodni Sloveniji in pravični, novi Jugoslaviji. Zato je ljudstvo to šolo vzljubilo.«
O položaju slovenskega šolstva na Primorskem je pisal partizanski učitelj in povojni predsednik prosvetne komisije pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru Drago Pahor pod naslovom Prispevki k zgodovini obnovitve šolstva na Primorskem 1943–1945 (Trst, 1974).
Mnogih domoljubov pa okupatorjevo dovoljenje za slovenske šole ni motilo: če smejo imeti Italijani pod nemškim okupatorjem svoje šole, zakaj jih končno po petindvajsetih letih fašizma ne bi smeli imeti tudi Slovenci! Takega mnenja je bilo tudi slovensko domobransko vodstvo v Ljubljani. Profesorja Alojza Geržiniča so septembra 1943 poslali v Gorico, da vodi tečaje za primorske učiteljice in učitelje z diplomo italijanskih učiteljišč, naslednje leto januarja pa še v Idrijo. Konec leta 1944 je postal poverjenik za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini. Pripadal je slovenskemu narodnemu vojaškemu zboru (SNVZ) in bil podrejen polkovniku Kokalju. Pri delu mu je bil v pomoč primorski rojak dr. Ivan Martelanc, ravnatelj Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, ki je bil zdaj kulturni referent pri prosvetnem štabu v Trstu. Pomembna slovenska kulturnika in domoljuba s Primorske sta bila med drugimi še dr. Egon Stare in prof. dr. Anton Kacin.
Takoj po novem letu 1944 je prof. Geržinič pričel z delom za slovensko šolstvo na Primorskem. Njegova dolžnost je bila, da je bil povezan z nemškimi oblastmi pri Vrhovnem komisariatu v Trstu. Seznanjati ga je moral s položajem šolstva na Primorskem in mu predlagati slovenske zahteve. Pri Nemcih mora doseči, da bodo slovensko šolstvo uzakonili in ga tudi finančno podprli. Vse to naj bi dosegel klub temu, da so italijanske oblasti do konca vztrajale na tem, da se mora slovensko šolstvo podrediti italijanski zakonodaji, ki na svojem ozemlju dovoljuje samo italijanske šole in učitelje. Kljub zagrizenemu fašističnemu prefektu v Trstu, Coceaniju, se je Geržiniču do konca vojne uspelo pogoditi z Vrhovnim komisariatom, da je konec marca dobil denar za plače učiteljev.
Geržiničevo delo je bilo garaško: v Trstu so ga vedno čakala pogajanja in moledovanja, sicer pa hoja po primorskih krajih od šole do šole, popisovanje, delanje statistik, iskanje primernih učiteljev, šolskih prostorov, ustanavljanje deželnega šolskega sveta, obiskovanje in pregovarjanja z učitelji, z domačimi župniki, dopisovanje, snubljenje ljudi za šolske svete, spodbujanje, skrb za učbenike in mladinsko literaturo, za tiskanje formularjev, iskanje finančnih sredstev itd. Ali bi tako delo zmogel in sploh hotel prevzeti nekdo, ki mu ni bilo mar slovensko šolstvo in mladina? In do konca vztrajati kljub neštetim oviram?
Razumel je pomisleke, dvome in negotovost staršev, učiteljev in celo nekaterih duhovnikov, tudi mons. Jakoba Ukmarja, saj so prav ti stebri slovenstva plačevali hud davek v času fašističnega preganjanja in zdaj še komunističnega nasilja. Neka učiteljica je Geržiniču potožila: »Fašisti so nas ubili. Izgubili smo vse iluzije in klecnili zaradi nenehnih razočaranj. Pomoč ni prihajala niti od tam, od koder smo bili prepričani, da jo lahko dobimo. Človek mora sam doživeti takih neskončnih 25 let, da more naše razpoloženje razumeti … bodočnost je črna … čemu se boriti, ko bo vse delo uničeno.« Splošni negotovosti je botroval strah, ki ga je mednje trosilo nasilje OF in vojne razmere z bombardiranjem, tudi šolskih prostorov. Nekateri slovenski starši so raje še naprej pošiljali svoje otroke v italijanske šole, čeprav je v njihovem kraju pričela delovati slovenska šola. Na vsakem koraku prof. Geržinič ugotavlja: »Kako popolnoma drugačen bi bil položaj, če ne bi komunisti med Slovence zasejali razdora in stegnili krempljev po mladini!« Kako domače se nam zdijo te besede še po sedemdesetih letih.
Geržinič je šel preko vseh ovir. Njegov cilj je bil garaško vztrajanje in povezovanje med učitelji. Ni se menil za pomisleke nekaterih, češ, kjer se ljudje preveč boje groženj komunistov in kjer šole zato celo nočejo, jih nikakor ne gre siliti, čeprav ga je tako gledanje jezilo. Uvidel je tudi, da brez zaslombe nemških uradnikov na Vrhovnem komisariatu

stran: 034

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenska šola v Nabrežini v šolskem letu ¹⁹⁴³⁄₄₄ z učiteljico Marijo Ažman..(iz zbirke L. Grudna, objavljeno v knjigi Nabrežina skozi stoletja)

v Trstu organiziranega slovenskega šolstva ne bo mogoče ustanoviti, čeprav si odvisnosti od njih nihče ni želel, najmanj pa sam Geržinič; pred njimi se je moral poniževati, moledovati in se pregovarjati. Ko sta šla nekoč z dr. Martelancem na Komisariat in sta že pri vhodu v zgradbo morala pozdravljati z dvignjeno roko, je ta rekel Geržiniču: »Za slovensko šolo bi tudi nogo dvignil!« (Prof. Alojz Geržinič je podrobno opisal svoja prizadevanja za slovensko šolo na Primorskem v knjižici Pouk v materinščini – da ali ne? (Buenos Aires, 1972.)

