Avtor: Vida Vrhnjak-Duler

stran: 042

Napis na spominski plošči na cerkvi v Pamečah: »Vinko Vrhnjak *19.12.1900 kmet, inženir gozdarstva, cerkveni ključar. 20. 5. 1945 iz te cerkve odpeljan v neznano smrt – za vero in dom. Njegova nesmrtnost – potomci 19. 12. 1990.« Vsaj s tem napisom sem hotela prvič javno rehabilitirati zamolčano in omadeževano ime očeta Vinka Vrhnjaka. Ne da bi svojim najbližjim povedala o namestitvi spominske plošče, sem povabila mamo, najmlajšega brata in štiri mlajše sestre k sveti maši za očeta na njegov 90. rojstni dan. Takrat, 19. 12. 1990, ob družinskem grobu Vrhnjakovih z novo spominsko ploščo z imenom očeta Vinka Vrhnjaka v ozadju na cerkvenem zidu, je nam vsem zastal dih. Le mama je prestrašena zajokala: »Vida, saj ti jo bodo razbili!« Hvala Bogu, spominska plošča je ostala nedotaknjena. Tako smo vsako leto ohranjali svoj tihi spomin na očeta ob njegovih rojstnih dnevih in ob 20. maju, dnevu, ko so ga aretirali komunisti.

Naša zgodba

Naš dom je bil v Pamečah št. 16, po domače »pri Gruntnem mežnarju«, poleg farne cerkve Pameče. Oče se je leta 1933 poročil z učiteljico Marijo Ferenčak, roj.1906. V Ribnici na Pohorju ju je poročil očetov stric Alojz Vrhnjak (glej Palme mučeništva) v prisotnosti bodočega mariborskega škofa dr. Maksimiljana Držečnika.
Oče se je začasno zaposlil v svoji gozdarski stroki šele leta 1937, v kar ga je prisilila takratna gospodarska situacija, izplačilo dediščine sestram in vedno številčnejša mlada družina. Skrb za vodenje kmetije je prepustil ženi Mariji – Marici, ki je bila takrat že upraviteljica ljudske šole v Pamečah. Na kmetiji so ji bili v pomoč očetov stric Simon, očetova mlajša sestra Ančka, mačeha Helena in Jaka, hlapec, kot smo takrat rekli pomočnikom na kmetijah. Očetova prva kratka služba se je začela na upravi razlaščenih Auerspergovih gozdov v Kočevju, vendar je bil kmalu prestavljen za šefa gozdne uprave Straža pri Novem mestu, kjer je imel manjše stanovanje na podstrešju male upravne stavbe.
Po nemški okupaciji Štajerske, 6. aprila 1941, je oče opustil občasno vračanje domov v Pameče, pač pa je k sebi v Stražo vzel najstarejši hčerki, to je mene, rojeno 1934, in leto mlajšo Jelko, pri ženi Marici v Pamečah pa sta ostali mlajši hčerki Majda, roj. 1936, in Cenka, roj.1939. (Leta 1938 je umrl enoletni sin Cici.) Nova vojna nemška oblast je takoj ukinila slovensko šolstvo, učitelji pa so ostali brez služb v pričakovanju vsega hudega, med njimi tudi naša mama. Večina je bila izseljena na jug Jugoslavije.
V Straži na Dolenjskem je bila zame velika sprememba, ker sem nadaljevala prvi razred ljudske šole v drugem kraju, v Vavti vasi, in med drugimi sošolci. Pred koncem šolskega leta me je oče pripravil za prvo obhajilo, tako da niti nisem pogrešala skrbne mamine roke – le oče pri slovesni sveti maši ni mogel skriti solznih oči. In še sedaj sem ponosna na to, da me je 15. 6.1941 med 527 birmanci v cerkvi v Žužemberku birmal spoštovani dr. Gregorij Rožman. Nepozabno!
Lepe poletne šolske počitnice 1941 so se prekinile za naju s sestro Jelko že kar sredi avgusta. Na mamin god, 15. avgusta, praznični veliki šmaren, sva šli z očetom v sosednjo vas Sele k njegovemu prijatelju kmetu Drčarju. Živahnemu moškemu pogovoru v vinski kleti sta se pridružila dva, po mojem mnenju prijazna italijanska oficirja, kar ni motilo najine igre na kmečkem dvorišču.
Naslednji dan, 16. avgusta, o groza, pa so zjutraj v pisarni aretirali najinega očka italijanski vojaki. In ni se vrnil. Ostali sva sami med tujimi ljudmi. Mislim, da ne dolgo. K sebi naju je vzela v gorski kraj na Brezovo Reber mamina sestra teta Ivanka, ki je bila poročena z revirnim gozdarjem Milanom Bajcem. Stanovala sta v manjši enonadstropni graščini, logarnici, skupaj z drugim gozdarskim osebjem. In od tu sem v jeseni začela hoditi v drugi razred ljudske šole v oddaljeni Ajdovec, znan po vseh kasnejših partizanskih grozodejstvih.
Sredi oktobra 1941 se je mami posrečilo, da je z mlajšima hčerkama, Majdo in Cenko, pobegnila od doma iz Pameč, iz nemške okupacijske cone, na Dolenjsko na Brezovo Reber v graščino, kjer sva bili že midve starejši hčerki v oskrbi tete Ivanke. Čez dober mesec pa je mama le dobila začasno učiteljsko službo na ljudski šoli Ajdovec. In tu smo doživljali prve spopade med partizani in italijansko vojsko. Sredi zime z obilico snega so bile v graščini velike koline za partizane. Pa je prišla iz doline italijanska hajka in odpeljala strica

stran: 043

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče in mama z drugo in četrto hčerko pred našo rojstno hišo l. 1938 v Pamečah

