Avtor: Janez Zdešar, Jože Kočar, Marjan Ozvald, Janko Maček, Tine Velikonja, Blaža Cedilnik, Anton Drobnič

Uredništvo Zaveze je naprosilo nekatere člane NSZ, da oblikujejo svoje poglede na Enciklopedijo Slovenije. Želeli smo izvedeti, kako jo doživljajo in razumejo – kakšno vlogo ji pripisujejo za slovensko sedanjost in prihodnost. Nekatere odgovore tu objavljamo:

Anton Drobnič

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Hiter pregled obsežne Enciklopedije Slovenije daje vtis nečesa nejasnega, zmedenega in nedorečenega. Po podrobnejšem preučevanju pa se pokaže jasna slika, izdelana po določenem programu, napovedanem že v uvodniku prvega urednika Josipa Vidmarja. ES je mešanica stvarnega in dobrega z ideološkim in političnim, je obenem okrnjena splošna enciklopedija Slovenije in propagandno napihnjena posebna enciklopedija NOB.
Gesel, člankov in zapisov o NOB je ogromno, vtis je, da kar do ene tretjine ES. Tudi splošna gesla, zlasti krajevna, pogosto služijo samo temu, da omogočijo in uvedejo ponovitev že večkrat zapisanih podatkov o NOB. Razen teh je cela vrsta nepotrebnih gesel in podatkov o nekdanji Jugoslaviji in njenem sistemu, o pojmih komunistične ideologije in politike, o državah prijateljicah nekdanje Jugoslavije in druge, Slovencem povsem nepotrebne navlake, kot so članki o neštetih družbeno-političnih delavcih nekdanje Jugoslavije, o njenih generalih in komunističnih herojih, o nepomembnih partijskih konferencah in glasilih in podobno. Samo majhen primer: Urednikom ES se je zdelo potrebno, da Slovencem pod posebnim geslom BORBA predstavijo srbsko glasilo jugoslovanskih članov Komunistične partije Argentine, brez odmeva pa so ostala številna glasila slovenskega protirevolucijskega tabora v Sloveniji in po svetu.
Splošna gesla v ES so pogosto samo okvir, tehnična podlaga za posebno enciklopedijo NOB in jugoslovanske levice. ES zato kaže podobo slovenskega kozolca: Stavba je mogočna, lepa in zanimiva, vendar so jo naredili samo zato, da so v njena okna, na late kozolca natlačili čimveč prazne slame, ki jo drugače ne bi mogli tako mogočno in trajno razstaviti in osvetliti. Iz celotne ES od uvoda do zadnje knjige je očitno, da je bil temeljni namen tega projekta sistematično utrditi in za vedno ovekovečiti komunistični ideološki in politični pogled na novejšo slovensko zgodovino in sedanjost, v slovenski zgodovinski zavesti temeljito in dokončno uveljaviti komunistično prevlado in izključnost, ukazano že 16. septembra 1941 z znanim »odlokom« OF.
Za dosego tega cilja so uredniki ES uporabili več preizkušenih metod. Na prvem mestu je že omenjena neskončna vrsta gesel o NOB. Teh je toliko, da jih ne bi moglo biti več v najbolj specializirani in obsežni enciklopediji NOB. Ponavljajo se v vseh možnih oblikah, kombinacijah in variantah. Posamezni pojmi ali dogodki so zato opisani celo trikrat ali še večkrat. Članki so izredno obsežni, vsebujejo najmanjše podrobnosti, izpuščeni so samo za NOB neugodni podatki. Gesla z drugih področij so neprimerno manj številna in podrobna, pogosto samo najbolj splošna, da ne omenimo gesel s področja protirevolucije, ki so izrazito redka in kar najbolj splošna, če ne gre za ideološko opredeljevanje in blatenje.
Nekaj primerov: Partizanske enote imajo vsaka svoje geslo, tudi tiste, ki so obstajale samo nekaj dni (včasih samo na papirju) in imele samo nekaj borcev. Od domobranskih udarnih bataljonov, ki so bili pomembne vojaške formacije, ali drugih enot protirevolucije nima nobena svojega gesla, komaj katera je mimogrede kje omenjena. Pri geslu BATALJONI so obravnavani samo bataljoni v NOB. Pri geslu BEGUNCI niso omenjeni povojni politični begunci in ne medvojni begunci pred partizani. Geslo HIMNA pozna samo socialistične himne, nobene druge. Gesla KAZENSKA ODGOVORNOST, KAZENSKA SANKCIJA, KAZENSKI POSTOPEK ne vedo ničesar o revolucionarnih postopkih in krivičnih sodbah. Geslo KMET ne pozna nobenega nasilja, ki ga je nad slovenskimi kmeti izvajala totalitarna povojna oblast. Pri geslih KNJIŽEVNOST in LIKOVNA UMETNOST ipd. ni nikjer omenjena medvojna kulturna dejavnost v protirevolucijskem taboru. Za ODPORNIŠKO GIBANJE šteje edino NOB. Geslo POKOPALIŠČE ne omenja farnih spominskih plošč, ne grobišč na neštetih moriščih po Sloveniji. Številna in pomembna protirevolucijska politična emigracija je pod geslom POLITIČNA MIGRACIJA omenjena samo mimogrede.
Pri številnih geslih krajev niso omenjene pomembne domobranske ali druge protirevolucijske postojanke, npr. AJDOVŠČINA. Pri geslu AMERIŠKO-SLOVENSKI ODNOSI, Latinska Amerika, niso omenjeni Slovenci v Argentini in njihova kulturna dejavnost. Pri geslu BREZNO ni omembe neštetih žrtev v breznih. Pri geslih krajev niso omenjena številna medvojna in povojna morišča (BANJŠKA PLANOTA, HRASTNIK, LAŠKO, CELJE, PLIBERK, VELIKE LAŠČE itd). Pri geslu KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA ni navedeno nobeno komunistično taborišče, niti medvojno niti povojno. Geslo KONFISKACIJA ne ve za nobene medvojne ali povojne komunistične zaplembe in odvzeme premoženja. Geslo MARIBORSKI SODNI ZAPORI ne pozna znanega poboja vseh jetnikov junija 1945.
Pri osebnih geslih je navedenih nešteto povsem nepomembnih partizanov in komunističnih malih funkcionarjev, njihovih dvomljivih zaslug in dosežkov, dosledno pa so izpuščena njihova slaba dejanja. Enako velja za partizanske enote in organizacije. ENOTE VOS OF so samo borbene skupine, ki so izvajale oborožene akcije. O političnih umorih ničesar. Geslo GORIŠKA FRONTA ne ve za tisoče nepotrebnih slovenskih žrtev. GOSPODARSKE KOMISIJE NOB so pri oskrbi partizanskih enot pokazale izredno iznajdljivost. Opisa nezakonitih ropov in konfiskacij ni nobenega. Geslo GRAD nam pove le, da so bili med zadnjo vojno številni gradovi uničeni. Ničesar o partizanih, ki so to počeli. Gesli KOMUNISTIČNA PARTIJA SLOVENIJE in KOMUNIZEM ne omenjata nobenega revolucionarnega nasilja, množičnih pobojev nasprotnikov in drugih zločinov. TOTALITARIZEM komunistične partije je samo strankarski monizem, benevolentni totalitarizem. Geslo KORPUS N.O.J. ne ve nič o njegovi vlogi pri množičnih povojnih pobojih. KOBAL, Miloš – nič o njegovi vlogi med revolucijo. KOŽLJEŠKA PARTIZANSKA ČETA – je imela več prehrambenih in političnih akcij v notranjskem okrožju. Nič o Krimski jami in drugih pobojih. KRIVIC, Vladimir – njegova vloga pri dachavskih procesih ni navedena. LAVRIČ, Božidar – nič o izgonu slovenskih usmiljenk iz bolnišnic. MAČEK, Ivan - Matija – nič o množičnih pobojih, o zaprtem kočevskem območju. Geslo NOTRANJE ZADEVE opisuje le zakonsko ureditev, ničesar o zločinski praksi te ustanove. TURNŠEK, Viktor – je delal na vodstvenih mestih v državnih organih. O UDV molk kot še pri številnih drugih osebah.






Pri nasprotnikih revolucionarnega nasilja, če so navedeni, je opis kar najbolj kratek. Zlasti ni navedeno, kakšne krivice so jim naredili partizani ali komunistične oblasti. Primeri: Geslo AUERSPERG pove, da je večina arhiva zgorela po zavzetju Turjaka jeseni 1943. Nič o tem, kdo ga je zažgal. ATTEMS – nič o kazenski sodbi. BALANTIČ je padel v belogardistični postojanki v Grahovem. Torej padel, ni zgorel. BETNAVA – nič o zaplembi. FILOZOFSKA FAKULTETA – nič o političnih izgonih znanih profesorjev. JEZUITI – nič o zaplembi cerkve in drugega premoženja, enako pri geslu LAZARISTI. ŠOLSKE SESTRE so izgubile postojanke, šole in ustanove, USMILJENKE pa so morale opustiti svoje delo, odvzeti so jim bili vsi zavodi. Zakaj, kdo jih je odvzel?





V ES so enote in organizacije komunističnega izvora dosledno imenovane z njihovimi zgodovinskimi imeni. Za nasprotnike revolucije pa so navadno uporabljena ideološka imena, s katerimi so jih označevali in zmerjali komunisti. BELA GARDA so kolaboracionistične formacije, BALANTIČ je bil v belogardistični postojanki v Grahovem, BASAJ je organiziral financiranje bele garde, BITENC – Slovenska legija je klerikalna vojaška formacija, BOHINJSKI TEDEN – Straža v viharju je klerofašistična, BOROVLJE - Bračičeva brigada je zaprla pot nemškim silam in kolaboracionistom. Slovenska narodna vojska je samo tako imenovana, Vaške straže pa so bela garda ali MVAC.









Kot razlog za nasprotovanje revoluciji, ki so jo izvajali komunisti s svojimi partizani, v ES ni navedena nujna samoobramba pred terorističnimi umori in revolucionarnim nasiljem. Protirevolucionarji so dosledno prikazani kot nasprotniki narodnoosvobodilnega boja, OF in NOB, kot razlog za nasprotovanje pa je naveden njihov protikomunizem, torej ideološka nestrpnost. Primeri: EHRLICH – kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju. KATOLIŠKA AKCIJA – Med NOB so nekatere njene organizacije nastopale kot organizatorke boja zoper OF, ker so v njej čutile vpliv komunistov. KATOLIŠKA CERKEV – Na … odklonilno stališče duhovščine sta vplivala 2 razloga: … hudi predsodki zoper OF in partizanstvo zaradi vloge, ki so jo imeli v NOB komunisti (protikomunizem). OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA – nasprotovali so sodelavci okupatorja in protikomunisti, samo deloma je nasprotnike ustvarilo partizansko nasilje.