Slovenska šola v Nabrežini

Po vsem, kar smo že v prejšnji številki Zaveze zvedeli o Nabrežincih in okoličanih, lahko razumemo in z veseljem pozdravimo njihovo enodušno željo po slovenski šoli. Želja je bila tako velika, cilji jasni in odločno zastavljeni, da so bile premagane vse ovire za njen nastanek, vse dokler so zmogli zdržati komunistično nasilje.
Šolstvo v Nabrežini se je lahko pohvalilo z dolgo tradicijo in s srčiko zavednih Slovencev. Prvo slovensko šolo zasledimo že pred naredbo o splošni šolski obveznosti Marije Terezije. Z gradnjo južne železnice se je povečalo število šoloobveznih otrok na 112. V šolskem letu ¹⁸⁷²⁄₇₃ je prišel v Nabrežino prvi laični učitelj iz Kranjske, Ladoslav Cvek. Večinoma so bili nabrežinski učitelji tudi pevovodje in organisti. Občino na srečanjih z učiteljstvom zastopajo v Nabrežini posestniki ali župani, tako kot npr. l. 1891 Ivan Caharija. Okrajni šolski svet se je sestajal štirikrat letno. Skrbel je za šolsko premoženje, nadzoroval je šolsko poslopje in pripadajoče zemljišče ter skrbel, da so hodili vsi otroci v šolo. Leta 1891 je pričela v Nabrežini delovati tudi obrtniška šola za kamnarje z nadaljevalno risarsko šolo za klesarje in kamnoseke. Vzdrževala jo je občina s pomočjo države in dežele. Razumljivo je torej, da so bili Nabrežinci ob tej bogati kulturni tradiciji svojega šolstva željni in tudi sposobni ustanoviti slovensko ljudsko šolo že 6. januarja l. 1944, podobno kot se je to dogajalo ponekod po Krasu.
Kaj še je gnalo Nabrežince k ustanavljanju slovenske šole? Po prvi svetovni vojni je njihova šola s 176 učenci ponovno zaživela kot povsod na Primorskem. Vendar je fašizem z uzakonjeno Gentilejevo šolsko reformo s 1. oktobrom 1923 postopoma odpravil slovenski učni jezik, poitalijančil slovenska imena in priimke učencev, nastavljal italijanske učitelje in ustanavljal svoje šole, slovenske učitelje pa preganjal in konfiniral. V šolskem l

stran: 035

etu ¹⁹³⁰⁄₃₁ je bila pri sv. Jakobu v Trstu ukinjena zadnja slovenska privatna Ciril-Metodova šola, ki je imela vpisanih veliko število učencev.
Slovenski jezik se je ohranil v zavednih slovenskih družinah. Uresničile so se znamenite besede poslanca Engelberta Besednjaka, ki je spregovoril v rimski poslanski zbornici 13. maja 1926: »Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovenska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni držav se spreminjajo, narodi pa žive večno.« Morda so tudi te preroške besede velikega Slovenca nagnile Nabrežince, da so ostali narodno zavedni in takoj jeseni 1943 začeli ustanavljati slovensko šolo.
O njenem nastanku med drugimi poroča pokojna Nada Pertot, profesorica slovenščine in publicistka iz Trsta v svojem članku Obnovitev slovenske šole v š. l. ¹⁹⁴³⁄₄₄. Članek je objavila v knjigi Nabrežina skozi stoletja, ki jo je l. 1996 omogočila skupina zanesenjakov iz Nabrežine. Takole piše: »Duhovnih vezi s slovensko šolo ni moglo pretrgati nobeno nasilje: slovenščina je ostala živa doma, v cerkvi in s pomočjo knjig, med katerimi so prevladovale Bevkove, Trinkove in Budalove. Gregorčičevi verzi pa so sploh živeli med ljudmi, saj so jih nadvse radi brali, deklamirali in peli.« In še nadaljuje: »Ob padcu fašizma 1943 se je vsem zdelo, da se pričenja novo življenje, ki bo vsem izpolnilo stare želje. To je bila velika utopija v obdobju, ki ga imamo lahko za višek druge svetovne vojne, ko je vsaj za kratek čas navdala ljudi z novim pogumom in vero vase.«