Milana v novomeški zapor. Medtem pa so se potepuški psi mastili z mesom, ki so ga gospodinje poskrile v globok sneg.
Okrog novega leta 1942 je bil oče izpuščen iz zapora v Benetkah. Očitano mu je bilo komunistično prepričanje. Z enakim argumentom, da je komunist, ni dobil več službe na gozdni upravi Straža. Njegov nadrejeni na direkciji razlaščenih gozdov v Ljubljani je bil ing. Franjo Sevnik, moj bodoči profesor na gozdarski fakulteti. Oče je tako ostal brez službe in tudi brez stanovanja na gozdni upravi v Straži.
Našel pa je skromno stanovanje na Selah blizu prijatelja Drčarja in le nekaj metrov od zelene Krke. Ostali smo odvisni od skromne začasne mamine službe na šoli Ajdovec, in tako je prihajala le ob nedeljah v dolino k družini. Preplah v družini pa je nastal, ko nekoč v soboto ni prišla k svojim v Sela. Oče je bil z našo grozo seznanjen šele naslednjo soboto. Partizani so namreč pokazali svoj način obvladovanja terena in prebivalstva: zapor, grožnje, zaslišanja itd. za tri dni, in to za obe učiteljici. Zato odslej nisem spraševala očka, zakaj ima za posteljo skrito hladno orožje. Dolino Krke je namreč obvladovala italijanska vojska, gozdnato območje Brezove Rebri, Ajdovca in dalje proti Mirni Peči pa partizani.
V novem šolskem letu ¹⁹⁴²⁄₄₃ pa je mama dobila novo začasno službo v ljudski šoli Vavta vas. Tako je bila družina spet skupaj in še vedno nezaposleni očka je varoval novo pridobitev, sestrici Ireno in Cenko, ko smo bile mama in me najstarejše tri hčerke v šoli.
Sredi leta 1943 smo se morali iz neznanega vzroka spet preseliti, in to v Vavto vas k Berkopcu. V eni sobi smo se stiskali naša družina in tričlanska družina tete Ivanke, ki je tudi ušla z Brezove Rebri. Z lastniki smo imeli souporabo kuhinje. Mama je kot učiteljica nas in druge šolske otroke naučila neko igrico, ki smo jo 8. septembra 1943 igrali na provizoričnem odru na dvorišču Berkopčeve hiše, kjer smo stanovali. Zaključek igre pa je nenadoma preglasilo vpitje odraslih: »Italija je kapitulirala …« Ali je bilo to veselje ali strah, kaj nas še čaka? Zgodil se je TURJAK!
In res, 9. 10. 1943 je mama dobila pisno sporočilo: »Upravna komisija osvobojenega ozemlja te postavlja za učitelja v Vavti vasi.« Čez deset dni pa prejme novo sporočilo od šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, da ji je poverjen pouk v ljudski šoli Vavta vas za šolsko leto ¹⁹⁴³⁄₄₄. Odločili smo se, da sredi ognja ne moremo ostati. In pri komunistih tudi ne.
Novo, spet začasno bivališče smo dobili v Novem mestu v stavbi, kjer je sedaj galerija Božidarja Jakca. Z nami se je tja preselila tudi tetina družina, Berkopčevi iz Vavte vasi, Jenkovi iz Straže (moji birmanski botri) in še

stran: 044

druge družine, ki so zbežale pred partizani. Vsi možje so se konec oktobra priključili domobrancem, ki so se v tem času organizirali. Nemške vojske pa niti opazili nismo. Oče je zaradi svoje izobrazbe dobil najprej čin nadporočnika in je bil razporejen na mejni blok v Bršljin pri Novem mestu. Vsak dan se je tako lahko vračal k družini na stanovanje, saj smo januarja dobili še sina Ivančka.
Očetova dosledna krščanska načela, glasno izražanje političnih stališč in človeški odnos na mejnem bloku do vseh, ki so pobegnili od partizanov – to je bil verjetno vzrok, da je bil oče spomladi 1944 degradiran v čin poročnika in prestavljen najprej na postojanko v Mačkovec in nazadnje k straži mostu čez Krko. In ni bil več vsak dan pri družini v Novem mestu, le mene je občasno vzel tja k sebi, včasih tudi preko noči, in tam sem doživela ognjeni krst.
Edina dobra stran bivanja v Novem mestu je bil slovenski jezik v šolah in javnem življenju. In mama je dobila tam zaposlitev za šolsko leto ¹⁹⁴³⁄₄₄. Me dekleta pa smo hodile v šolo pri frančiškanski cerkvi, kjer nas je vedno veselo ogovarjal in tolažil pater Ciprijan. Pomanjkanje hrane pa smo otroci najbolj čutili, ko je za tuberkulozo zbolela sestra Majda in ji je mama v bolnico nosila priboljške, ki jih drugi nismo bili deležni. Najmlajšemu članu naše družine Ivančku pa je mama tolikokrat prižigala svečo, da smo končno razumele, da ga lahko za vedno izgubimo.
Poleti 1944 smo se srečali na mejnem bloku v Kostanjevici oče z vso družino in teta Ančka ter Tončka (sestri očeta in mame), ki sta prišli iz Pameč s strašno novico: Nemci so kot talca pod našo domačo hišo v Pamečah ustrelili očetovega brata Ivana in še deset mariborskih zapornikov. Brat Ivan je bil zadnjo noč celo zaprt v naši hiši, to je v svojem rojstnem domu. Groza, najstarejši očetov brat pa je padel na soški fronti 1917. leta.
Sčasoma smo se najstarejše tri le zavedele grozot vojne. Pogosto zavijanje siren nas je opozarjalo na letalske napade iz zraka, namenjene domobranski vojašnici, ki je bila soseda hiše, kjer smo stanovali. Ljudje so se križali, ko so gledali mamo z dojenčkom na roki, z dveletno v drugi in z ostalimi štirimi za njo, ko smo tekali po strmi skalni stezici navzdol proti Krki, kjer je bilo v skalo izdolbeno zaklonišče za množico ljudi. Jeseni 1944 sem začela hoditi v prvi razred gimnazije in se prvič srečala z obveznim tujim jezikom, nemščino. Zračni napadi na Novo mesto so bili vedno bolj pogosti, zato je mama z mlajšimi petimi otroki zbežala na Dobravo v bližino očetove vojaške obveznosti in občasno učila v Št. Petru, jaz pa sem zaradi šole ostala pri teti Ivanki v Novem mestu. Ko sem nekoč doživela bombardiranje tudi na mostu čez Krko, sem še jaz zbežala k staršem na Dobravo. Uživali smo kratkotrajno gostoljubje na revni kmetiji, kjer so naše lačne oči občudovale črne glinene lonce, polne dišeče »godlje«, zelja ali repe, ki jih je gospodinja z burklami vlekla iz krušne peči. Nepozabno za lačne.
Veliki petek 1945: spomin, ki me spremlja vse življenje. Naša družina v neki cerkvi. Mama je odložila enoletnega suhca Ivančka na klop, potem pa sta z očetom drsala po kolenih po vsej dolžini cerkve do razpela, ki je ležalo na tleh pred oltarjem. In me dekleta za njima v gosjem redu, da po njunem zgledu poljubimo Kristusove krvave rane. Le tišina nas je družila.
Bližala se je zadnja postaja in selitev le za kratek čas v Dobruško vas v hišo ob glavni cesti in s kapelico pred njo. Spet smo bili v eni sobi združeni mama, nas šest otrok in teta Ivanka z dvema. In nismo čutili prostorske stiske. Pa je prišel dan, 9. maj 1945. Ob 8h so nas otroke mame razporedile na »šošu« – hišnem stopnišču, pod nami po cesti pa so se vile kolone mož z nahrbtniki. Naenkrat sta bila pred nami naš očka s kolesom in stric Milan. Bilo je trpko slovo od žen in otrok. Gledali smo za njima, ko sta odhajala, v meni pa je zvenel glas: »Videk, ubogaj mamo!« Solze in ovinek so zakrili njuni odhajajoči postavi. Tako so odhajali usodi naproti domobranci šentjernejskega področja v smeri proti Zidanemu mostu. Lep sončen majski dan je kazal žalostno podobo. Kolone beguncev pred komunisti so se kar naprej vlekle mimo hiše, Hrvati kmečkega porekla, večinoma z vprežnimi vozovi z najnujnejšo zalogo. Uniformiranih in oboroženih ni bilo med njimi, zato smo dekleta brezskrbno tekala okrog hiše in se igrala. Močno kljuvanje v nožnem palcu (sestra me je pri igri urezala s koso) me je zadržalo budno vso naslednjo noč, da sem slišala nepretrgano premikanje po cesti mimo hiše. Mama in teta sta se skrivali za zaveso, skozi okno opazovali dogajanje na cesti in vedno tiše molili rožni venec, ko so se iz dvorišča za hišo slišali čudni glasovi. Drugo jutro so lastniki domačije našli v »kevdru» posledice nočnega plesa zmagovalcev. Tla, pokrita s slamo, so skrivala velike madeže sveže krvi, na vaškem napajališču pa so ostali sveži grobovi hrvaških kmetov. Prihodnost je postajala vedno bolj temna.
Čez dva dni sta mami našli dobrega kmeta, ki si je upal in zapregel konja, na voz pa so