Nekatera gesla imajo v ES naravnost osupljivo mnogo prostora v primerjavi z drugimi, nedvomno bolj pomembnimi. KRŠČANSTVO ima 1 stran, PROTESTANTIZEM 1+¹⁄₂ strani, KRŠČANSKO SOCIALNO GIBANJE 3+¹⁄₄ strani, BROZ, Josip ima 11 strani, TERITORIALNA OBRAMBA – 1 stran, pri tem TO RS samo en stavek. Geslu KONCIL je namenjeno toliko prostora kot geslu KONFERENCA KPS NA KOČEVSKEM ROGU. Minister KREK, Miha ima v ES toliko prostora kot krojač KRESE, Leopold. Druge stvari bi ES rada izbrisala ali vsaj napravila nepomembne. REVOLUCIJI in KOMUNIZMU je dodeljenega zelo malo prostora, BOLJŠEVIZMU samo 13 vrstic.
Kako strokovno nekorektna in nekdanje ideološka je miselnost, ki je oblikovala podobo ES, kažejo tudi uporabljeni izrazi: npr. večstrankarska demokracija (NAGODETOV PROCES, NARODNI PROGRAM), kot da obstaja tudi enostrankarska demokracija. Partizanske osvojitve ali zavzetja krajev so skoraj vedno imenovana osvoboditev, tudi takrat, ko so jih odvzeli četnikom ali Slovenski narodni vojski in tam ni bilo nobenega okupatorja (KNEŽAK). Partizanski ukazi za umor političnih, idejnih ali vojaških nasprotnikov so imenovani sodba, sodni kazenski proces (KOČEVSKI SODNI PROCES, VELIKA GORA). OF in vse druge partijske ustanove so prikazane in obravnavane kot državne oblastne ustanove, njihovi zločini kot pravni postopki in dejanja. VOS – njegovi zločini so samo oborožene akcije, ropanje civilnega prebivalstva so samo iznajdljive prehrambene akcije (GOSPODARSKE KOMISIJE), množični poboji in TERORIZEM partizanov so samo nekatere teroristične metode, TOTALITARIZEM v Jugoslaviji pa je bil benevolenten.







Številna gesla vsebujejo povsem neresnične podatke. BLOKE – partizani naj bi maja-julija 1942 pogosto napadali italijansko postojanko. Nič takega ni bilo. KOROŠKI PARTIZANSKI ODRED – Pri boroveljskem mostu se je 11. in 12. maja bil z nemškimi policijskimi in vojaškimi ter slovenskimi domobranskimi enotami hud boj, … . Nobenih nemških enot ni bilo v boju, boji so bili končani 11. maja. LJUBLJANA – Slov. domobranstvo je dvakrat slovesno priseglo zvestobo nemškemu rajhu … . Nobene prisege nemškemu rajhu ali Nemčiji ni bilo.



Slovenska osamosvojitev je prikazana zelo skopo in pomanjkljivo. Še bolj skromno in pristransko je obdelana slovenska protirevolucija. Posebej neznatni so podatki o množičnih pobojih med vojno in po njej, o partizanskih požigih in ropih, o izgonih nasprotnikov OF, o komunističnih moriščih in zamolčanih grobiščih, o farnih spominskih ploščah in sploh o žrtvah in rezultatih NOB in revolucije v Sloveniji. ES kaže stanje, ki ga razglaša sedanji politični vrh: NOB je temelj vsega našega bitja, je čista in bleščeča svetinja. Vsa druga slovenska gibanja in usmeritve so nepomembne. Revolucije in nasilja ni bilo, bilo je le nekaj manjših ekscesov in drugih nepomembnih napak, polstoletni totalitarni sistem pa je bil le benevolenten strankarski monizem.
Enciklopedija Slovenije je zato kot lep otrok z zveriženimi udi – spaček, ki brez težke operacije ni sposoben za samostojno življenje. Kos dobrega kruha s strupenim ideološkim premazom.

Jože Kočar

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Ker je Enciklopedija Slovenije (ES) nacionalni projekt, bi upravičeno pričakovali, da bo zajemala vse zbrano védenje, ki ga ima narod v določenem trenutku o sebi: o znanih ljudeh, pokrajini, zgodovini, politiki, gospodarstvu, znanosti, umetnosti, družbeni ureditvi in odnosih med seboj in z drugimi. Že samo to naštevanje kaže, da je tak projekt veliko in izjemno odgovorno delo. Odgovorno do prednikov, sodobnikov in še zlasti do naslednjih rodov.
Že površen pregled posameznih petnajstih zvezkov ES pokaže, da je obseg sicer impozanten, da pa kar precej gesel ne podaja sistematičnega védenja, ampak enostransko, ideološko izkrivljeno podobo.
Sporna je že uvodna usmeritev, ki jo je začrtal prvi predsednik glavnega uredniškega odbora Josip Vidmar, in sicer, naj ES temelji na znanstveni metodi historičnega materializma ter upošteva revolucionarno preobrazbo družbe. To pomeni prevrednotenje naravnega poteka dogodkov v gradivo, ki ga je treba obravnavati v skladu z močjo in oblastjo v družbi. Celo kolikor toliko objektivni marksisti so že tedaj priznavali, da je to le eden od možnih pogledov na svet. A če je bilo to do neke mere razumljivo v tistem enoumnem času, se nikakor ne bi smelo nadaljevati po osamosvojitvi, ko je povsod polno besed o pluralizmu in spoštovanju drugačnih mišljenj in prepričanj.
ES je zlasti po osamosvojitvi nudila edinstveno priložnost, da bi mlajša generacija objektivno prikazala potek polpretekle zgodovine. To bi bil edinstven prispevek različno mislečih k ustvarjanju sodobne, demokratične, pluralistične narodne skupnosti. Neuresničena je ostala velika naloga, da bi vstop novih sodelavcev z zgodovinsko resnicoljubnostjo in kritično distanco ovrednotil zgodovinska dogajanja pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.
Ni čudno, da se celo zunanji opazovalci čudijo, kako da ni prišlo do kritične obravnave narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Ugotavljajo, da kaže naše zrcalo zgodovine precejšnje slepe pege, ker so avtorji in izdajatelji bolj zavezani marksistični ideologiji kakor zgodovinski resnici.

Ta in tak nastop kaže pomanjkanje čuta in odgovornosti za dani naravni red dogajanja, ker so prejšnji oblastniki kljub tranziciji v raznih preoblekah obdržali politično in gospodarsko moč ter vpliv. Notranja osvoboditev človeka in družbe je pač počasna. Inteligenca je še dodatno obremenjena s prejšnjim sistemom. Videti je, da je ogrožena celo duhovna svoboda, ker se pretirano poudarja ideološka kvaziznanost, ne upošteva pa zdrave politične pameti naroda.
Vidi se, da v družbi manjka tisti del, ki bi izhajal iz pobitih in iz po vojni izseljenih osebnosti. Dežela, ki svojih mrtvih ne pokoplje, ne more objektivno oceniti preteklosti, ker ni zmožna priznanja in kesanja. Postkomunisti se tudi v tranziciji ravnajo po Leninovem načelu, da so za prevzem in ohranitev vodilne vloge dovoljena vsa sredstva, tudi prevara in laž. Poskušajo obvladovati ne le politiko in gospodarstvo, ampak tudi kulturno zavest.
Ker je problem vsenaroden in interdisciplinaren, bi bilo potrebno postaviti ustrezno poslansko vprašanje tudi v parlamentu.
Nemogoče je našteti vsa netočno in enostransko obravnavana gesla, zato le dva primera, ki direktno niti ne zadevata domačih razmer, ampak le splošno narodovo védenje o sebi:
AFRIŠKO-SLOVENSKI ODNOSI
Razen Ignacija Knobleharja niso niti omenjeni sedanji slovenski misijonarji na Madagaskarju (med njimi je svetovno znani Pedro Opeka), v Zambiji in na Slonokoščeni obali. Pač pa je opisana pomoč narodnoosvobodilnim gibanjem Angole, Mozambika, Namibije in Zimbabveja, čeprav je bila to dejansko jugoslovanska državna pomoč.
AMERIŠKI SLOVENCI
Niti z besedo niso omenjeni slovenski naseljenci po drugi svetovni vojni.

Janko Maček

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

V moji knjižni omari je vseh petnajst zvezkov Enciklopedije Slovenije. Kakšne misli me obhajajo ob pogledu nanje? Brez dvoma je to pomembno delo, v katerega je vloženega veliko truda in znanja, iz katerega naj bi naši vnuki in pravnuki črpali vedenje o nas in o našem času, o važnih dogodkih zgodovine našega naroda. Na mnogo vprašanj bodo v Enciklopediji dobili dovolj zanesljive odgovore, ne bo pa tako pri številnih podatkih s področja naše polpretekle zgodovine. Tu bodo naleteli na dve »resnici«, če bodo to sploh opazili, ker je ena opisana na široko in skrbno nališpana za nastop na odru, druga pa večkrat stisnjena v en sam stavek in zasenčena s temnimi barvami.
Kot primer neuravnoteženega odnosa do strani, ki sta bili sprti v revoluciji in državljanski vojni, bom navedel nekaj stavkov iz opisa gesla SLOVENCI, poglavje Narodnoosvobodilni boj in revolucija. Vsakemu citatu bom dodal svojo razlago.
Na Slovenskem v začetku okupacije ni bilo političnih skupin ali gibanj, ki bi jo pozdravile iz ideoloških pobud in bile zaradi tega pripravljene na sodelovanje z okupatorjem … K čakanju se je nagibalo predvsem dotedanje politično vodstvo, ki je ostalo v domovini; poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem,čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. V Ljubljanski pokrajini so sprejeli kolaboracijo z okupatorjem z utemeljitvijo, da tako najbolj varujejo slovensko prebivalstvo. –