Učiteljica Marija Ažman – živ spomin svojih učenk in učencev

Nada Pertot piša dalje: »Že konec meseca septembra 1943 je prišla v Nabrežino na obisk k sorodnikom Martinčevim učiteljica Marija Ažman (roj. v Trstu 1907). Potem ko je končala učiteljišče v Tolminu, ji ni bilo mogoče opravljati svojega poklica med slovenskimi rojaki na Primorskem, ker se je že razplamtelo preganjanje vsega, kar je bilo slovenskega.
Dom in šola sta jo bili okrepili v močni narodovi zavesti. Na tolminskem učiteljišču je bil ravnatelj prof. Calvi, ki je hotel v samem bistvu poitalijančiti slovensko učiteljišče, slovenščino pa je poučevala in zanjo svoje učenke navduševala prof. Koršičeva.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Ažman, med drugo svetovno vojno učiteljica v Nabrežini

Omembe vredno je, da je tedaj obiskovala učiteljišče tudi nekoliko starejša Fanica Obidova - Mirjam, s katero si je dopisoval Srečko Kosovel. Njegova pisma je Fanica prebirala svojim prijateljicam in z njimi tudi vplivala na njihovo duhovno rast. Vsa Kosovelova pisma so polna nasvetov dekletu, kaj naj bere, kako naj bere, katere vzornike naj si izbira. Po teh nasvetih so se zgledovale vse Faničine prijateljice.
V Trstu sta se Marija in njena sestra povezali z mladinci, ki so na prvem tržaškem procesu izgubili življenje. Oblasti so izvedele za njuno delovanje, zato je Ažmanova zbežala iz Trsta že leta 1926. Čez Črno prst jo je skrivaj vodil Zorko Jelinčič. Po poučevanju na različnih šolah v Sloveniji jo je pot zanesla med slovenske izseljence na Holandskem, kjer je zanje organizirala slovenski pouk.
Ob padcu fašizma se ji je ponudila priložnost, da se po več letih vrne v rojstni kraj. Fašizem je razpršil njeno družino in edine sorodnike je imela le še v Nabrežini. Iz pogovora z njimi in vaščani je zvedela, da nimajo domačini

stran: 036

najmanjšega namena, da bi svoje otroke še naprej pošiljali v italijanske šole, kot je bila to navada v nekaterih krajih Primorske, čeprav so bile zlasti na podeželju italijanske šole v popolnem razsulu.
V svojem mladostnem zagonu se je Marija Ažman ponudila, da organizira v Nabrežini slovensko šolo. Stric Anton Pertot ji je dal stanovanje in jo povezal s tedanjimi veljaki v Nabrežini. Bili so sami ugledni in narodno zavedni Slovenci: Stanko Kosmina, Josip Terčon, Slavko Pertot, Anica Gulič - Pertot, arhitekt Anton Radovič in župan Franc Kakeš. Oporo jim je nudil tudi tedanji župnik Mario Virgulin, po rodu Italijan iz Furlanije, a vedno naklonjen Slovencem. Še danes se ga živeči domačini s hvaležnostjo spominjajo, saj je nesebično pomagal potrebnim in reševal iz stiske vse, ki so trpeli zaradi vojnega nasilja. Pri pripravah za šolo jih ni oviral niti italijanski ravnatelj Zucca, ki je edini od učiteljev prihajal v službo.« To so povzetki iz spominov sloveske profesorice in publicistke Nade Pertot.
Veliko pa so mi povedali o ustanavljanju šole nekateri nekdanji učenci, ki so nekaj mesecev slovensko šolo tudi obiskovali. Za šolo so se takoj našli prostori. Arhitekt Radovič je odstopil svojo opuščeno delavnico, Caharijevi, po domače Štropovi, pa prostore bivšega Dopolavora. Ažmanova ni hotela sprejeti nekdanjega šolskega poslopja, kjer je bila pod fašizmom italijanska šola, ker se je bala, da bi lahko s tem postala šola podrejena Nemcem. Najete prostore so popleskali, znosili in zbili deske, ki so služile za šolske klopi in mize. Tisti, ki so ob propadu fašizma iz šole odnesli opremo, so jo zdaj vrnili. Pozimi so otroci z učiteljico hodili nabirat borove storže, ‘žoške’ so jim pravili, in z njimi kurili.
Brez težav so se dobili ljudje za šolski odbor in še preden je šola zaživela, so odborniki sestavili predlog za ustanovitev šole, ki so ga poslali Vrhovnemu komisariatu. Stanku Kosmini in učiteljici Ažmanovi, ki sta prošnjo osebno oddala, je uradnik povedal, da spada šolstvo pod italijansko upravo, nemški Vrhovni komisariat pa nima nobenih zadržkov proti slovenski šoli. »Dosti se je tvegalo, a bilo je čudovito, kar je bilo narejeno,« se je Ažmanova rada spominjala.
Prošnjo, ki sta jo s Kosmino oddala nemškim oblastem v Trstu, je podpisalo 291 družinskih očetov, tudi tedanji župan. V Kosminovi mapi ‘Slovenska šola v Nabrežini’, ki jo hrani eden od takratnih učencev, je seznam družinskih očetov, ki so šolo podpirali z denarjem; kdor je mogel, je dal več (zlasti družine s šoloobveznimi otroki), revnejše družine so bile dajatve oproščene. Proti koncu vojne je podpora vidno usihala, ker je bilo vedno več očetov po taboriščih in zaporih. Z zbranim denarjem so dobivale učiteljice skromno podporo in kupovale slovenske šolske učbenike.
Iz Ljubljane je Ažmanova pripeljala še dve učiteljici, sestri Ivo in Cirilo Rakovec. Iva je poučevala prvi in drugi razred, Cirila tretji in četrti, sama pa peti in šesti razred dopoldne ter sedmi in osmi popoldne. Tako so tri učiteljice poučevale 205 učencev ! Ažmanova je celotni pouk na šoli tudi vodila, nekakšen šolski nadzornik je bil Stanko Kosmina. Glede učne snovi in za medsebojno pomoč so bile vse tri učiteljice povezane s kolegicami v Devinu, Sesljanu in Sv. Križu. Kadar se je Ažmanova vračala iz Ljubljane, kamor se je vozila po nakupih šolskih knjig, so jo na postaji pričakali Grudnovi fantje, njeni učenci. Vlak je imel na postaji zelo kratek postanek, zato jim je Ažmanova zmetala z vlaka knjige, še preden se je ustavil. Fantje so vse skrbno zložili na voziček in odpeljali v šolo.
Ažmanova se je spominjala, da so otroci vedno zelo radi peli, tudi če so bili po pouku utrujeni, zvečer ob morju pa so ob pesmi in lepoti narave prav uživali. Ladi Gruden še danes obuja spomine na večere, ko je njihova učiteljica pospremila otroke na Kržado k vaškemu vodnjaku, kjer so prepevali slovenske pesmi. Spominja se tudi, da je Ažmanova zadnji šolski dan vsem učencem in učenkam pripela rdeč nagelj in rožmarin.
Tudi Anica Grilanc (1933) iz Nabrežine je bila učenka Ažmanove. Pred leti mi je pripovedovala, da ji je v najlepšem spominu ostalo petje, branje in prepisovanje besedil iz pesmaric. Učiteljica je imela lep glas in je prepevala skupaj z otroki. »Zelo smo jo imeli radi. Bila je blaga, vendar zahtevna in vztrajna. Če nisi znal danes, si bil vprašan naslednji dan. Kadar je prišlo do kakšnih težav, je prišla na dom in se pogovorila s starši. Vse, kar je naredila, nam je bilo prav. Res pa je, da smo bili takrat otroci željni vsega lepega in vse, kar je rekla in naredila učiteljica, nam je bilo samo po sebi umevno, ker smo jo imeli radi. V spominske knjige nam je pisala zelo lepe misli. Risal vanje pa nam je slikar Lojze Perko, ki je nekaj časa živel v Nabrežini in stanoval v bližini Ažmanove.
Učiteljica je bila duhovno zelo globoka. Bila je članica Marijine družbe in v petkih se je