stran: 045

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče Vinko v skupini domobrancev jeseni 1944 (prvi z leve nad njim stoji Jože Jenko, moj birmanski boter)

naložili naše cule in nas otroke. Za voz so privezali še našo kravo, ki nas je spremljala od odhoda iz Novega mesta. Na poti proti Brežicam je bila cesta polna v obe smeri predvsem civilnega prebivalstva: peš in z vozovi, na konjih pa partizani v lepih uniformah. Malo pred Brežicami nas je ustavila partizanska kontrola, z namenom, da nas preusmerijo za Krko. Odločno posredovanje našega prevoznika nas je rešilo, da smo tu preživeli. Po dolgem, mučnem potovanju nas je dobri kmet razložil na Selih pri Dobovi pred hišo starih staršev. Njihovo sedemčlansko družino so namreč leta 1941 Nemci izselili v Šlezijo, v njihovo hišo pa naselili Kočevarje, ki so jo izpraznili nekaj dni pred našim prihodom. Zapuščenost, mrtva praznina, brez žive duše … še sreča, da smo imeli kravico in obilno pašo daleč okrog revne, lesene rojstne hiške naše mame in tete Ivanke. Žalost in lakota – le enoletnemu bratcu in enoletni sestrični je mleko zadoščalo.
V soboto 2. junija smo pešačili mama in nas šest otrok (stari od enega do enajst let) s tem, kar smo imeli in kar smo lahko nesli, v Dobovo na vlak proti Mariboru. Nestrpnost, čakanje na zvezo, prestop na drugi vlak. V Dravograd smo prišli šele ob 11h ponoči. In naprej deset kilometrov še peš: mama in šest otrok v temni noči na samotni cesti, brez luči v redkih oddaljenih hišah. Skromen otroški voziček je škripal pod težo treh najmlajših in navešeno prtljago na ročajih. Stisnjeni v klobčič ob vozičku smo lezli proti Pamečam – svojemu domu. Na mamino rahlo trkanje po hišnih vratih se nihče ni odzval. Strah pred nočnimi obiskovalci je še vedno grozil. Le jok najmlajših je odprl vrata in priklical teto Ančko – očetovo sestro. Zaman smo upali in se tolažili, da nas doma čaka očka. Ni, ni, ni ga – tetina pozornost je veljala le najmlajšemu suhljatemu bitju z vprašanjem, ali bo preživel.
Kot nam in naši žalosti v posmeh se je naslednji dan v nedeljo na našem dvorišču, ki meji na cerkev, dogajal partizanski miting: veselje, harmonika, rdeče zvezde in še kak strel iz pištole. Le skrivali smo se v hiši in z mamo vred jokali. Naš stari – novi dom je bil prazen, oropan, brez hrane. Teta Ančka je tožila, kako hudo je bilo, ko so partizani odnašali. K sreči je v hlevu ostalo nekaj živali, predvsem za mleko.