Politično vodstvo, izvoljeno na zadnjih predvojnih volitvah, je bilo kljub okupaciji odgovorno za zaščito prebivalstva. Bilo je popolnoma prepuščeno samemu sebi, saj z begunsko vlado še niso bile vzpostavljene zveze. Neke vrste sožitje z okupatorjem je bilo tedaj nujnost, ne pa kolaboracija. Beseda kolaboracija je tu in še v mnogih drugih povezavah v Enciklopediji popolnoma neprimerna.
Te skupine (Sokoli, krščanski socialisti in predvsem komunisti) so že 3 tedne po okupaciji ugotovile, da je na Slovenskem možno organizirati množično odporniško gibanje, v katerem pa lahko poleg narodne osvoboditve dosežejo tudi zmago nad starimi političnimi nasprotniki v lastnem narodu. Organizaciji, ki so jo ustanovile 26. 4. 1941, so dale po razlagi komunistov ime Protiimperialistična fronta, nekatera poimenovanja pa so že v prvih dokumentih govorila o OF in to ime so imeli v zavesti vsi nekomunistični člani prvega vodstva.–
Kaj to pomeni? Odporniško gibanje je bilo možno organizirati le brez ozira na žrtve. Komunistom žrtve niso predstavljale ovire, saj so že pred začetkom okupacije računali, da bo to primeren čas za revolucijo. V novi organizaciji so imeli večino in glavno besedo, zato je razumljivo, da so ji dali tudi ime. Kakšno ime in kakšno osvoboditev so imeli v »zavesti nekomunistični člani prvega vodstva«, tedaj niti ni bilo važno. Ni čudno, da je Slovenski poročevalec že v majski številki 1941. napadel »kapitalistično gospodo« in jo proglasil za »ogabnega izdajalca«. 15. junija, ko sta Stalin in Hitler bila še zaveznika, je Poročevalec spet napadel gospodo, tudi tisto, »ki se je zatekla pod angleško imperialistično okrilje,« in navedel Stalinove besede: »Postalo je očitno, da si osvoboditve zatiranih množic zatiranih narodov in odprave narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljenja lastne nacionalne buržoazije in brez prevzema oblasti po samih delovnih množicah«. Ali ni bila to dovolj jasna napoved revolucije in državljanske vojne? Ali ni bilo s tem dovolj razločno povedano, da bo odporniško gibanje, ki ga bodo organizirali, naperjeno predvsem proti domačim ljudem?
Komunisti so že junija ustanovili Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, avgusta pa brez vednosti svojih zaveznikov v OF Varnostno-obveščevalno službo OF, namenjeno boju zoper okupatorja in njegove sodelavce; o tem, kdo so bili slednji, je samovoljno odločalo vodstvo KPS in VOS.–
VOS je bila ustanovljena za boj proti Slovencem, nasprotnikom komunizma. O tem nazorno govori Kardeljevo pismo, ki ga je 29. 3. 1942 iz Ljubljane pisal Titu: »Skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti«. Če bi še pregledali, kdo in kaj so bili tisti, ki jih je do konca marca 1942 pomorila VOS, bi videli, da zares ni bila ustanovljena za boj proti okupatorju.
Pripadniki starih političnih vodstev so se prestrašili. Jeseni 1941 so začeli tudi v tisku ostro propagando zoper OF; njen oboroženi boj proti okupatorju, ki je bil že uspešen, so poskušali označevati za avanturizem, ki izziva okupatorja in povzroča nepotrebne žrtve. Očitali so OF, da je pod vplivom komunistov in da začenja revolucijo. S takšno oceno se je strinjal tudi ljubljanski škof G. Rožman. –
Prva številka Svobodne Slovenije, ki je izšla konec novembra 1941, je še dokaj obzirno govorila o OF, opozorila pa na škodo, ki jo je le-ta povzročala. V čem so bili uspehi OF do sredine novembra 1941? Uboji nekaterih Slovencev, uničenje belokranjske partizanske skupine? Komu so koristili pobiti Belokranjci na Gornjih Lazah? Ali morda OF ni bila od začetka pod vplivom komunistov? In kaj naj bi bilo »strmoglavljenje lastne buržuazije«, ki ga je že junija napovedal Slovenski poročevalec, drugega kot revolucija? Zakaj bi ljubljanski škof ne smel videti teh dejstev, zakaj bi moral misliti drugače?
Krajevna gesla v Enciklopediji imajo poleg topografskega opisa, poleg splošne in umetnostne zgodovine kraja tudi poseben odstavek za zgodovino obdobja 1941–1945. Več kot očitno je, da je ta del pri mnogih krajih opisan zelo enostransko. Videti je, da so nekatera krajevna gesla uvedena samo zato, da je v njih poudarjen kak dogodek iz NOB. Tudi pri opisu gesla ŠKOFJA LOKA, kjer avtorjem gotovo ni manjkalo gradiva, je precej obširen odstavek o obdobju 1941–1945. Tu beremo o ustanovitvi odbora OF v letu 1941, o razmnoževanju osvobodilnega tiska in o okrožni tehniki, o 35 NOO v škofjeloškem rajonu, o aretaciji 77 pripadnikov OF, o streljanju talcev, o vdorih okupatorja v Poljansko in Selško dolino in poleg drugega še tole: 15. 3. 1944 je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici. V zadnjih mesecih je okupatorjeve posadke napadalo tudi zavezniško letalstvo. V mesto je 10. 5. 1945 prišla enota 29. divizije JA. –

Stavek o spopadu med nasprotniki OF in organizatorji domobranstva sploh ni razumljiv. Ali je bila Gorenjska samozaščita v mestu nekaj drugega kot domobranske postojanke v okolici, ki jih je ustanavljala? Avtorju se je zdelo primerno zaključiti opis s podatkom, da je 10. 5. prišla v mesto enota JA, ne pove pa, kdo je pripravil škofjeloški grad za sprejem vrnjenih domobrancev, tudi domačinov, ki so jih 28. maja preko Jesenic in Kranja pripeljali iz Vetrinja. Znano je, da njihovi stražarji na gradu niso bili Hercegovci, ampak Slovenci. Znano je, da so del ujetnikov odpeljali z gradu v okolico in pobili.
Geslo ŠKOFJELOŠKO OKROŽJE spet poroča o odborih OF in o NOO, o partizanskih bolnišnicah in šolah, o streljanju talcev – 9. 2.1944 je bilo za Kamnitnikom ustreljenih 50 talcev – o konferencah OF in ZSM, nato pa tudi pove, da je Škofjeloški partizanski odred z rušenjem stavb in nekaterih sakralnih objektov v strateško pomembnih krajih preprečil ustanovitev domobranskih postojank. Ker nekoliko poznam zgodovino Škofje Loke in Poljanske doline, pogledam pod geslo POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO. Tu zvem, da je 22. 10. 1944 Prešernova brigada Poljane sicer zavzela, vendar je okupator skupaj z domobranci v noči na 18. november spet vdrl v kraj in obnovil postojanko. Pri opisu poljanskih umetnostnih spomenikov najdem podatek, da so cerkev sv. Martina, naslednico srednjeveške cerkve na istem kraju, leta 1944 poškodovali partizani in da je bila v petdesetih letih odstranjena z utemeljitvijo, da zakriva pogled na hribe. Kljub tej informaciji pa še vedno ne vem, ali je bila leta1944 zaradi preprečevanja naselitve domobrancev uničena še kaka druga stavba, saj podatek pod geslom ŠKOFJELOŠKI ODRED govori o rušenju stavb in sakralnih objektov.


ŠKOFJELOŠKI PARTIZANSKI ODRED je še eno geslo v zvezi s Škofjo Loko.
Tu zvemo, da je bila to partizanska enota, ustanovljena v septembru 1944, in da je delovala do 15. maja 1945, ko je bila vključena v 2. brigado VDV. Zanima nas, ali je morda prav ta enota »skrbela« za vrnjene domobrance in druge jetnike na škofjeloškem gradu, toda tega podatka ne najdemo.
Ob množici gesel: ŠKOFJA LOKA, ŠKOFJELOŠKI PARTIZANSKI ODRED, ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE, ŠKOFJELOŠKO OKROŽJE itn. nehote pomislim, zakaj to podvajanje in celo multipliciranje. Ali je s tem res prikazana veličina NOB? Pri tem pa še bolj bode v oči, da so nekateri podatki dosledno in namerno izpuščeni: nemško preganjanje zavednih Slovencev, tudi duhovnikov v prvih mesecih okupacije, poboji protikomunistov med vojno in po vojni, s čimer so povezani tudi dogodki na Škofjeloškem gradu in v okolici leta l945. O velikem odhodu na Koroško, maja 1945, ki so mu bili tudi Škofjeločani priča in so se ga mnogi tudi sami udeležili, je en sam stavek:
V začetku maja so pred 29. hercegovsko divizijo JA z nemškimi in domobranskimi enotami zbežale tudi nekatere domobranske družine. Ali so res bežali pred hercegovsko divizijo, za katero niso niti vedeli?

Gotovo bi za prikaz pogleda na petnajst zvezkov Enciklopedije Slovenije lahko izbral boljše primere, vendar upam, da je tudi iz navedenih vidno, kaj sem od tega velikega dela pričakoval oziroma česa v njem nisem našel. Seveda pa tu ne gre samo za moje želje in pričakovanja, ampak za mnogo, mnogo več. Resnica je samo ena.

Tine Velikonja

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Polica v moji delovni sobi se že petnajst let vztrajno polni s knjigami Enciklopedije Slovenije. Impozantne so, k čemur ne prispevajo samo njihove dimenzije, ampak celotni videz, zlati napisi na platnicah in njihova posrečena barva. Žal samevajo več, kot se spodobi. Ko sem vprašal ženo, ali je kdaj pogledala vanje, mi je odvrnila, da ne. Urška je pred leti poiskala v njih poglavja iz starejše zgodovine, ki jih je imela na seznamu za maturo, tudi Mojca je brskala po njih samo enkrat, in to tistikrat, ko je hotela izvedeti, če so notri imena njenih profesorjev na medicini. Ko sem zaprosil brata Jožeta, upokojenega univerzitetnega profesorja v Seattlu, naj napiše svoje mnenje o njej, mi je odgovoril, da je nima, da pa si jo je ogledal v univerzitetni knjižnici. Da ni prepričan, če jo sploh ima kdo od Slovencev v Severni ali Južni Ameriki. Enciklopedija je navadnemu zemljanu v inozemstvu za tisto, kar ponuja, predraga, za večino pa krivična in žaljiva. Pri tem mislim na tiste, ki so ostali Slovenci ne samo po izvoru ali občutju, ampak obvladajo slovenski jezik, sem pa spadajo predvsem povojni politični emigranti in njihovi potomci, tako imenovana »sovražna emigracija«. Brat sicer redno prebira Delo, kupi prav vsako slovensko knjigo, na katero ga opozorimo, in jih ima toliko, da jih v svoji kar veliki hiši nima kam dati. Zame je bil izid vsakega zvezka dogodek. Takoj sem se ga lotil in ga prebral od začetka do konca. Ne seveda vseh podrobnosti, zlasti me niso zanimala strokovna gesla. Marsikdo je pri njihovi obdelavi izgubil pravo mero. Za zgled bi omenil ŽIVALSTVO, s katerim je Kazimir Tarman napolnil kar štirinajst strani in se spustil v take podrobnosti, da so prehude celo za študenta biologije. Bolj pazljivo sem se ustavljal ob biografskih podatkih, da sem izvedel, kdo je v njej in koga ni, od podrobnosti pa skoraj izključno ob letnici rojstva in morebitne smrti, predvsem pa ob geslih iz časa druge svetovne vojne. Po letu 1990 sem skrbno spremljal preobrazbo, ki so jo obljubljali njeni sodelavci. Pri tem mislim predvsem na urednike, saj so sicer v mogočni projekt posredno ali neposredno vpleteni prav vsi, ki v Sloveniji kaj pomenijo. V Zavezi sem se septembra 1993 (10, 66-68) lotil predvsem petega in šestega zvezka. Marsikaj mi ni bilo všeč in sem svoje nelagodje tudi utemeljil. Žal je ostalo vse po starem. Uredniki so na lastni dosežek nadvse ponosni. Za Martina Ivaniča, ki je zraven od prvega dne, je enciklopedija, kot je zapisal v sobotni prilogi Dela 19. jan. 2002, največja zakladnica podatkov o slovenskem ozemlju in njegovih prebivalcih, njihovi ustvarjalnosti in vezeh z zunanjim svetom.