stran: 037

postila ob kruhu in vodi. Ko je imel v Sesljanu Albert Metlikovič novo mašo, smo vsi otroci občudovali naše tri učiteljice, ki so se tja odpeljale v narodnih nošah. Veliko mojih sošolk prebiva v Nabrežini in so večinoma še žive. Še danes nismo v ničemer spremenile mnenja o naši učiteljici. Vse smo prepričane, da nam je dala veliko za življenje, predvsem pa je njena zasluga, da smo še danes narodno zavedne. V najlepšem spominu je vsem ostalo prav petje skupaj z učiteljico. Še vedno znamo pesmi in jih ob kakšni priložnosti zapojemo: Je pa davi slanca pala, Tri tičice, Gor čez jezero, Slovenski smo fantje v Primorju doma (Primorje je kar učiteljica priredila). Večkrat me sošolke sprašujejo po njej, če še živi.« (Pritrdila sem ji, ker je bila takrat Ažmanova še živa, čeprav v visoki starosti in zelo oslabela). »Lepo jo pozdravite in povejte ji, da se jo velikokrat spominjamo.« (Pozdrave sem lahko izročila le njenemu sinu, ki je živel skupaj z njo na Gorenjskem).
Šolo v Nabrežini je obiskovalo tudi nekaj otrok iz italijanskih družin; njihovi očetje so bili zaposleni pri železnici ali v kamnolomu. V mapo Stanka Kosmine, ki jo hrani Lado Gruden, je še danes vtaknjen listič s pisno izjavo neke italijanske matere, da pošilja otroka v slovensko šolo brez vsakega pritiska, »senza alcuna pressione«. Šola ni bila niti narodnostno niti politično opredeljena. Imeli so verouk, ki so ga vsi otroci brez izjeme obiskovali.
Ažmanova se je spominjala, da ji je kulturni referent pri domobranskem štabu v Trstu dr. Ivan Martelanc oskrbel tiskovine za spričevala z napisom Slovenska ljudska šola. Drugih stikov z njim ni imela, pritiskov s te strani ni bilo.