stran: 046

In kje je naš očka? Po slovesu z njim in stricem Milanom v Dobruški vasi se je skupina bivših domobrancev na poti proti Zidanemu mostu vedno bolj redčila, saj so nasedli partizanskim obljubam, da kdor se vrne … Temu je verjel tudi stric in najprej pristal v novomeških zaporih in nazadnje nekje v kočevskih breznih. Oče pa se je čez dva dni, to je 11. maja, s kolesom in nahrbtnikom pojavil pri svoji najstarejši sestri, »Marovšici« v Turiški vasi pri Slovenj Gradcu. Tam se je zadržal nekaj dni, ne da bi dobil dober življenjski napotek. Domov v Pameče je prišel 17. maja in naslednja dva dneva s sosedi po polju pod vasjo odstranjeval odvrženo orožje in drugo, kar je ostalo za kolonami, ki so se umikale proti Avstriji. Po polju je takrat prijahala oblast – Ivan Lakovšek, Anza po domače in Rok po partizansko. Pred vojno je bil delavec v Kelnerjevi tovarni kos in je občasno pomagal očetu pri podiranju drevja v gozdu. Ob tem srečanju sta se z očetom rokovala in oče mu je rekel: »A tudi ti, Anza?« Naslednji dan, na binkoštno nedeljo popoldne, je bil oče s sestro Ančko in 20-letno hčerko ubitega brata Ivico pri večernicah v cerkvi. Tja so prišli ponj domači terenci in ga aretirali ter odpeljali v slovenjgraški zapor. Spotoma so aretirali tudi nekaj žensk iz vasi. Edina sled za vsemi temi so le imena na spominskih ploščah v Slovenj Gradcu. Očeta so še videli čez pet dni, ko so ga odpeljali iz zapora. Kam?
Toda mi otroci smo še dolga leta upali, da se nam očka vrne, ker smo verjeli govoricam, da so ga videli v delovnih taboriščih tam in tam, celo v ruskih, ali pa da je ušel v Avstralijo itd. Obenem pa je mama iskala uradne informacije o njem na Divizijskem vojnem sudu Celje, na Kontrolni komisiji pri narodni vladi SRS, na Javnem tožilstvu okrožja Celje in nazadnje sprožila sodni postopek za proglasitev, da je mrtev. 5. januarja 1948 je dobila sklep, ki ugotavlja, da Vinko Vrhnjak ni preživel 1. septembra 1945.
Treba je preživeti. In živeti za otroke. Sredi poletja 1945 se je pričel dopolnilni pouk po vseh šolah. Malo pred koncem vojne od partizanov požgana pameška šola je dobila nadomestne prostore kar v župnišču. Mama se je takoj vključila v poučevanje, vendar je bila čez dva dni izgnana od domače »terenke«, češ žena belogardista ne bo učila naših otrok. Za nas se je začenjala druga vojna. Jaz in Jelka pa sva hodili na dopolnilni pouk v meščansko šolo v Slovenj Gradec. Spremljal naju je poziv odraslih, naj ne gledava na levo, ker so tam zakopani ustaši in straši. (Sedaj je tam res evidentirano povojno grobišče.)
Ne samo izgon mame iz šole, namesto odgovora na pisno vlogo je sledilo nadaljnje poniževanje v pisnem pozivu, naj mama »sestavi točno poročilo o zadržanju v času okupacije z dokazili in potrdili OF odborov« (18. 7. 1945) in nekaj dni pozneje »Poziv obdolženca Vrhnjak Marija« na zaslišanje na Sodišče slovenske narodne časti – MO OF Slovenj Gradec. 18. 8. 1945 je mama zopet oddala vlogo za učiteljsko službo Narodni vladi –- ministrstvu za prosveto. Namesto odgovora je dobila poziv, da mora vlogo kolkovati. Ponovno je 5. 9. 1945 oddala kolkovano vlogo s prilogo »Izjava KNO Pameče«, da se je mama umaknila na Dolenjsko, da je ne bi izgnal okupator (tako kot večino slovenskih učiteljev), in o njenih predvojnih zaslugah za šolo in kraj. Odgovora seveda ni bilo, le ministrstvo za prosveto je uveljavljalo odlok o »deponiranju plače V. M.« v vednost OO OF Celje. Le kako je mama zmogla, da je na vsako vlogo na koncu pripisala »Smrt fašizmu –svoboda narodu«? Smrtni strah …
Kako preživeti številno družino, ko je mama brez službe, pri hiši je poleg nje je šest otrok, očetova ne več mlada sestra in njena mačeha, pa tudi ostareli hlapec, kmetija pa potrebuje fizično močne delavce? Že med vojno se je hlev pretežno izpraznil, poleti 1945 pa je oblast vzela še zadnje vprežne vole. Med našo medvojno odsotnostjo pa je bilo iz hiše odneseno vse, kar je bilo kaj vredno.
Že od marca 1947 hranim mamino pritožbo na okraj Prevalje proti zaplembi očetovega premoženja. V naslednjih uradnih dopisovanjih med Agrarno komisijo, ki jo podpisuje že prej omenjeni Ivan Lakovšek - Rok in OLO Dravograd, pa je zapisano, da je bil Vinko Vrhnjak domobranski major itd., da je bil takoj aretiran in kmalu likvidiran (dopisi 6. 2. 1948 in 5. 5. 1948) in naj se zapleni vse imetje V. V., to je zemljišča in stavbe, za potrebe ekonomije Tovarne meril. K sreči je mama že 5. 1. 1948 od Okrajnega sodišča Prevalje dobila sklep, da oče ni preživel 1. septembra 1945 (Matični urad MLO 30. 1. 1948 izda mrliški list) in potem od istega sodišča 15. 3. 1948 odločbo o dedovanju premoženja Vinka Vrhnjaka za šest otrok. Plačan je bil davek na dediščine in urejen izbris zastavnih pravic na obeh zemljiškoknjižnih vložkih. Toda že 1. 5. 1948 pošlje Okrajno tožilstvo Okrajnemu sodišču kot »nujen postopek« zoper Vinka Vrhnjaka zahtevo, da izreče zaplembo njegove imovine v državno last, kot sekvestracijo premoženja odsotnih oseb. Ne glede na to, da je že od 5. 1. 1948 veljal sodni sklep, da oče ni preživel 1. 9. 1945, je isti sodnik istega

stran: 047

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče, mama in njunih šest otrok ter soseda, jeseni 1944 v Novem mestu