Zadnji mesec sem v želji, da dobim o njej neposredno in živo sliko, ponovno preletel vseh 5000 strani. Ko sem zaključil z zadnjo stranjo, sem v nelagodju, pravi potrtosti obsedel in se nikakor nisem mogel odločiti, da bi o tem pisal. Če bi želel nazorno povedati, kakšen vtis pusti ta sicer tako mogočna izdaja, bi rekel, da podobnega, kot Blagovni trgovski center v Ljubljani (BTC). Skušata namreč skriti tisto, kar vsakega zase najbolj označuje in štrli na vseh koncih na plan. BTC je v svojem bistvu nespretno preurejeno skladišče, enciklopedija pa otrok totalitarne komunistične oblasti. Čeprav te oblasti že leta ni več, je ES ostala zasnovana, kot je napisal v uvodu prve knjige Josip Vidmar, na temeljih historičnega materializma, »s čimer bi postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli«. Prve tri knjige enciklopedije lahko primerjaš s prvim delom BTC, če namreč zaviješ vanj pomotoma prezgodaj, že pri prvem semaforju z ljubljanske strani. V naivnem upanju, da boš prej ali slej lahko prišel do trgovin, se znajdeš v opustelem delu skladišč, ki čakajo, da se jih bodo tudi usmilili. Poslopja so zanemarjena, nepozidane parcele so pušča, zraven odlagališča in kupi nekakih skladišč starega železa. Prvi zvezki enciklopedije so tako nabiti z realsocialistično šaro, da so ob slovenski pomladi govorili, kako jih bodo popravili in natisnili na novo. Kako lahko danes resno jemljemo gesla, predvsem pa njihovo razlago, ki jo avtorji predejo z vso resnostjo in prepričljivostjo, kot so ANTIKOMUNIZEM, BLOKOVSKA POLITIKA, BOLJŠEVIZEM, BRATSTVO IN ENOTNOST, BROZ, Josip - Tito, DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE, DELEGATSKI SISTEM, DELITEV DELA, DEMOKRATIČNI CENTRALIZEM, DEMOKRATIČNI PLURALIZEM SAMOUPRAVNIH INTERESOV, DOLOMITSKA IZJAVA, DRUŠTVO PRIJATELJEV SZ junija 1940, DRUŽBENA REVOLUCIJA in druga? Ker vidimo, kako se je nadaljevalo, je prav, da ostanejo taka, kot so, podobno kot mora ostati spomenik revolucije na trgu pred stavbo državnega zbora.
Še zapuščeni del nekdanjih Javnih skladišč je pregrajen, nikjer ne moreš počez in se na koncu znajdeš v pasti. Moraš nazaj na Šmartinsko in v blagovni center pri drugem semaforju mimo stolpnice Emone ali tretjem pri Intersparu. Zadaj se širi kraljestvo najrazličnejših prodajaln, od Big Banga do Emporiuma, vmes padeš na tržnico, kjer je prodajalcev skoraj toliko kot kupcev. Veliko je trgovin podobne sorte z istimi artikli, kar se ponovi tudi desetkrat. Ko si enkrat v trgovini, še kar gre, zunaj pa je joj, škatlaste stavbe z zvenečimi imeni v starem tlorisu, pločniki samo ob prečnih cestah, ki so preozke, neurejene zelenice. Pravkar odprti City Park te s svojim imenom in divjo ponudbo do kraja zatolče, naprej proti obvoznici pa postaneš še manjši ob silosu Koloseja, svetišču filma, s pustim parkiriščem in neugledno okolico. Tukaj ne bo nikdar Prešernovega trga in sprehajališča po ljubljanski tržnici, še manj pogleda proti Magistratu. Tako vidimo tudi v naslednjih knjigah enciklopedije preobrazbo, ki pa ni iskrena, zlasti pri novejši zgodovini se kaže bolj v prizadevanju, da bi čimprej pozabili na komunizem, revolucijo in državljansko vojno, ostal naj bi samo domoljubni upor proti okupatorju, ki ga pooseblja NOB. O nasprotni strani samo drobci, razen redkih izjem samo pod firmo kolaboracija, kolaborantski, kolaborant. Skratka, tako obsežen in ambiciozno zastavljen projekt, pa namerno zavožen z namenom ponovno deliti Slovence, upamo, da ne za vse večne čase. Kot za druge zadeve bo potrebnih kar nekaj desetletij, da se bo napravljena škoda popravila. Takrat ko ljudi, ki smo bili zraven in se še vsega spominjamo, ne bo več. Ko Martin Ivanič zaključuje svoj zapis v Delu, mu uide ogorčeni stavek, ki je namenjen dvomljivcem na protikomunistični strani: Kaj imajo skupnega partijska oblast ter abecednik, barok in velika večina drugih člankov iz zgodnjih zvezkov Enciklopedije Slovenije? Odgovarjam mu, da so ABECEDNIK, BAROK in njima podobna gesla kamuflaža, med katero so avtorji zasejali svoje videnje revolucije in državljanske vojne. Zakaj se niso vsaj toliko potrudili, da bi razlagam gesel iz časa 1941-1945 dali užitno in poglobljeno obliko, če so se že dogovorili, da je več resnic in je njihova tista prava. Nismo zahtevali od njih, da padejo na kolena, niti nismo pričakovali, da bodo skušali povsod zadeti v polno. Za kaj takega jim je manjkalo ne samo volje in znanja, ampak tudi časa. Za zgled bi omenil Toneta Ferenca. Za razlage gesel po prvotni zamisli ni potreboval drugega, kot da je iz svojih knjig pobral ustrezna poglavja in jih skrajšal na dogovorjeno dolžino, za drugačno videnje pa ne bi potreboval samo spreobrnitve, ampak deset let trdega dela. Redki so avtorji, ki so pri spornih rečeh pisali brez dlake na jeziku, eden takih je denimo Peter Štih, ki je z razlago gesla VENETSKA TEORIJA pometel s teorijo o Slovencih kot prvotnih prebivalcih naše dežele.

Za zgled bi omenil geslo SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU. Grobo in surovo geslo, zlagano in hujskaško v vsaki besedi. Ker naletimo nanj v 12. knjigi, nas vseeno preseneti. Kako je namreč mogoče še leta 1998 početi kaj takega. Kaže, da uredniki niso našli druge izbire, kot da so ga napisali v prvotni zasnovi iz seznama gesel, morda prepisanega še iz Enciklopedije Jugoslavije. Da bo prišlo na vrsto, so nam obljubili v prvih knjigah Ivan Križnar ob geslu ČETNIŠKI ODREDI, Tone Ferenc ob geslu DOLENJSKA - NOB in Mile Pavlin ob geslu GRČARICE. V peti knjigi je že drugače. Tone Ferenc namreč ob geslu KOČEVJE - NOB napiše stavek, da je bila od 8. do 11. oktobra tu sodna obravnava proti ujetim voditeljem bele in plave garde. Ko je prišlo geslo v 12. številki končno na vrsto, se ga je lotila Irena Mrvič. Lahko bi se izvlekla iz zagate, da bi dala obljubljeni naslov v narekovaje, dodani KOČEVSKI PROCES, kot se omenjeni proces imenuje in ga pod tem nazivom vsi poznamo, pa kot pravo geslo, pa se tega ni spomnila. Druga stvar bi bila, da bi pri tem upoštevala vsaj pisanje o kočevskem procesu, objavljeno decembra 1992 v Zavezi (5,28-41), ko so svoje prispevke na to temo napisali Justin Stanovnik, Ivan Peršič, Stane Štrbenk in Vesna R. Marinčič. Ostala je pri starem in kot vire navedla samo čez trideset let staro pisanje Antona Kržišnika, glavnega sodnika na tem procesu. Zato se je gesla lotila tipično birokratsko v skladu z navodili, nič ne izvemo za čisto državljansko vojno, ki je divjala v času dvomesečne odsotnosti okupatorja, nič o tem, da je bilo v mesecu pred začetkom tega procesa brez sodbe ustreljenih že najmanj dvesto ujetih vojakov in civilistov, podobno število tudi v dveh tednih po procesu, izvemo za čas in kraj, za obsojene na smrt, ki so jih usmrtili in pokopali v Mozlju, na koncu tudi, da je ostal od vseh na procesu živ samo eden, za druge, tudi oproščene, pa samo, da »so delali do začetka jesenske nemške ofenzive, ki jo je preživel samo Mavec«. Temu, kako je obdelan kočevski proces, lahko mirno rečemo grdo, hudobno pisanje. Niti besede o tem, da so šli ujeti Slovenci pred puške, fašistična okupatorska drhal pa se je skozi partizanski špalir nemoteno sprehodila proti Furlaniji.