Črni oblaki nad šolo v Nabrežini

Ko smo na kratko predstavili šolski živelj v Nabrežini, si z lahkoto predstavljamo, da so se nad šolo od njenega snovanja dalje zbirali črni oblaki. Od samega začetka šole, je bil odnos OF do nje sovražen. Podlo ugotavlja, da postaja delovanje slovenske šole vse bolj sporno. Povsem pa prezre očitno dejstvo, da so bili vsi organizatorji nabrežinske šole somišljeniki, sodelavci in nekateri celo aktivisti OF, vse sodelavke pa tudi aktivne članice SPŽZ (Slovenske pokrajinske ženske zveze) in ZSM (Zveze slovenske mladine)! Preko teh organizacij so Nabrežinci pomagali partizanom z zbiranjem hrane in denarja. Ta dejstva omenja tudi prof. Nada Pertot v svoji knjigi. Kadar je Alojz Geržinič obiskal šolo, so mu zaupali, »da so imeli težave s partizani že od prvega dne«. Vedno so jih organizatorji šole reševali sami, da ne bi vznemirjali staršev, niti govorili jim niso o njih, še manj otrokom.
Sekretar komiteja KPS za okraj Nabrežina Alojzij Kokoravec - Gorazd je v poročilu za prvo partijsko konferenco za Kras od 10.–13. maja zapisal: »V Nabrežini se italijanski živelj pritožuje nad slovensko belogardistično šolo in hočejo tudi svojo italijansko.« Iz poročila lahko razberemo, da so partizani kljub začetnemu privoljenju imeli »slovensko belogardistično šolo« ves čas pod strogim nadzorom. Celo v razrede so prihajali in poslušali pouk učiteljic. Učiteljica Ažmanova se spominja dveh zastrašujočih obiskov, še posebej pa grozilnega pisma, ki so ji ga poslali partizani. Prinesla ji ga je neko črnolaso dekle z naročilom, da ga mora takoj ko ga prebere, uničiti. V njem je med drugim sovražnim natolcevanjem pisalo, da je učiteljičino poučevanje hujše in grše, kot če bi ga vršili Nemci. Pismo je bilo tipkano na pisalni stroj s podpisom Mare Samsa, ki je bila njena sošolka na učiteljišču. Ko jo je Ažmanova po vojni obiskala v Sežani, je Mara Samsa zanikala, da bi ga ona sploh kdaj pisala. Pismo naj bi v resnici napisal dr. Joža Vilfan.
Alojz Geržinič nas v svojih zapiskih seznani, da je tudi h Kosmini večkrat prišlo ‘odposlanstvo z gozda’. Kosmina je kot delaven narodnjak in neomajen nasprotnik italijanskega nasilja užival v Nabrežini velik ugled, zato je bil za partizane še posebej privlačen in bi ga radi pridobili zase. Prosvetna referentka za šolstvo okrožja Kras, Neža Vižintin - Janja iz Gorice, je Kosmini naravnost povedala, da zahtevajo šolo v komunističnem duhu, sicer je ne bodo trpeli. Kosmina je z ostalimi odborniki šole ostal neomajen, zato so se spomladi za nekaj mesecev znašli v tržaškem zaporu. Ali zgolj slučajno? Če so jih prej zapirali fašisti, so jih zdaj ovajali fašistom Slovenci – borci za narodno osvoboditev. Kako bridko spoznanje za Kraševce in Primorce!
Čas, ko so bili šolski odborniki s Kosmino v zaporu, so komunisti izkoristili za svoje podle namene. Okrožni narodnoosvobodilni odbor je 8. maja 1944 izdal poročilo, da je nabrežinska šola belogardistična in tudi to, citiram, da je »tovarišica Janja poslala pozivnice nabrežinskim terenskim odbornikom na sestanek z namenom, da jim pove, da se pouk prekine, a ravno sedaj je okupator odpeljal vse odbornike in pouk se nadaljuje.« Kako prefinjena komunistična podlost: v zapor so

stran: 038

jih poslali sami v sodelovanju z okupatorjem (mar ni to očitna kolaboracija?) z namenom, da šolske odbornike in Nabrežince ustrahujejo, medtem ko je vodstvo šole v italijanskem zaporu. Od fašistov in komunistov ustrahovani se bodo vdali.
Nakana jim ni uspela, zato so komunisti sami naredili konec nabrežinski šoli. Tako kot povsod po Sloveniji so si tudi na Primorskem in Krasu v imenu ljudstva z nasiljem prisvajali oblast korak za korakom in zasužnjevali ljudstvo. 10. julija 1944 so se obnovljeni in tako priljubljeni šoli v Nabrežini nepreklicno zaprla vrata. Komunistično nasilje je izpodrinilo fašističnega, še več, prekosilo ga je, saj so ga izvajali Slovenci v imenu lažnega domoljubja. Šola je delovala le šest mesecev, od 6. januarja dalje.

Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji

Z veliko grenkobo so Primorci in Kraševci ob pričetku ustanavljanja slovenskih šol sprejeli t. i. Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji. Njegov avtor ni bil nihče drug kot pisatelj France Bevk, ki je v Kaplanu Martinu Čedermacu ovekovečil lik pred fašističnim nasiljem neupogljivega Primorca. Z njim so se Primorci in Kraševci poistovetili v dobi najhujšega fašističnega raznarodovanja in nasilja. Prof. Nada Pertot zapiše: »V njem so naši ljudje gledali simbol od Italijanov preganjanega primorskega Slovenca.«
Pismo je izšlo v prvi številki Učiteljskega lista februarja 1944. V njem France Bevk napove boj slovenskim šolam na Primorskem in njihov konec. Vsem, ki niso partizanske. Zato tolika grenkoba in razočaranje mnogih Primorcev in Kraševcev nad Bevkom. Takole piše:
»Zgodilo se je, da se nekaterih šol lastimo mi in Nemci, oboji hkrati, da se v teh šolah odpirajo vrata našemu in nemškemu šolskemu nadzorniku, da se učiteljstvo teh šol boji zameriti tako eni kot drugi oblasti, zato je ubralo zlato sredino. Mi smo nasproti takim šolam takoj zavzeli jasno, odklonilno stališče. Naš narod, katerega pretežni del se je strnil okrog OF, je danes v boju z okupatorjem, zato tudi za ceno žrtev odklanja vsako sodelovanje z njim, odklanja njegove župane in aprovizacijo, odklanja posebno njegove šole. A ni dovolj, da take šole odklanjamo le z besedo, ampak jih moramo v interesu našega narodnega obstoja zatreti z vsemi sredstvi, kjerkoli se pojavijo, tudi za ceno žrtev. Prav tako morajo izginiti šole dvoživke. Ali bodo šole naše, da bomo prosto v njih poučevali, ali pa jih zdaj sploh ne bo. Srednje poti ni. Ne stopite v učilnice, ki so jih odprli Nemci in njihovi hlapci! Od Nemcev nastavljenim šolskim nadzornikom pokažite vrata in jih naznanite najbližji partizanski edinici. Vaša beseda naj bo svobodna v pisavi in govorici, kjer pa to ni mogoče, podučujte otroke rajši privatno in v manjših skupinah.« Tako France Bevk.
Iz pisma lahko razberemo, da so za OF največja ovira šole, ki jih odpirajo Nemci (brez njihovega dovoljenja ustanavljanje šol ni bilo možno, kot smo že videli) in njihovi hlapci (ali z drugimi besedami belogardistični učitelji). Le-te je »treba naznaniti najbližji partizanski edinici«, »šole pa zatreti z vsemi sredstvi … tudi za ceno žrtev«.
Poziv v okrožnici prosvetnega referenta Josipa Mezgeca - Franca, kjer stoji jasno zapisano: »Organizacijo in ustroj šol mora prevevati duh narodnoosvobodilne borbe,« se pričenja uveljavljati. A Nabrežinci grozečega poziva še vedno ne morejo jemati dobesedno in upajo proti upanju.

Nabrežinci se ne vdajo

Kraška vztrajnost, predvsem pa domoljubje in odgovornost do otrok, je gnala Nabrežince, da so šli preko vseh podlih podtikanj in razpihovanja sovraštva. Pisali so prošnje, da bi jim OF dovolila ponovno odpreti šolo. Toda vsakič so bili zavrnjeni. To zvemo iz poročila predsednika prosvetne komisije pri PNOO Draga Pahorja, ki citira pismo okrožnega šolskega nadzornika pri Okrožnem odboru OF (morda tovariša Henrika Zdešarja). Pismo z dne 28. 9. 1944 je vzorec hujskaškega razpihovanja mržnje in sejanja razdora med ljudmi, kar je eno od načel komunizma. Takole piše:
»V Nabrežini ne otvarjamo slovenske šole. Z druge strani pa razvijte med prebivalstvom Nabrežine najintenzivnejšo propagando, da bojkotira italijansko šolo. Starši naj ne vpisujejo svoje dece v to šolo in v kolikor so jo vpisali, naj jo izbrišejo ali vsaj z izostankom otrok od pouka demonstrirajo proti italijanski šoli. Formalno naj prebivalstvo zahteva, da se ukine italijanska šola in osnuje slovenska.« (Kot da prepovedana šola ni bila slovenska! »Osnuje« naj se torej komunistična!) In še dalje piše Pahor: »Seveda je to le taktična poteza, s katero naj se pobija le imperialistična

stran: 039

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nabrežina nekoč..(Iz zbirke Janeza Osetiča)

težnja italijanskega fašizma, da še danes odpira italijanske potujčevalnice na slovenskih tleh. Medtem pa smo prepričani, da se bodo dogodki tako razvijali, da bo Nabrežina skoro dobila slovensko šolo. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«
Govor o nabrežinski šoli je bil še na II. pokrajinski prosvetni konferenci decembra 1944 v Gorenji Trebuši. Tudi o šoli v Kanalu in Morskem je bil tedaj govor, ker »sta tudi tam bili sovražni postojanki.« Zato je pokrajinska konferenca vse tri naštete šole – prepovedala!