Okrajnega sodišča Prevalje France Ruper 5. 6. 1948 izdal sklep o »cenitvi imovine, ki jo je zapleniti na dan 21. 7. 1948«, in kjer dalje imenuje Vinka Vrhnjaka »pogrešanega«. Ni kaj, socialistični pravni sistem je unikaten! Opravljen je bil popis imovine, nakar se je mama pritožila in Okrožno sodišče Maribor je 28. 8. 1948 razveljavilo sklepe Okrajnega sodišča Prevalje.
Preživljanje številne družine (šest mladoletnih otrok, mačeha stara 70 let, svakinja 51, stric Simon 80, hišni pomočnik 68) je mamo prisililo, da se je od maja 1948 do novembra 1950 dodatno zaposlila kot administratorka pri Kamnoseški zadrugi. Sredi leta 1949 pa je Kmetijska zadruga Pameče vzela v najem prazne gostinske prostore v naši hiši in tako se je mama po prenehanju dela pri Kamnoseški zadrugi zaposlila kot natakarica pri Kmetijski zadrugi v lastni hiši do 31. 10. 1953, ko je občina ukinila gostilno.
»Vse sile za socializacijo vasi«, parola, ki je v vasi pomenila pritisk najprej na našo kmetijo, da je mama maja 1949 za tri leta dala v najem Kmetijski zadrugi večino posestva, gospodarsko poslopje, kozolec, živino in kmetijsko orodje. Obdržala je le ohišnico in dve kravi. Kljub temu, da je dala zemljo v uporabo Kmetijski zadrugi, je kasneje dobivala odločbe za obvezno oddajo: za prelahkega prašiča doplačilo ali 40 dni zapora, za 14 prijavljenih kokoši oddajo 140 jajc, za oddajo 224 kg krompirja itd. Obveznosti iz najemne pogodbe pa Kmetijska zadruga ni izpolnjevala.
Konec leta 1949 je oblast ponovno uvedla postopke za zaplembo vse imovine z navedbo: »Vrhnjak Vinko kot belogardistični kapetan, kot narodni sovražnik od NOV likvidiran.« Ker je bil postopek dedovanja že izpeljan 15. 3. 1948, je drugostopenjsko sodišče v Mariboru 8. 11. 1949 na mamino vlogo sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec razveljavilo. Nato sledi 19. 11. 1949 sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec, da zaukazuje zemljiški knjigi vpis zemljišč Vinka Vrhnjaka na dediče – to je šest mladoletnih otrok.
Toda s tem ni bilo konec socialističnega pritiska na družino Vrhnjak. 25. 8. 1950 mama ponovno pošlje vlogo za učiteljsko službo na OLO Slovenj Gradec, oddelek za prosveto, ker ji Kmetijska zadruga ne plačuje najemnine itd. V negativnem odgovoru pa je samo citiran odlok Predsedstva vlade z dne 30. 8. 1945. 21. 11. 1950 ponovno odda dopolnjeno vlogo na Ministrstvo za prosveto – brez odgovora. In kot končni udarec ponižani,

stran: 048

življenjsko ogroženi družini dobimo posredno preko KLO Troblje na ime Marije Vrhnjak odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 20. 7. 1951 »za razlastitev ležeče zapuščine po umrlem Vrhnjak Vinkotu« – za vsa zemljišča nad 3 ha.
Odgovor na pritožbo Glavni upravi za kmetijstvo Ljubljana (30. 12. 1951, direktor Franc Simonič) je bil kratek: »Odločba za razlastitev je dokončna!« Dodan komentar, da se po Zakonu o agrarni reformi upošteva stanje na dan 10. julija 1945, takratni lastnik Vinko Vrhnjak pa po odločbi ni preživel, kot piše v mrliškem listu, 1. 9. 1945, dalje, da ni bil kmet (bil le tri leta v službi), da se otroci (čeprav mladoletni) šolajo in ne nameravajo kmetovati itd.
Res sva najstarejši hčerki v šolskem letu ¹⁹⁴⁸⁄₄₉ nadaljevali šolanje na višji gimnaziji na Ravnah (takrat še Guštanj). Seveda za naju ni bilo prostora v dijaškem domu, zato sva hodili zjutraj ob petih na vlak in v Dravogradu na drugega za Ravne. Domov sva prišli z vlakom ob petih popoldne. Leta 1950 pa se je nama pridružila še tretja, Majda. Mama seveda ni dobivala otroških doklad, mi otroci pa tudi ne kakšnih štipendij, bili smo zaznamovani po očetu. Zato je tudi sestra Jelka po 6. razredu gimnazije zaključila s šolanjem. Kako nas je mama zmogla preživeti, je ob naši drugorazrednosti pravi čudež. In ob tem se je še trudila, da bi nadaljevala predvojno prosvetno dejavnost z režiranjem uspešnih ljudskih iger, ki so se predvajale v naši vasi Pameče, pa tudi v Slovenj Gradcu in na Ravnah (Sneguljčica, Pod svobodnim soncem itd.).
Dokončna odločba mame ni omajala: 1. 12. 1952 je oddala na Prezidij LRS prošnjo za razveljavitev razlastitve zemlje, saj je 17-letna hčerka Jelka zaključila šolanje, da bo delala na kmeiji. Odgovor LRS, Odbor za prošnje in pritožbe 11. 2. 1953, predsednica Ada Krivic, je bil kratek: »… se zavrne … Vaš pokojni mož pa se je izselil prostovoljno« (namreč ob začetku vojne, ker so mu grozili domači hitlerjanci, kar potrjuje dokument, ki sem ga dobila od Ministrstva za notranje zadeve leta 1993). Potem sem se ojunačila še jaz in odšla 28. 2. 1953 (takrat sem že študirala na gozdarski fakulteti v Ljubljani) v Beograd na Prezidij FRLJ z namenom, da pridem do Tita. Zaustavili so me vratarji pred vladno palačo, sprejeli pa so pisno vlogo s potrdilom št. 3782. – Vračala se potrta in žalostna, ker sem porabila zadnji denar za vlak.
Sredi leta 1953 je že bilo predvideno, da se konec oktobra 1953 ukine gostilna KLO v naši hiši. S tem je bilo konec mamine natakarske službe. Zato je zopet zaprosila za učiteljsko službo na OLO, svet za prosveto. Ker decembra še ni bilo odgovora, je vložila prošnjo na LRS, odbor za prošnje in pritožbe, z dodatno razlago, do je morala iz 5. gimnazije vzeti še četrto hčerko Cenko, ker ni zmogla stroškov. In konec decembra je le prišel odgovor samo na prvo vlogo na OLO: »… komisija je pretresala vašo vlogo in jo odklonila.« Podpis Markovič D. Za njo so bila tri leta prijavljene službe, zato se je prijavila na Zavod za zaposlovanje in naslednje leto dobila odločbo, da ji za čas nezaposlenosti pripada oskrbnina do 50% zadnje mesečne plače. In končno je s 1. 3. 1954 dobila zaposlitev za pisarniške posle na OLO Slovenj Gradec, upravi za ceste.
12. 1. 1954 je mama spet vložila prošnjo za vrnitev posestva na Državni sekretariat za gospodarstvo LRS in nato je še v Ljubljani dr. Ljuba Prenner v mojem imenu sestavila vlogo za vrnitev kmetije, ki sem jo poslala 22. 3. 1954 na naslov: predsednik FNRJ maršal J. B. Tito – in že 31. 7. 1954 dobila obvestilo (podpisano Slavko Repe) od Izvršnega sveta LRS, da so vlogo odstopili Javnemu tožilstvu LRS. To je 10. 1. 1955 kratko ugotovilo, da ni zakonite osnove za razveljavitev odločbe, z dodatkom, naj se za vrnitev plačanega davka na dediščine (zdaj 5-kratna zadnja mamina plača) obrnemo na OLO Slovenj Gradec, kolikor zahtevek ni zastaran.
Še vedno smo nepriznani dediči posestva Vinka Vrhnjaka vztrajali, da se nam že dvanajst let godi krivica, zato smo spet v svojem imenu 10. 7. 1957 vložili prošnjo za obnovo postopka zaradi razlastitve po agrarni reformi na Državni sekretariat za finance LRS. Odgovor 16. 10. 1957 je bil seveda odklonilen, med drugim, ker smo za pol leta zamudili petletni rok za obnovo postopka. Zaradi te zadnje izjave smo že 5. 12. 1957 vložili Tožbo na Vrhovno sodišče LRS zoper odločitev Državnega sekretariata za finance in dodali dodatne dokaze (Anton Legnar – Izjava). – »Sodba v imenu ljudstva« z dne 29. 3. 1958: Tožba se zavrne … dolžni v osmih dneh plačati 500 din sodne takse!
Mama je še enkrat poizkušala izprositi službo v svojem učiteljskem poklicu s prošnjo 17. 11. 1957 na Svet za šolstvo pri Izvršnem svetu LRS. Ni bil potreben odgovor – nismo bili »ta pravi«. Čez tri leta, ko je bila stara 54 let, se je upokojila s polno delovno dobo 30 let. Zaposlila se je z 19 leti, 5 let pa je znesla nezaposlenost med vojno in v socializmu. Zato je po upokojitvi delala še 3 leta na isti Upravi