Tudi če so gesla o protikomunistični strani napisana korektno, so običajno skopa. Tako najdemo Žiglovico samo v geslu BREZNO, in to v prilogi, ko sta naslikana prečni in vzdolžni prerez. Izvemo, da je brezno globoko kar 80 metrov, nikjer pa ne piše, kakšno vlogo je igralo med 2. svetovno vojno. Ali DEMOKRACIJA, glasilo Slovenske demokratske zveze, ki je kar štirinajst let (1947–61, 1968–72) izhajalo v Gorici, pa ga je Janko Jeri odpravil z devetimi vrsticami. S podobno zadrego je obrazloženo geslo VETRINJ v tistih odstavkih, ki jih je napisal Boris Mlakar, in bi se pri njih zadržal dalj časa. Obravnava dogajanje na avstrijskem Koroškem po koncu 2. svetovne vojne. Kaže, da so snovalci enciklopedije le spoznali, da se geslo SLOVENSKO DOMOBRANSTVO prehitro končuje, saj ga zaključuje suhoparni stavek: Narodni odbor ga je takoj prisilil k odstopu (L. Rupnika, op. T. V.); sledila sta umik SD oz. tedaj ljubljanske divizije Slovenske narodne vojske na Koroško ter predaja britanskim enotam. Dogodki, povezani z Vetrinjskim poljem, spadajo med najusodnejše in najbolj dramatične ne samo v 2. svetovni vojni, ampak v vsej slovenski zgodovini, pa so odpravljeni z enim samim stolpcem. Namenjenega jim je denimo štirikrat manj prostora kot partizanščini na Kozjanskem. Mlakar začne s stavkom: Dne 12. 5. 1945, dan po t.i. boroveljski bitki, so britanske vojaške oblasti dovolile prehod na levi breg Drave različnim sovražnikovim vojaškim formacijam in ok. 6000 slov. civilnim beguncem; naslednjega dne so prešli reko tudi slov. domobranci oz. pripadniki Slovenske narodne vojske (SNV) in tu odložili orožje. Boroveljska bitka ni bila 11. maja, ampak dan prej, na vnebohod, torej v četrtek popoldne, 10. maja 1945. Da Mlakar datuma ni popravil, lahko razumemo kot strah, da s popravkom ne bi prišel navzkriž z opisom gesla BOROVLJE, kjer je odstavek o NOB napisal T. Ferenc. Piše o Bračičevi brigadi, ki je nem. oboroženim silam in kolaboracionistom, ki so se prek Ljubelja umaknili iz osrednje Slovenije, pri humperškem mostu zaprla pot proti Celovcu. V hudem boju je 11. 5. utrpela hude izgube; sovražnik je požgal del B. in si izsilil pot v britansko ujetništvo. Prehod čez most je bil odprt v soboto 12. 5. okrog poldneva. Prvi so ga prešli vojaki, nemški kot drugi, za njimi civilisti, vsega skupaj 30 000 ljudi z avtomobili, na vozovih in peš, skratka v nekaj deset kilometrov dolgi koloni. V nedeljo 13. 5. so se umaknile samo še tiste domobranske enote, ki so zasedeno področje varovale. Mlakar: Namestili so jih v vojaško taborišče na polju severno od V., civilno taborišče pa je bilo na južni strani. Na Vetrinjskem polju, ki se razteza med cesto Borovlje-Celovec z naseljem Vetrinj in nekdanjim cistercijanskim samostanom, ni bilo nobenih taborišč, ampak so si begunci uredili zasilna bivališča po njivah in travnikih, kakor so vedeli in znali.




V odstavku o vračanju bi se spodobilo, da bi bilo objavljenih vsaj nekaj dokumentov, ki bi pojasnili, zakaj se je na Koroškem zgodilo drugače kot v Furlaniji, čeprav so begunci prišli na obeh področjih v roke vojakov britanske 8. armade. Mlakar med referenčnimi teksti ne omenja dela The cost of a reputation, Edinburgh, 1997. Na knjigo je opozoril Justin Stanovnik v Zavezi dve leti prej, torej leta 1998 (30, 76-93). Med najvažnejšimi je povelje 17. maja iz 15. armadne skupine generala Clarka, ki je zahtevalo, »da se je treba spričo dosedanjih vladnih izkušenj z Jugoslavijo izogibati kakšnihkoli podpisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti«. Kljub temu je istega dne brigadir Low izdal povelje Ukana o izročitvi zajetih ujetnikov in 19. maja s polkovnikom Ivanovićem podpisal dogovor o vračanju zajetih oseb jugoslovanske narodnosti in umiku vseh partizanov z ozemlja avstrijske Koroške. Mlakar ne omenja Nikolaja Tolstoya, ki bi zaslužil posebno geslo, ne procesa proti njemu in vseh skrivalnic in prevar, povezanih s temi dogodki. Vse, kar piše, je zgoščeno v stavku: Po sporazumu med jsl. in lokalnimi britanskimi vojaškimi oblastmi, so začeli 19. maja vračati vojaške begunce, nekdanje jsl. državljane, iz Koroške v Jugoslavijo; najprej je bilo vrnjenih nekaj 1000 Hrvatov, nato nekaj 1000 Srbov, od 27. do 31. maja pa so bili vrnjeni še pripadniki SNV. Če se je že lotil urnika, kako je vračanje teklo, in omenja številke, bi bil lahko bolj natančen. Res gre na videz za dlakocepstvo, vendar je za izdaje tako trajnega značaja, kot je enciklopedija, potrebna posebna skrb. Kaže, da je bilo Hrvatov vrnjenih okrog 10 000, Srbov 3000 do 4000, Slovencev pa 11000 do 12 000. Tako pridemo do končne številke 26 339, ki pa je seveda napisana na pamet, saj Angleži niso šteli. Zapisane pa so imeli vse transporte, število tovornjakov, in tudi, koliko je bilo v njih prostora. Od 19. 5. do vključno 27. 5. so vračali samo skozi karavanški predor, v nedeljo 27. 5. že prve domobrance, vojake tehnične čete in redarstvene policije, kasneje pa vsak dan okrog 1500 po isti poti skozi predor, ravno tako število pa tudi čez Pliberk. Te tri dni so bili vmes tudi civilisti. Zataknilo se je šele 31. maja, ko se je že vedelo, kam so transporti namenjeni, pa se je za povratek odločilo približno 1500 domobrancev, od tega jih je 500 prišlo v Teharje, 1000 pa v Šentvid. Mlakar zaključuje odstavek: Vrnjeni domobranci so bili povečini usmrčeni, v glavnem okolici Celja in v Kočevskem Rogu. In to je vse. Nobene napovedi ni, v katerem geslu nam bodo postregli z bolj natančnim opisom.


V zadnjem zvezku smo pri geslu ŽRTEV zaman upali, da bo zamujeno nadoknadeno. O žrtvah v drugi svetovni vojni piše Damijan Guštin. Prepustili so mu odstavek, ki zajema slabo polovico stolpca, nič več kot za žrtve v gorah. V tekstu nas spomni, da smo o tem izvedeli podrobnosti v geslih DRUGA SVETOVNA VOJNA, KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA, TALCI. O žrtvah na strani OF itak beremo pri razlagi vsakega partizanskega gesla, pa naj gre za enoto, dogodek ali kraj, in podatkov o tem v petnajstih zvezkih enciklopedije mrgoli. V te številke se ne bi vtikal. Kaj pa druga stran? Samo nekaj na videz pustih številk, pri katerih pa bi se ustavil: V boju naj bi padlo ok. 5000 vaških stražarjev ali domobrancev. Ne vemo, kje je dobil to številko. Tudi če prištejemo vse med vojno umorjene vaške stražarje in domobrance ter tiste, ki so umrli kot vojaki ne glede na vzrok (nesreča z orožjem, samomor, bombardiranje), pridemo komaj do številke 2500. Avtor piše dalje: Različne oblike okupatorjevega nasilja so povzročile ok. 29 000 smrtnih ž. (od tega 5000 do ok. 7000 v sodelovanju s kolaboranti). V resnici takih žrtev, ki jih je povzročila protikomunistična stran, ni bilo niti tisoč, kar je seveda še vedno preveč! Nekaj izvemo tudi o komunističnem terorju: Nezanesljive so ocene o številu ž. represije pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja nad sodelavci okupatorjev in njihovimi družinami (v Ljubljanski pokrajini do 1943 ok. 940, v jeseniškem okrožju med NOB ok. 1500). Nič o tem, da je šlo dejansko za komunistični teror, ki je bil take oblike, da je bil med glavnimi vzroki za protirevolucijo. Umorjeni niso samo izgubili življenj, ampak so označeni za sodelavce okupatorja, torej opljuvani za vse večne čase. Tudi do natančnega števila bi se dalo priti, če bi zakon tudi tem ljudem priznal status žrtev vojnega nasilja. Predzadnji stavek: Takoj po sklepnih bojih 1945 so pripadniki oboroženih formacij DFJ na ozemlju Slovenije usmrtili neznano število ujetih hrv. in srb. kolaboracionistov (po ocenah celo do 200 000) in ok. 9000 pripadnikov slov. domobranstva ter neznano število civilistov. Če bi državni zbor sprejel končno poročilo Pučnikove komisije, kaj takega ne bi bilo dovoljeno pisati. Hrvate in Srbe je pobijala vojska, vendar pod vodstvom in po navodilih vojaške OZNE, za smrti po nekaj tednih pa je kriva takratna oblast v značilni verigi: partijsko vodstvo – OZNA – enote KNOJ-a. Tudi pomorjenih domobrancev je bilo vsaj 12 000, za kar bi avtor izvedel, če bi se ustavil pri obeh knjigah Farnih spominskih plošč. V LIT. ju ne zasledimo.



Kaj bi še napisal k obdelavi tega gesla. Ustavil bi se pri vlogi številk. Porabil bom misli iz članka Meje zla, pravkar objavljenega v reviji Atlantic (febr. 2002, 63-68). Avtor Ron Rosenbaum vprašuje ravno to, koliko je namreč pri oceni zla pomembno število žrtev. Ali je razlika, denimo, če jih je šest milijonov ali šest tisoč, oziroma šest tisoč ali šest. Pritrjuje z da: Večina (ne vsi) se bo strinjala, da je treba razlikovati, če je bilo žrtev šest milijonov in ne samo šest. Seveda je pri mejah zla treba upoštevati oboje, tako namen storilcev kot številčnost, pri čemer lahko v posameznih primerih manjše število pomeni hujše zlo in večje manjšega. Za Stalinove žrtve, denimo, zdaj na splošno vemo, da jih je bilo več kot Hitlerjevih (odvisno od tega, kdo je štel), kljub temu pa postmoderni marksisti trdijo, da naj bi bila med njimi kvalitetna razlika in naj bi bil stalinizem manjše zlo kot nacizem. Sovjetski komunizem da je bil osnovan na temeljih utopičnega idealizma in je bilo nekaj deset milijonov umorov samo nesrečni stranski produkt, pri Hitlerju pa je šlo za rasno sovraštvo. Tako mnenje zagovarjajo tudi naši postkomunisti, pa tudi marsikdo na katoliški strani. Kar se tiče številk, pa bi rekel, da se zaradi njih ne bomo tepli, je pa napočil čas, da jih uredimo. Večina bralcev bi sprejela karkoli, tudi če bi navedli desetkrat višje vrednosti.