Komunistična propaganda in nasilje si polastita šolstvo

Skupaj s kulturo naroda sta šolstvo tudi uničila, tako da se še danes ni opomoglo. Prepovedi ukazuje pokrajinski šolski nadzornik tovariš Henrik Zdešar. »Pri Sv. Križu pri Trstu je treba takoj prepovedati javen pouk in mesto tega uvesti tajne šolske krožke,« se vrstijo zahteve tovariša Zdešarja, druga za drugo.
Učiteljica Slekovčeva iz Gropade je potožila Geržiniču: »Ne mine dan, da ne bi jokala zaradi ponižanj in drugih bridkosti.« Tudi iz drugih krajev v zaledju Trsta, učitelji tarnajo Geržiniču: »Na Občinah so dvakrat poskušali s slovenskim poukom, in dasi so se zbrali v zasebni hiši, so delo ovirali Italijani, predvsem pa partizani. Italijani so prijeli učitelja Slekovca, kako si drzne v Mussolinijevi Italiji poučevati slovensko. Župnik sumi, da je v ozadju OF-arska spletka. Tudi v Devinu niso mogli obnoviti pouka v slovenskem jeziku. Župnik Filej je opisal Geržiniču tamkajšnje razmere: »Ti kraji so najbolj žalostni … Nemci mirno gledajo, Lahi so po večini sami komunisti. Terenci so zelo delavni … večina ljudi pa je zapeljanih in so zagrizeni.« Lahko bi hodili od kraja in kraja in si beležili take in podobne razmere. Komunistom ni šlo za slovensko šolstvo, ampak za oblast, za mladino, vzgojeno v komunističnem duhu.
Bežno si oglejmo še razmere v šolah po sosednjih vaseh pri Nabrežini. Že omenjeni Alojz Kokoravec - Gorazd se je v poročilu za prvo partijsko konferenco pritoževal: »V Cerovljah, Mavhinjah, Slivnem, Sesljanu-Vižovlje sploh ni naših odborov … Tu postavlja bela garda tudi svoje šolske nadzornike.« Zaslutimo

stran: 040

lahko nakano komunistov, da bo treba te vasi drastično kaznovati … To se je zgodilo kmalu zatem, ko so Nemci zaradi neprestanih in drznih partizanskih akcij, ki so bile sestavni del »osvobodilnega boja«, vse štiri vasi zažgali. Je bil torej požig teh štirih slovenskih vasi, kjer je postavljala bela garda svoje šolske nadzornike, zgolj slučaj? In partizanske sabotažne akcije slučajne?
Bruna Legiša (1935) iz Sesljana-Vižovlje se je ob mojem obisku spominjala, da je bila takoj po padcu Italije v kraju ustanovljena slovenska šola na željo staršev. Prostore je imela v gostilni pri Blažinovih. Delovala je od aprila 1944. Učiteljici Majda Peterlin in Jožica Gabrovec sta približno 60 učencev razdelili v dve skupini. Njena učiteljica v tretjem razredu je bila Jožica Gabrovec, zaročenka slikarja Lojzeta Perka in znanka Ažmanove. Učila je več predmetov hkrati.
Kaj pa je, poleg petja, gospe Legiši najbolj ostalo v spominu na slovensko šolo? »V šolo smo vsi otroci hodili z največjim veseljem. Dajala nam je občutek domačnosti. Zame je bilo najlepše, da nam ni bilo več treba pozdravljati s fašističnim pozdravom. Zelo dobro se spominjam, kako smo se tistega 16. avgusta, ko so gorele Vižovlje, stanovali smo v Sesljanu, zbudili zgodaj zjutraj in videla sem goreti našo šolo! Ne da se povedati, kako smo bili otroci žalostni! Po vojni so zavezniške vojaške oblasti ponovno ustanovile slovensko šolo, toda hujskanje komunistov je bilo tako veliko, da so starši otroke raje vpisali v italijansko šolo. Po vojni so bile odvzete posesti slovenskim kmetom in nanje so se naselili begunci, večinoma Hrvati iz Istre.«
Zamislimo se lahko tudi nad usodo šole v Mavhinjah. Pričela je delovati že novembra 1943. Poučevala sta župnik Mirko Filej in učiteljica Danica Legiša. Okrajni prosvetni referenti so dosegli, da so »odstavili duhovnika, ker je usmerjen v belogardističnem duhu in hujska ljudstvo«. Tajnik okrajnega odbora je štirinajst dni po odstavitvi Fileja, 20. januarja 1944, ugotavljal, da je v Mavhinjah pravcata »babilonija«, kot je stanje opisal on sam. Babilonijo je povzročila pisna prošnja, ki so mu jo izročile mavhinjske žene s svojimi 45 podpisi: »Podpisane matere šoloobveznih otrok smo izvedele, da je bil odvzet pouk v šoli č. g. župniku iz Mavhinj, kateri mu je bil poverjen od Mavhenskega odbora. Ker smo pa sedaj me ženske enakopravne in imamo vsi pravico do besede in glasovanja, si dovolimo prositi OOOF, da se pouk vseh učnih šolskih predmetov spet vrne našemu č. g. župniku, in to za višje razrede kot do sedaj. Svojo prošnjo utemeljujemo s tem, da je gospod župnik uspešno učil ne samo sedaj, ampak že pred tremi leti.
Zato ne najdemo vzroka, da bi mu bil pouk sedaj odvzet, če smo me matere z njim najbolj zadovoljne. V nadi, da bo naša prošnja čim prej ugodno rešena Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF!
N.b. V našo šolo prihajajo otroci tudi iz Vižovelj in Cerovelj, vsega okoli 160 otrok; tega ni mogoče, da ženska opravlja, treba je energično in strogo osebo, kakor je ravno gospod župnik sposoben.«
Želja mater Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF! je podobno kot celotna prošnja zapisana iskreno. Takšno je še takrat bilo čutenje primorskega človeka, ki ga je slepila in izrabljala v svoje namene OF. Njen odgovor na prošnjo mater je bil okupatorjev požig vasi in šole 16. avgusta zjutraj.
Ista usoda je doletela tudi vas Cerovlje. V arhivu OOOF je iz tistih strašnih dni požigov ohranjena izjava VOS, da so v Cerovljah zaplenili več belogardističnih knjig, med njimi tudi V znamenju osvobodilne fronte. Knjige naj bi poslal v Cerovlje mavhinjski župnik. Okrožni nadzornik predlaga, da je v vasi »treba postaviti trden roditeljski svet, ki naj ima nalogo razkrinkati delovanje tamošnjega župnika«. Toda niti »VOS ni imela točnih podatkov za postopanje proti župniku belogardistu«. Pouk je bil prepovedan že pred 2. aprilom 1944, ko je bilo III. zasedanje okrajnih prosvetnih referentov. Takrat so tudi modro ugotovili, da »šole ni bilo mogoče obnoviti«. Rešitev se jim je ponudila s požigom vasi, ljudje pa so bili izseljeni.
Resnično, prava »babilonija«, če se sprehajamo po primorskih in kraških šolah v tem času, bodisi da nas po njih vodi Drago Pahor ali Alojz Geržinič. Kdaj nam bodo nepristranski zgodovinarji povedali za krivce in priznali razloge te »babilonije«, ki ni bila delo človeškega napuha, ampak podlosti in oblastiželjnosti? Njene posledice pa so več kot očitne med Slovenci v zamejstvu in doma.