stran: 049

za ceste, da bi si družina še malo opomogla in najmlajša hčerka Irena dokončala študij. Zaradi 3,68 ha ohišnice nikdar ni bila upravičena do otroških doklad in tudi me hčerke ne za svoje otroke, ker smo bile solastnice do ¹⁄₆ ohišnice.
Izguba očeta v povojnih komunističnih morijah in po agrarni reformi nepošteno odvzeta prej očetova zemlja, kmetija, je nas otroke zaznamovala za vse življenje. Leta 1970, to je 25 let po vojni, v času Kavčičeve vlade, nas je prevzela iskrica upanja, da nas je vseh šest nepriznanih dedičev očetove kmetije zadnjič podalo vlogo za razveljavitev odločbe po agrarni reformi na Izvršni svet SRS, oddelek za prošnje in pritožbe. Po enem letu, 18. 3. 1971, smo dobili negativen odgovor z dodatki: »… zakon se ni izvajal kot kazen, temveč kot nujen gospodarski ukrep … trditev, da ste bili z odvzemom zemlje kaznovani, nima nobene osnove.« Kako ciničen odgovor, saj so pred našimi očmi našo dolinsko zemljo večinoma dodelili v last »zaslužnim borcem«, ostalo pa kmetijski zadrugi, da jo je dajala drugim v najem, gozdove pa gozdnemu gospodarstvu.
Naš oče Vinko Vrhnjak je leta 1925 diplomiral na fakulteti za gozdarstvo v Zagrebu. Kot bodoči lastnik se po očetovi smrti 1927 ni zaposlil v svoji stroki, pač pa se je takoj lotil naprednega kmetovanja in zato prejel številna priznanja na področju sadjarstva in vzgoje plemenske živine. Sodeloval je tudi v javnem političnem življenju, kar dokazuje red »Jugoslovenska kruna V.« št. 2360. Bil je tudi banski svetnik. Kot vnet pristaš ljudske stranke in dr. Ivana Korošca si je prislužil negativno oznako hitlerjancev – posledice smo čutili vsi njegovi. Bil je tudi aktiven v sokolskem društvu, še posebej pri gradnji sokolskega doma v Slovenj Gradcu. V domači farni cerkvi Pameče je bil cerkveni ključar, bil je dober znanec pisatelja Frana Ksaverja Meška in znanega mestnega župnika g. Jakoba Sokliča. Še sedaj se živo spominjam njegove izjemne slovenske zavednosti, ko me je kot najstarejšo med vojno v Novem mestu tolažil, da bo, ko bo konec vojne, on v službi v Celovcu, me dekleta pa bomo tam hodile v gimnazijo – seveda slovensko. In upanje je z njim umrlo! V zaposlitev leta 1937 ga je namreč prisilila finančna kriza, izplačila dediščine sestram in poroštva plačilno nesposobnim prosilcem.
Naša mama Marija – Marica Vrhnjak (roj. Ferenčak 1906) se je šolala na učiteljišču šolskih sester v Mariboru in šolanje zaključila 1925. leta. Njena prva zaposlitev je bila na šoli v Trnju – srez Lendava, v začetku leta

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ko odraščamo brez očeta le ob mami l. 1950

1930 je bila prestavljena za učiteljico na ljudsko šolo Pameče, od leta 1936 pa imenovana še za upraviteljico te šole. Tu je delala do 31. 3. 1941, to je do pričetka vojne, ko so bili slovenski učitelji izgnani iz šol. V tem 11-letnem obdobju je povečala šolsko stavbo iz enorazrednice v trirazrednico, zgradila stavbo za dvoje učiteljskih stanovanj, uvedla aktivno kulturnoprosvetno delovanje, režirala je številne ljudske igre in različne proslave. Obenem je podeželsko žensko mladino poučevala v raznih ročnih delih, ki se jih je sama naučila na učiteljišču šolskih sester v Mariboru itd. Vse te njene zasluge za kraj pa niso bile pomembne za povojno socialistično diktaturo, ki je zahtevala moralno-politično neoporečnost.
Leta 1971, ko smo dobili zadnji negativen odgovor socialistične oblasti, ki se je kitila s parolo »V imenu ljudstva«, mi pa smo na prošnje ponižno dopisovali »Smrt fašizmu – svoboda narodu«, nam je dokončno zamrlo vsako upanje na pravičnost in enakopravnost. Naše roke in v pomanjkanju pridobljena izobrazba in zaposlitev naj bi preživljale naše mlade družine. Sestra Jelka, ki je dokončala šest razredov gimnazije, je čez leto ali dve dobila pisarniško službo na Elektro Slovenj Gradec in tam dočakala upokojitev, pa žal umrla l.

stran: 050

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družinski grob in na cerkveni steni spominska plošča za očeta 19. 12. 1990 v Pamečah