Nekaj še o biografskih geslih. Na eni strani poplava imen iz časa NOB in državljanske vojne na partizanski strani, na nasprotni popolna suša. Gesla so dobili vsi narodni heroji, vsi generali, pa čeprav od večine nismo imeli Slovenci nič, ali še hujše, tiščali so nas v Jugoslavijo; vsi partizanski gospodarstveniki, napisano je tudi, kaj so vodili, nič pa, da je večina njihovih podjetij propadla. Ustavil bi se pri dveh geslih: JANČAR, Lizika - Majda, ki ga je obdelala Terezija Traven. Moti me zaključek : Med italijansko-belogardistično ofenzivo v Polhograjskem hrihbovju so jo zajeli belogardisti in po mučenju ustrelili. O njeni usodi je pisal leta 1993 v Zavezi Anton Komotar (9, 21-29). Tam izvemo, da je bila zajeta v znani ofenzivi 18. marca 1943. leta, ki je pomenila konec Dolomitskega odreda. Akcijo si je zamislil in jo izpeljal Pavle Vošnar - kapetan Vidmar. Ujetnike so spravili v Rovte, kjer so večino izpustili, manjše število predali Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Z Jančarjevo pa je bilo tako: Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo, in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kamor bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjati njega in ves protikomunistični upor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje«. Komotar na koncu doda: Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.



Pri zapisu v enciklopediji me namreč moti beseda mučenje. Ustaljena manira je postalo pisanje, kako so bili na protikomunistični strani sami sadisti in nihče od ustreljenih partizanov ali njihovih sodelavcev ni umrl brez mučenja. Seveda se je v času državljanske vojne dogajalo marsikaj. Edini, za katerega vem iz prve roke, da so ga domobranski stražarji mučili, je bil dr. Vito Kraigher. O tem mi je namreč pravil član politične policije; kako se je namreč zgrozil, ko so mu ga pripeljali na zasliševanje vsega pretepenega. Na drugi strani pa je vseh pet tisoč taboriščnikov 2. junija 1945 videlo na Teharjah sprevod stotih od udarcev zabuhlih in krvavih domobranskih oficirjev. Še istega dne zvečer so jih odpeljali v smrt.
Za zgled prazne biografije sem izbral geslo o Marjanu Orožnu, ki ga je obdelala Darinka Drnovšek, zaposlena v Arhivu Slovenije: OROŽEN, Marjan (Turje, 27.2.1930), politik. Diplomiral je 1963 na VŠPV v Ljubljani. Do 1950 je delal v mladinski organizaciji (Trbovlje), nato v ZK; mdr. je bil sekretar Obk ZKS Hrastnik (1958-63) in Medobčinskega komiteja ZKS Trbovlje (1967-69). Nato je bil podpredsednik Skupščine SRS (do 1972), republiški sekretar za notranje zadeve SRS (do 1978), sekretar Mestne konference ZKS Ljubljana (1978-1982) in njen predsednik. L. 1982 je postal predsednik RS ZSS (do 1986)) in bil do 1990 član vodstva ZSJ, 1988-89 kot predsednik. Samo naštevanje funkcij in letnic, suhe veje brez listja. In tega v enciklopediji mrgoli! Saj če se potrudimo in se poglobimo v življenjepis, opazimo, da so se še v zadnjih letih totalitarne oblasti, ko naj bi se že napovedovala odjuga, partijske in državne funkcije prepletale, najbolj posrečen pa je seveda preskok od ministra za notranje zadeve Slovenije v predsednika jugoslovanskega sindikata.

Žal je Enciklopedija Slovenije neozdravljivo bolna že ob svojem rojstvu. Za take izdaje je tako in tako značilno, da se hitro postarajo. Čeprav smo sodelavce svarili, naj se ob tako častni nalogi, kot jim je naložena, končno zresnijo in delajo pošteno, so ostali pri svoji trmi. Kaže, da prej kot v tridesetih letih nove izdaje ne bo. Morda bi se dalo Enciklopediji Slovenije življenje podaljšati z dopolnilnimi zvezki. Z njimi bi jo toliko zakrpali, da bi bilo znosno. A najugodnejši čas je zamujen. Kdo jo bo še bral, koga bo še zanimala?