Slovensko šolstvo v obdobju zavezniške vojaške uprave

O slovenskem šolstvu na Primorskem v obdobju ZVU (Zavezniške vojaške uprave) je veliko gradiva. Prof. A. Geržinič je poleg svojih zapiskov zbral in uredil vso dokumentacijo

stran: 041

Avtor slike: Wikipedija

Opis slike: Pogled iz Vižovelj proti morjuWikipedija

prof. dr. Srečka Baraga v knjigi Boj za slovensko šolstvo na Primorskem – za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1983. Po vojni je Baraga prišel v Trst kot poslanec slovenske begunske gimnazije v Monigu, postal ravnatelj slovenske realne gimnazije v Trstu in referent za slovensko šolstvo pri ZVU. Pri ZVU se je Baraga boril za slovensko šolstvo na Primorskem kot »lev in lisica« skupaj in pri tem imel veliko odličnih sodelavcev, kot npr. prof. dr. Antona Kacina iz Gorice.
Imel pa je predvsem ogromno nasprotnikov in sovražnikov, Italijanov in komunistov. Italijani so uspevali tudi pri ZVU s svojo zvijačnostjo in lokavostjo, komunisti pa so zapravljali ugled s svojo sovražnostjo do »nacističnih domobrancev«, »slovenskih fašistov«, »sodelavcev mednarodne reakcije in imperialistov« in podobno.
Veliko škode je napravila komunistična zaslepljenost mnogih, propaganda med ljudstvom in ustvarjanje zmede. Komunisti sodelovanja in pogajanj niso poznali. Za doseganje svojih ciljev so izrabljali domoljubnost primorskega Slovenca. S takim ravnanjem pa so samo škodovali nastajanju slovenskega šolstva na Primorskem.
Vodja prosvetnega oddelka pri ZVU, poročnik John P. Simoni, se je kljub zmedi hitro znašel in Barago podprl. Prav tema dvema dolguje zahvalo razcvet slovenskega šolstva na Primorskem po vojni. Na Baragov predlog in po zaslugi njegovega garaškega dela in njegovih sotrudnikov je ZVU pripravila Slovencem v Trstu nižjo srednjo šolo, višjo realno gimnazijo in trgovsko akademijo; v Gorici pa nižjo srednjo šolo, klasično gimnazijo in učiteljišče. Seveda pa tudi slovenske šolske učbenike. Pod ZVU so se ustanovile tudi slovenske ljudske šole na podeželju, vendar so zaradi strahu in groženj starši svoje otroke raje pošiljali v italijanske šole. »Samo politična dejanja ne dajejo popolne slike narodove duše, ne odkrivajo vseh kulturnih vrednot, ki jih je ustvaril genij naroda,« je zapisal dr. Baraga.
Po vojni ga je komunistično sodišče v Ljubljani v odsotnosti obsodilo na smrt. Gotovo, da so za njim kot za mnogimi drugimi po vojni vohunili v Trstu. Dr. Martelanca so skupaj z ženo ugrabili v Trstu, prepeljali v ljubljanske zapore, od koder je za njima izginila vsaka sled. »Trst je bil v tistem času pravi pekel,« se spominja dr. Baraga. »Ne le zaradi povojnih razmer, pač pa predvsem zaradi osebne nesigurnosti, skoraj bi rekel brezpravnosti. Takrat so se še vedno vršila ponoči ugrabljanja oseb, celo umori, katerih ni nihče nikdar ugotovil in tudi ne kaznoval. Kdor bi hotel politično kaj pomeniti in ne biti komunist, je bil slej ko prej zapisan smrti, in to v mestu, da o podeželju sploh ne govorim.«
Razumljivo, da je moral pobegniti pred komunisti v daljno Argentino cvet slovenskega naroda, da je lahko tam nadaljeval z ustvarjanjem kulturnih vrednot genija slovenskega naroda.

stran: 042