2000. Sestra Majda je dokončala osem razredov gimnazije, se kratkotrajno zaposlila v banki, ob delu opravila dopolnilno pedagoško izobraževanje in nekaj let delala v šolstvu, pa spet ob delu dokončala prvo stopnjo prava in bila do upokojitve zaposlena na Zavodu za socialno zavarovanje. Četrta hčerka, sestra Cenka, ki je zaradi finančnih težav po enem mesecu izstopila iz pete gimnazije na Ravnah, se je naslednje leto vpisala na laborantsko šolo v Rušah, nato delala v Železarni Ravne, ob delu dokončala popolno kemijsko srednjo šolo in v radioizotopnem laboratoriju bolnišnice Slovenj Gradec delala do upokojitve. Peta hčerka Irena, pa je opravila prvo stopnjo tekstilne fakultete v Ljubljani in se tam tudi zaposlila do upokojitve. Najmlajši in edini sin in brat Ivanček, rojen v vojnih letih, ni imel pogojev, niti zdravja, da bi izpolnil očetovo željo in postal naslednik očetove kmetije. V svojem kratkem življenju je bil zaposlen kot izredno kvaliteten poklicni tapetnik in lastnik mogočne kmečke hiše, velikega gospodarskega poslopja in skromne kmetijske zemlje – ohišnice, ki je ostala po agrarni reformi. Umrl je pri 52 letih brez naslednikov po krvi. Za vse dolžim vojno in revolucijo.
V svojih gimnazijskih letih na Ravnah sem najbolj občutila razliko med dijaki borčevskih staršev in med nami, posebej Vrhnjaki, »izdajalčevimi otroki«. Vem, da smo bili toliko zaznamovani, da nihče okrog nas niti pomislil ni, da bi nas povabil ali na delovno akcijo, v brigado, mladinsko organizacijo itd. Le pouk, čakanje na vlak v študijski knjižnici in po dvanajstih urah odsotnosti spet domov k mami na pomoč pri delu in oskrbovanju mlajših. – Najbolj hudo mi je, kadar se spomnim, da je bil moj sošolec v gimnaziji Hanzi Duft vedno nekaj posebnega: odsoten, zamišljen, ob strani, in šele po letu 1990 sem zvedela, da mu je povojni zločinski sistem neznano kje pokončal oba starša. Pa tudi on ni vedel za mojo bolečino. Tako smo vsi prizadeti le molčali. Lep spomin ohranjam le na ravnatelja gimnazije dr. Franca Sušnika, ki je poznal očeta iz njunih gimnazijskih let v Mariboru. Ob zaključku gimnazije smo morali dijaki izpolniti anketo, kaj nameravamo študirati. »V spomin na očeta želim študirati gozdarstvo,« sem zapisala. To je ravnatelja tako ganilo, da je tudi mamo potolažil, naj mi nikar ne brani tega lepega namena, čeprav v tistem času to še ni bil tudi ženski poklic. – Na ljubljanska študentska leta nimam lepih spominov. Vedno lačna, lačna, od mame le denar za vlak, brez vsake štipendije, le kakšen drobiž od katere od tet in prihranek od počitniškega dela na poljih kmetijske zadruge, pozneje pa od počitniškega terenskega dela v gozdarstvu. In triletno bivanje v »Mojzerju« v sobah z osmimi posteljami, kot nalašč za študij. Tako kot sem vsa leta v gimnaziji z odliko zaključevala razrede, sem tudi na fakulteti prva opravljala izpite in s kolegico Marjo sva tudi prvi (pred fanti) zaključili študij gozdarstva. Potrditev, da spadam med drugorazredne, sem dobila po drugem letniku, ko sem se tudi jaz prijavila za inozemsko prakso z namenom, da tudi izpopolnim znanje tujega jezika, pa mi je študentska organizacija ZK to preprečila (vodilen je bil starejši študent iz naših krajev, R. F.). Lep spomin pa ohranjam na profesorja ing. Sotoška, ki mi je edini pri izpitu priznal, da se spominja mojega očeta in obžaluje njegovo trpko usodo. Obratno pa prof. ing. Sevnik ni trznil ob priimku Vrhnjak, saj očetu po vrnitvi iz italijanskega zapora ni dovolil ponovne zaposlitve na prejšnjem delovnem mestu, češ da je komunist. Zamolčana preteklost pa je preprečila meni in študentskemu kolegu ing. Marjanu Šolarju z Bleda, da bi spoznala, da naju je zaznamovala enaka usoda. Pozorna

stran: 051

sva postala šele konec 80. let, ko sva ob službenih srečanjih spoznala, da oba vzdržujeva krščansko tradicijo in da nikdar nisva bila člana ZK ali KP. Nato sva bila z možem edina poleg njegove družine pri blagoslovitvi znamenja ob najdenem zamolčanem grobu njegovega očeta Franca Šolarja v gozdovih Jelovice leta 2005.
Moj študentski položaj se je končno nekoliko izboljšal v tretjem letniku fakultete: dobila sem občinsko štipendijo, se poročila konec tretjega letnika s priimkom Vrhnjak v spomin na očeta na prvem mestu in Duler na drugem. Konec počitnic sem rodila prvega sina Matjaža in s pričetkom sedmega semestra sem dobila še stanovanje v študentskem domu v dvoposteljni sobi. Toda le za eno leto; tako da mi je v devetem semestru nudila streho številna tetina družina v Mengšu, očetova zapuščina – kolo pa je bilo moje prevozno sredstvo do fakultete in pogosto tudi po makadamu do doma v Pamečah. Moja prva in zadnja služba do upokojitve je bila na Gozdarskem obratu Slovenj Gradec, sprva kot pripravnik, nato ves čas kot referent za gojenje gozda, in zadnje desetletje sem bila še dodatno odgovorna za varstvo pri delu. Seveda je bilo to tipično terensko delo, ki sem ga opravljala enakovredno z moškimi sodelavci. Tudi drugega sina Tomaža sem rodila še v času študija, tako da nisem delala problemov delovni organizaciji niti stroškov državi. Nikoli se nisem potegovala za višji delovni položaj, tudi ponujen mi ni bil, saj sem bila najbolj srečna v stiku z neposrednimi fizičnimi gozdnimi delavci. S svojim priimkom sem marsikomu od nadrejenih povzročala slabo vest. In ne brez vzroka. Moj prvi nadrejeni je postal šef obrata po zaslugi partizanske preteklosti. Čez pol leta po moji zaposlitvi je šel na »šnelkurz« v gozdarsko šolo v Idrijo. Potem sva bila oba po položaju kot referenta enakovredna, toda le nekaj let, ko ga je na borčevskem pohodu zadela kap. Takrat sem tudi jaz jokala, ker še nisem vedela, da je on sokriv za aretacijo in likvidacijo mojega očeta.
Upokojila sem se v začetku leta 1991 s polnimi pogoji. Dovolj mi je bilo navideznega samoupravljanja, kjer se najprej odloča v zaprti partijski celici. Pred mano pa je bilo veselo upanje na popravo ali vsaj priznanje krivic. Nepoškodovana spominska plošča z očetovim imenom mi je dajala pogum. Posledica moje aktivnosti v občinskem Združenju lastnikov razlaščenega premoženja pa je bila le ta, da je postopek denacionalizacije premoženja očeta Vinka Vrhnjaka trajal kar 15 let (od 1991 do 2006). Rezultat je bil, da je bilo