Janez Zdešar

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

V anketi na nekaj straneh in v kratkem roku ni mogoče obdelati in še manj dokončno oceniti, kako in koliko ES obravnava zgodovino KPS in KPJ do 1941, dogajanje med 1941 in 1945, revolucijo, upor proti okupatorju, upor proti revoluciji, državljansko vojno in grozljive poboje, z vsem kontekstom sorodnih tem.
Prvo pomoč pri odgovoru na vprašanje nam nudi Josip Vidmar, ki je v posvetilu v prvem zvezku Enciklopedije Slovenije 1987 zapisal: »Vse v nji naj bi bilo zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma … Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močen faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli.« Da bi bil ta cilj lažje dosežen, je imel prvi zvezek ES 1987 za »strokovno področje NOB« kar 6 (!) urednikov, medtem ko so imela vsa druga strokovna področja le po enega ali dva (!). Peti zvezek ES 1991 ima za področje NOB naenkrat enega samega urednika, »Področje NOB« pa se preimenuje v »Zgodovina 1941 do 1945« … Nepodpisano Pojasnilo v začetku zvezka skuša omenjeno Vidmarjevo navodilo zrelativizirati, a brez jasne odpovedi historično-materialistični metodi in socialistični misli.
Ukinitev urednikov in izjava v pisanju ES niso povzročile spremembe bistvenih ideoloških smernic, ki jih je nakazal Vidmar. Prejšnji obvezni dodatki o partizanskem vojskovanju v topografskih geslih so se npr. skrajšani pogosto vrinili kar med besedilo gesla. Koliko gesel so opustili in koliko dodali, na novo napisali, za zdaj še ni mogoče navesti.
Po zaključitvi takega nacionalnega programa, kot je ES, je utemeljeno, da tudi preživeli očividci te dobe, ki naj bi bili stali na »napačni strani zgodovine«, opozorijo na njeno ozko ideološko gledanje, na napačne trditve, polresnice, opustitve, očitno zgrešena ocenjevanja itd. – tudi na tem enem področju. Opozorila so vabilo zgodovinarjem, naj se bolj spoprimejo s temi temami in naj jih ne zadržuje strah pred očitki revanšizma, pretvarjanja ali revizije slovenske polpretekle zgodovine …
Očividci polpreteklega časa so sicer »obremenjeni« – z dogodki, a ne nujno s pristranostjo in predsodki (te je treba a posteriori od primera do primera dokazati). Drugačna in različna gledanja ter mnenja so lahko bistveni prispevek h korekturi, dopolnitvi, opustitvi in zavrnitvi posameznih gesel ES oziroma še posebej utemeljitvi vnosov novih gesel, ki so bila dozdaj prezrta in opuščena: vse kot priprava za novo, bistveno izpopolnjeno in popravljeno izdajo celotne ES.
V kratkem prispevku ni mogoče vsake trditve dokumentirati. Zapisane misli niso vse popolne in dokončne. So popravljive in dane v premislek zgodovinarju, ki za svoje delo ne potrebuje javnih nagrad in odlikovanj, pa čeprav bi dve desetletji pripravljal geslovnik ES, bil pisec mnogih del in gesel – in kateremu je totalitarni režim v priznanje podelil 11 nagrad (2 Sklada Borisa Kidriča, 4 vstaje slovenskega naroda, 2 Kajuhovi, dve Osvobodilne fronte, nagrado 4. julij) in 3 odlikovanja: red zaslug za narod s srebrnimi žarki, red republike s srebrnim vencem in red dela z rdečo zvezdo …
Ena osnovnih zgrešenosti ES je neodpustljiva pristranost pri objavljenih (oz. izpuščenih) geslih o partizanstvu in domobranstvu (oboje v najširšem smislu).
Domobranstvo in partizanstvo z vidika vojaškega potenciala direktno izzivata k primerjavi: med vojno je bilo vseh domobrancev okoli 20.000, partizanov okoli 30.000, domobranci večinsko prostovoljci, partizani po septembru 1943 vedno več nasilno mobilizirani. Pod italijansko okupacijo je bilo članov VS celo dvakrat več kot partizanov! Vojaška obrambna moč Vaških straž je prevladovala vse leto 1943 do razsula Italije, domobranska pa jeseni ter pozimi 1944, ko se je partizanstvo omejilo na »manevrsko obrambo osvobojenih« ozemelj. Vojaška premoč domobranstva je bila od spomladi do konca vojne 1945 očitna. Slovenske partizanske enote so vojno bolj preživele, kot pa v vojni zmagale.
ES kaže pri izbiri in izpustitvi gesel o partizanstvu in domobranstvu konstantno in ogromno pristranost:
Gesel o domobranstvu je veliko manj kot o partizanstvu, čeprav so med biografska gesla »uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med 2. svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej.« (ES 1,IV)
Gesla o domobranstvu so redno in sorazmerno mnogo krajša od partizanskih. V partizanskih geslih so obširno opisane čete, bataljoni, odredi, brigade, divizije, korpusi, njih zgodovina, navedeni so politkomisarji in poveljniki, narodni heroji, na široko je popisan tisk, propaganda, tehnika, najrazličnejše bitke in zmage (ne vem, če je v vsej ES geslovno opisana kakšna domobranska vojaška zmaga), preglednice, organizacije KPS in OF z vsemi pomožnimi strukturami, institucijami kot pomoč partizanstvu itd. itd. … Kaj podobno obširnega in podrobnega v geslih o domobranstvu sploh ni.
Slikovnega materiala (fotografij) o domobranstvu je zelo malo, neprimerljivo manj.
Da o pristranosti v posameznih geslih tu in tokrat ne govorim!
Bohotna pristranost v korist partizanstva se še posebej kaže pri vsebinskem podvajanju gesel. Poleg gesla Partizansko tiskarstvo so npr. še gesla: Partizanske tiskarne, Narodnoosvobodilni tisk, Partizanske ciklostilne tehnike, Centralna tehnika KPS … Podvojena stvarna gesla vzbujajo sum, da gre za propagando, in ne dajejo vtisa enciklopedične popolnosti. – Takih in podobnih primerov je še veliko.
Prihajam na gesla, ki jih ni, a bi jih po mojem ES nujno morala vsebovati: omenjam le nekaj predlogov.
Najprej mislim na ljudi, ki nedvoumno zaslužijo nacionalni spomin. Tu ni prostora za imensko navajanje, vendar gre za jasno kategorijo: za tiste može in žene, dekleta in fante, ki so jih partizani pobili na slovenskem podeželju, zlasti v letih 1941 do 1943, ker so se odločno in pogumno postavili proti brezbožni komunistični revoluciji. To so bili laiki in duhovniki, vodilni in vplivni ljudje v svojih okrajih – sicer bi jih partija ne dala pobiti – in morajo biti zato z imenskim geslom sprejeti v ES. Med njimi so tudi kandidati za beatifikacijo: GROZDE, Lojze, KIKELJ, Jaroslav itd. …
Lastna gesla morajo dobiti kraji in lokacije morišč, grobišč, taborišč, jam, brezen, kjer so partizani mučili, pobijali in kamor so metali pobite nasprotnike, med revolucijo in po njej. Navesti je treba imena odgovornih enot, komandantov, izvršilcev, število pobitih … Na desetine in desetine morišč je že javno znanih, vsak dan prihajajo na dan nova imena.
Lastna in primerno obširna gesla bi morala dobiti dejstva, dogodki, pojmi, ki so sicer sumarično ali postransko morda že omenjeni, a so zaradi dosedanjega bolj ali manj načrtnega prikrivanja, nezadostnega preučevanja in zanemarjanja odkritih odgovorov vrezali v slovenski narod in državo globoko rano, z vsemi negativnimi posledicami. – Spet samo nekaj primerov.
Zakaj npr. tako imenovano VOJVODSTVO ni dobilo svojega gesla v ES? Kdo so bili, kako je prišlo do tega pojava? Je to poznejši partijski izum, valitev krivde partijskega vrha na nekatere nepriljubljene rivale in konkurente? Koliko časa je vodstvo te težnje podpiralo, morda celo ustvarilo, kdaj in zakaj prekinilo? So bili očitki partijskega vodstva upravičeni, ali pa je morda vodstvo hotelo zabrisati sledove lastnega napačnega ravnanja?
Podobno tudi LIKVIDATORJI oz. LIKVIDACIJE nimajo svojega gesla. In vendar gre za enega bistvenih pojavov delovanja in »uspehov« revolucije. Nekateri, npr. Puklasti Miha, Gad, Ahac, Žan, Novak, Stadler itd. bi vsak zase »zaslužil« obravnavo. Kdo je likvidacije načrtoval in vodil, po kakšnem zaporedju so bile izvrševane, zakaj so bile poklane cele družine? Zakaj je bilo likvidiranih le malo okupatorskih veljakov in vojakov? Je bilo likvidiranje domačih Slovencev primarna zahteva revolucije?
POBOJI UJETIH RANJENCEV – število gre v stotine – med revolucijo in takoj po koncu vojne nujno potrebujejo posebno geslo in obravnavo. Kje, kdaj, število pobitih ranjencev, kdo jih je naročal in izvrševal itd.
Posebej je treba obravnavati MUČENJA. Gre za tista grozljiva dejanja revolucionarne podivjanosti, pogosto »uvod« v likvidacijo, o katerih pa je še zelo malo napisanega in ugotovljenega in toliko več zanikanega.
POŽIGI GRADOV, motivacije, naključni, naročeni … zahtevajo lastno geslo in obdelavo.
Podobno tudi kulturno-umetniški spomeniki, kot so bile PORUŠENE CERKVE, KAPELE IN ZNAMENJA med vojno in revolucijo, in še zlasti po vojni, npr. na Kočevskem. Čeprav je zbranega že veliko materiala, še ni celostne obravnave za vso Slovenijo.
Medvojni GENOCID CIGANOV (ROMOV) spada med najhujša zločinstva komunistične revolucije: od ca. 350 do 400 ciganov, ki so živeli 1942 v t. i. Ljubljanski pokrajini, so jih načrtno in skupinsko v kratkem zaporedju na raznih krajih pobili okoli 160! – Sedanje geslo ROMI tega sploh ne ve …
VOLITVE MED REVOLUCIJO na tako imenovanih »osvobojenih« ozemljih so bile politične farse: agitpropke, z eno samo listo kandidatov, včasih potrjenih celo z aklamacijo, torej nedemokratične. Socialna revolucija in demokratične volitve sta izključujoča se pojma! – Ta tema zahteva izčrpno, kritično geslo.
MATJAŽEVA VOJSKA. Pod to geslo spadajo oborožene skupine protirevolucionarjev, ki so se v letih 1945 do 1947 v Sloveniji upirale totalitarnemu režimu. Za leto 1947 navaja tajno poročilo UDBE 212 ujetih in pobitih »banditov«, od tega v boju ubitih 39, aretiranih podpornikov 575 in pred sodiščem obsojenih 533 oseb. Gre torej za usodo 1320 oseb, za množično dogajanje, ki ga mora prihodnja ES nujno obdelati.
DEZERTERSTVO, zlasti pri partizanih, je bilo najpogosteje strahotno kaznovano: z ustrelitvijo. Teh primerov je ogromno, na stotine, tako da relativno niso primerljivi s prakso in kaznimi armad zahodnih zaveznikov. Nujno geslo!
PARTIZANSKE REPRESALIJE proti lastnemu narodu in prebivalstvu. Streljanja talcev, sorodnikov domobrancev, miniranje, rušitve in požigi vasi ter izgon preostalih prebivalcev, starcev, žena in otrok v Suhi krajini pozimi 1945, selitve »nezanesljivega« prebivalstva takoj po vojni iz zgornjesavske doline ter mejnega področja z Avstrijo.
In kot zadnji primer naj omenim CINK. – Konferenca na Cinku je zelo pomembna za razumevanje revolucije pri nas v Sloveniji in geslo bi moralo biti vsebinsko obravnavano na široko.
ES vsebuje celo vrsto gesel, ki so z ozirom na značaj in namen splošne enciklopedije preširoka in predolga. V večini primerov gre za gesla iz predvojne zgodovine KPJ in KPS. V tistem času partija ni bila ne številčno močna ne vplivna sila v slovenskem političnem prostoru. Omenjanje podrobnosti v lastnih geslih, kot npr. letakov, brošur, raznih protestnih akcij, manifestacij, govorov in nastopov je predimenzionirano: sicer bi morale podobne stvari iz političnega življenja tradicionalnih strank zaradi uravnovešenosti obsegati vsaj 3 do 4 krat več gesel!
Druga skrajnost pa je v tem, da so nekatera gesla prekratka in premalo informativna.
Geslo BOLJŠEVIZEM je nezadostno v vseh pogledih, kot da bi šlo za neko nerelevantnost. In vendar je bil boljševizem notranji movens vseh komunističnih partij po svetu, tudi jugoslovanske in slovenske, bil je cilj, ki so ga morale nujno doseči, vzrok brezštevilnih notranjih čistk, izključevanj in pobojev v partijah sveta, podžiganje k revolucionarni borbenosti, ideal, ki sta si ga pri »zdravljenju« notranjih bojev in needinosti v KPJ in KPS po prihodu iz Moskve v Jugoslavijo 1936 in 1937 zastavila Tito in Kardelj, in ga je med revolucijo patetično oznanjal Hebrang. – Geslo o vsem tem ne ve nič.
Podobno je z geslom III. INTERNACIONALA, kot da bi se ga ES sramovala … Brez Kominterne si svetovnega komunizma med 1919 do 1943 ni mogoče predstavljati, bila je srčika transnacionalnega komunističnega terorizma. Njena organizacija se je razpletla čez ves svet, desetine in desetine komunističnih partij na vsem svetu so se ji kot sekcije suženjsko pokoravale in izvajale njene sklepe, taktiko in strategijo. Delovanja KPJ si brez nje ni misliti, vodilni slovenski komunistični kader se je tam v tridesetih letih šolal, idejno in diverzantsko, ali pa so bili celo za profesorje … Kardelj in Tito sta bila izredno zagnana agenta Kominterne, med revolucijo tudi vsakodnevno radijsko povezana z Dedom (šifra za Kominterno). Kdor hoče dokončno razumeti »revolucijo, imenovano NOB«, mora poznati Kominterno – a kaj, ko ima geslo o njej v ES le nekaj deset vrstic, namesto nekaj strani!
Prekratko je geslo DRUGI KONGRES KPJ, vukovarski kongres KP Jugoslavije poleti 1920, ko je ta že bila sekcija Kominterne. Njej se je 11. aprila 1920 pridružila KP Slovenije. Kongres je sprejel svoj partijski program po zgledu nasilnega sovjetskega revolucionarnega programa in ni bil nikoli razveljavljen. Bil je obvezen tudi med revolucijo, do tretjega kongresa KPJ v Beogradu 1948, ko je bil sprejet nov program.
Za konec še nekaj o geslu NARODNOOSVOBODILNI BOJ IN REVOLUCIJA. Prispevek je zelo kratek, vendar svoje vrste mojstrovina, hoja okoli vroče kaše, dober primer zamolčevanj, minimalizacije, malopovednosti in dvoumnosti. Kot da ne bi KPJ že 1920. začela s poskusom boljševiške revolucije v Beogradu, ga diletantsko ponovila 1929., in 1940. v jeseni (!) – pol leta pred začetkom vojne – s Titom na čelu vse pripravila za oboroženo vstajo, ki pa jo je preprečil ›Njet!‹ iz sovjetske Kominterne! – Geslo bi moralo biti veliko obširnejše in v podatkih izčrpno, tako pa ostaja zmaličen, obglavljen torzo.
Za konec še vprašanje: Kdaj bo marksistični zgodovinar v Sloveniji sposoben (u)videti, da je slovenska Komunistična partija s svojim vodstvom – preko OF – t.i. narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda instrumentalizirala, monopolizirala in nečloveško sankcionirala? In kdaj bo to tudi zapisano v Enciklopediji Slovenije?
Brez odstranitve ideoloških očal to ne bo šlo!

Marjan Ozvald

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Nacionalna enciklopedija bi morala biti celovit prikaz zgodovine in življenja slovenskega naroda skozi stoletja do časa, ki ga živimo.
Predstavitev usodnih let druge svetovne vojne, okupacije, revolucije in protirevolucije pa v Enciklopediji Slovenije žal ni uravnotežena, temveč izrazito nesorazmerna v korist revolucionarne strani.
Slikovno gradivo h geslom na partizanski strani prinaša zelo veliko fotografij narodnih herojev, fotografij partizanskih enot in zborovanj. Manj je naslovnih strani partizanskih glasil.
Pri nekaterih že tako redkih fotografijah z druge strani se je težko znebiti vtisa, da so bile izbrane z namenom to drugo stran čimbolj kompromitirati. Izrazito neuravnoteženost potrjuje tudi dejstvo, da na izbranih 500 straneh ni nobene fotografije žrtev vosovskih likvidacij.
Izbrali smo pet knjig Enciklopedije Slovenije: drugo, sedmo, osmo, dvanajsto in petnajsto knjigo, v vsaki po sto strani.
Številčni rezultat tega testa prepričljivo potrjuje prej omenjeno ideološko neuravnoteženost in poudarjeno enoznačnost v geslih in v slikovnem gradivu.
Naj spregovorijo številke.

























































Teh 500 strani tretjine Enciklopedije Slovenije pomeni izrazito nesorazmerje v korist ene ideološke usmeritve.
Naj bo to memento prihodnjim sestavljalcem in avtorjem, da jim bo vodilo težnja k ideološki uravnoteženosti in pluralnosti.
Le tako bo Enciklopedija Slovenije popoln in celovit prikaz narodove zgodovine, življenja in dela pomembnih Slovencev različnih nazorskih usmeritev in vseh silnic, ki so skozi stoletja oblikovale slovenskega duhá.