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 17. 10. 2004 Slovenj Gradec, cerkev Sv. Elizabete, posvetitev spominskih plošč: dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof

vrnjenih v naravi le 60% površin, ostalo pa v po uradni vrednosti slabo ocenjenih obveznicah. Postopek so izvajali prejšnji preverjeni kadri. Pozornost pa so mi zbudili razlaščenci: večina njih so bili ali otroci ali najbližji svojci po vojni pobitih oseb, ki so do takrat skrivali svojo tragično preteklost. In v meni se je vzbudilo usmiljenje in dolžnost, da tem svojcem in javnosti vrnemo zamolčana imena pobitih. V svojem primeru sem to zmogla 19. 12. 1990 s spominsko ploščo na cerkvi v Pamečah. K sreči so me kot »gozdno Vido« poznali po vsej občini na podeželju in tudi v mestu. Kot svetnica SKD 1994–98 sem dosegla imenovanje »komisije za poboje itd … «, tako sem s tem občinskim dovoljenjem leto in pol trkala na vrata svojcev med vojno in po njej pobitih zamolčanih žrtev komunizma. Ne odpirati ran, so se branili – potem smo pa vsi jokali. Pri iskanju imen mi je tudi pomagal »graški seznam« že pobitih in »Kidričev seznam« oz. medvojni načrt likvidacij (pod št. 3830 moj oče Vinko Vrhnjak). Priznati pa moram, da je z mojim delom soglašal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja dr. Marjan Linasi kot član komisije. Zbrana dokumentacija z imeni, temelji za spominski objekt na mestnem pokopališču in drugo pa

stran: 052

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vida Vrhnjak pred spominskimi ploščami 17. 10. 2004

so aktivirali podtalno borčevsko oblast, da je avgusta 1997 vsako nadaljnje tovrstno delo preprečila. Ne za večno! Zbrano gradivo je mag. Linasi uporabil za obsežno študijo »Žrtve druge svetovne vojne na področju občine Slovenj Gradec«, in to je bila zame uradna osnova, da smo kot civilna družba zbrali denar, vsa soglasja itd. in 17. oktobra 2004 je javno in slovesno blagoslovil spominske plošče (s 133 imeni žrtev revolucije) mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. – Hvala Bogu in v spomin mojemu očetu!
Nad 2.000 po vojni pokončanih žrtev komunizma (sondiranje 29. 1. 2007) v grobišču Žančani pa še čaka »mesto – glasnika miru Slovenj Gradec«, da jim grobove kulturno zaščiti in uredi!

Zaključek – za razmišljanje

Bila sem v sedmi gimnaziji na Ravnah in vsi dijaki smo šli v Kotlje na pogreb koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Zame je bil to prvi veličastni pogreb z množico pogrebcev, govornikov, pevcev … slovesno in žalostno. »Solzice« so imele dvojni pomen. Tudi meni je bilo hudo. Spomnila sem se, da moj oče še znanega groba nima, da bi tam potočila solze. Naslednji dan pri slovenski šolski nalogi o pomenu pisatelja pa sem kot medklic napisala o svoji žalosti. Namesto običajne ocene 5 je bila tedaj samo 4 in stavek, kjer omenjam očeta rdeče prečrtan. O očetu je torej treba molčati!
Ko berem o neizkopanih grobiščih ali hodim po njih, me v prsih stisne – morda je tu moj oče? In je povsod, kjer je komunizem pustil svojo krvavo sled.
Še vedno razmišljam, zakaj je oče ravnal tako, kot je. Strinjam se z njegovim ravnanjem do konca vojne, toda zakaj se je 11. maja 1945 ustavil v Turiški vasi? Zakaj je potem 17. maja. pospravljal orožje po polju, da ga je prišel preverjat terenec Rok na konju in da ga je čez dva dni s pomočniki aretirala domača terenka Milka Tretjak - Misson (vojna veteranka, + 2002)? Na moja pisna vprašanja je odgovarjal njen brat Jože, »da nič ne ve«! Le značilna partizanska izguba spomina!
Zakaj ni oče pravočasno odšel daleč na Koroško? Saj je kot intelektualec po radiu in časopisih že pred vojno spremljal svetovne novice. Saj je slišal o ruskem komunizmu in dogodkih v Španiji. Saj je poslušal pridige škofa dr Gregorija Rožmana! Možno je samo dvoje: da se je zavedal, da ni kriv za noben zločin ali slabo dejanje proti državi, kar bo lahko dokazal na sodišču, ali pa je tako dobro poznal partizansko-komunistično nrav, da se je namensko pustil pokončati, samo da bi zavaroval nemočno nedolžno družino.
Nam je ostala le njegova pravljica: »Skupaj bomo šli h Gospe sveti!«
In kako je zmogla naša mama in z vsem trpljenjem dočakala 89 let? Pri 39 letih so ji vzeli moža in pustili šest mladoletnih otrok. Bila je zaznamovana in ponižana. Zadnje leto življenja pa je pokopala še najmlajšega, 52-letnega edinega sina Ivančka.
Ob televizijskem pogovoru Sandija Čolnika z nedeljskim gostom grofom Nikolajem Tolstojem, ko je komentiral novo ljubljansko Titovo cesto, ki nima primerjave niti v Berlinu niti v Moskvi, in našo Hudo jamo, ki po grozovitosti nima primerjave v svetu, me je prvič prevzel sram, da sem Slovenka – del tega naroda!

stran: 053