Blaža Cedilnik

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Kot se kruha veseli sestradan človek, sem se sama veselila dejstva, da bomo končno Slovenci dobili narodovo osebno izkaznico, slovensko enciklopedijo, knjigo, v kateri so zapisane najpomembnejše reči, ki jih je naš narod prispeval v svojo zakladnico in zakladnico sveta, in seveda možje in žene, ki so kolo razvoja slovenske in svetovne znanosti in umetnosti krepko zavrteli naprej. Čakala sem jo z nestrpnostjo, z vročo željo, da jo čimprej vzamem v roke in odprem in se začnem pasti po prostranih pašnikih narodovega védenja. Mnenja sem bila, da je to knjiga, ki jo mora imeti vsak Slovenec na častnem mestu na svoji knjižni polici. To je bilo davnega leta 1989. Davnega pravim zato, ker so se vmes zgodile reči, na katere smo kot narod stoletja čakali.
Zdaj pa mi dovolite, da povem, zakaj enciklopedije kljub prej povedanemu nimam. Prišel je akviziter in povedal, da ponuja slovensko enciklopedijo. Prednaročilo. Skoraj sem že pisala naročilnico, ko mi je pokazal krtačne odtise nekaterih strani iz prve knjige, ki je bila že v tisku. Z ihto sem se dobesedno vrgla v prebiranje teh strani. In bila sem razočarana. Z vsakim pojmom, ki sem ga prebrala, sem bila bolj razočarana. Balast. Na teh straneh, ki naj bi me prepričale o kvaliteti vsebine knjige, ni bilo skoraj nič, kar bi sodilo vanjo. Premislila sem si. Bom počakala na izid prve knjige in si jo pošteno ogledala. Kaj zato, če bom plačala nekaj več. Vsaj ne bom kupila mačka v žaklju. Pa me tudi knjiga ni prepričala. Pač ni bila to, kar sem si predstavljala. Saj sem vendar poznala že nekaj enciklopedij in sem vedela, kakšne so. Npr. Encyclopaedia Britannica. Za prvi natis bi bilo vendar treba skrajno skrbno izbirati pojme, ki sodijo vanjo. Nič hudega, če bi kaj manjkalo. To se zlahka uredi pri naslednjih natisih. Pri dodatkih. Namesto morda osmih ali devetih knjig resnično najpomembnejših, skrbno izbranih pojmov je nastalo petnajst knjig, krepko obteženih z balastom, ob tem pa manjka cela vrsta pojmov in ljudi, ki so odločilno zaznamovali našo zgodovino in naš razvoj. Ampak kot sem že omenila, to drugo se mi zdi bistveno manj problematično kot ono prvo.
Še eno dejstvo bi rada omenila. Morda mi bo kdo rekel, s kakšno pravico si drznem ocenjevati delo strokovnjakov, ki v naši deželi res nekaj štejejo. Mislim, da imam to pravico. Enciklopedija je vendar namenjena meni, seveda ne samo meni, ampak tudi meni. Zato je prav, da povem svoje mnenje, in če je to mnenje osamljeno, prav. Prepričana pa sem, da bo v mojih vrsticah našel sebe še marsikdo. Zato jih tudi pišem.
Tudi naslednje knjige sem skoraj z religioznim upanjem jemala v roke, posebej po osamosvojitvi, po zamenjavi uredniškega odbora, pa nič. Čedalje bolj se mi je utrjeval občutek, da Slovenci nimamo svoje enciklopedije in je še ne bomo imeli kmalu. Kaj res ne premoremo znanosti in znanstvenikov, ki ne bi bili skoz in skoz prepojeni s komunistično ideologijo, ki bi se znanstvenega projekta, kar enciklopedija nedvomno je, lotevali z resnično znanstvenim pristopom in s kritično distanco do vsega, s čimer imajo opravka. NOB je popisana neverjetno podrobno. Videti je, da je cela množica gesel, tako biografskih kot krajevnih in stvarnih, v njej samo zato, da lahko govorijo o NOB. Lahko bi rekla, da je to prej enciklopedija NOB in vsega, kar je v zvezi z njo, kot nacionalna enciklopedija.
Npr.: BELOKRANJSKA BRIGADA › Petnajsta SNOB Belokranjska.
BELOKRANJSKA PARTIZANSKA ČETA.
BELOKRANJSKI PARTIZANSKI BATALJON.
BELOKRANJSKI PARTIZANSKI ODRED.
BELOKRANJSKO OKROŽJE.
BELOKRANJSKO VOJNO PODROČJE.
PETNAJSTA SNOB BELOKRANJSKA.
Pa seveda še posamezni kraji iz tega področja. Naj navedem nekaj primerov takih gesel.
BEZNIK, Vladimir (Radovljica, 20.7.1930), družbenopolitični delavec. Diplomiral je 1964 na VŠPV v Ljubljani. Sodeloval je v NOB, bil član Skoja od 1944. Po osvoboditvi je bil mdr. sekretar Univerzitetne konference ZKS Ljubljana (1951-53), sekretar (1968-1971) in podpredsednik (1971-75) RK SZDL Slovenije, predsednik MK SZDL Ljubljana (1976-80), predsednik skupščine o. Ljubljana Bežigrad (1984), predsednik zbora občin skupščine SRS (1986-). Prizadeval si je, da bi SZDL nadaljevala demokratične tradicije OF.


P. Kr.
BIZJAK, Bernard - Kostja (Brezovica pri Ljubljani, 8.5.1921), generalmajor JLA. Pred 2. sv.v. je bil delavec; v NOB in KP od 1941. V NOV je bil mdr. politični komisar bataljona in brigade ter politični komisar 18. divizije. Po osvoboditvi je bil politični komisar brigade, pomočnik komandanta vojnega območja idr. V Beogradu je 1956 končal VVA JLA, Nosilec partizanske spomenice 1941.

F. Pet.
OBLAKOV VRH, zaselek v povirju Kanomljice ob cesti Dolenja Trebuša-Idrija v o. Idrija. Tu se odcepi cesta proti Šebreljam in Jagrščam.

Med premikom kolone 9. korpusa iz doline Idrijce čez Jagršče proti Vojskemu je 22.7. 1944 prišlo do celodnevnega hudega boja z enotami nem. 139. bataljona Heine. Glavnina 30. divizije je z drugimi enotami 9. korpusa in s civilnimi ustanovami 1.4. 1945 zašla v sovražnikov obroč; po hudih dvodnevnih bojih so se partizani v manjših skupinah reševali v različne smeri.
Z. KI.
ZABUKOVEC, Milan - Miloš (Spodnja Zadobrova, 16. 4. 1923), častnik, narodni heroj. Izučil se je za strojnega ključavničcarja in sodeloval v levičarskem delavskem gibanju. Augusta 1941 je postal partizan Mokrške čete; septembra 1942 so ga dodelili zaščitni patrulji Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet; v zaščitnih enotah je ostal večinoma do konca vojne. Po vojni je služboval v Knoju; 1968–82 je bil v TO komandant zaščitne brigade vojaškega in političnega vodstva SRS. Nosilec partizanske spomenice 1941.

M. Pa.
Partizanska »vojska« je obdelana z vsemi najmanjšimi podrobnostmi. Vsaka najmanjša četa je omenjena. Razen tega pa je značilno tudi izrazoslovje, ki stvari lepša in tudi zavaja.
KOŽLJEŠKA PARTIZANSKA ČETA – je imela več prehrambenih in političnih akcij v notranjskem okrožju. Nič o Krimski jami in drugih pobojih.

Tak zavajajoč izraz je »prehrambena akcija«. V medvojnem Slovenčevem koledarju sem prebrala o taki »prehrambeni akciji«. Partizani so prišli h kmetu in rekli, da bodo kupili kravo. Kmet se je sicer malo upiral, a partizani so bili zelo »prepričevalni«. Za kravo so mu ponudili 3000 lir. Kmet je ponudbo sprejel. Ker niso imeli »drobiža«, so mu plačali s partizanskim bonom za 5000 lir. Torej jim je moral kmet razen krave dati še 2000 lir v pravem denarju.
Ob izidu zadnje, petnajste knjige Enciklopedije Slovenije so na televiziji pripravili obširno oddajo o njenem nastanku in vsebini. Govorili so vsi njeni glavni akterji. Menili so, da je v Enciklopediji Slovenije zajeto najbolj verodostojno vedenje o živih in mrtvih Slovencih. Da je vsestranski splet informacij, temelj narodove samobitnosti in krepitev narodove samopodobe. Ob Enciklopediji so se zbrale široke skupine znanstvenikov, ki so delovali v strokovnih uredniških odborih, kot zunanji strokovni uredniki, kot člani strokovnih, znanstvenih in političnih ustanov ali kot posamezniki. Kako božajo ušesa prijetne stare besede: samoupravni sporazum in družbeni dogovor, ki ju je bilo treba skleniti pred začetkom. Nato so pripravili geslovnik in ga dali v pregled na SZDL. Nekatera gesla so jim črtali, sicer so jih pa podprli. In jim dali vrsto koristnih nasvetov. Posebej še ob poskusnih polah leta 1985. Seveda je bilo treba narediti osrednji načrt, kajti brez tega so nekatera področja dobro obdelana, druga le delno, tretja izpuščena. Za nekatera področja so morali ustanoviti znanstvenoraziskovalne skupine, da so raziskale tiste segmente, ki niso bili znanstveno obdelani. Dr. Jasna Fišer je dejala, da je pokrita vsa slovenska zgodovina. Izrečene so bile še mnoge lepe besede. Da je to trenutno najboljši pregled naše preteklosti.
Ob vsem povedanem se človek vpraša, kako je po vsem tem mogoče, da je izpuščeno vse, kar je v zvezi z državljansko vojno med drugo svetovno vojno: sama državljanska vojna, revolucija, medvojni atentati in poboji, povojni poboji in montirani procesi, da naštejem samo nekaj najbolj razvpitih. Ne morem verjeti, da je to nenamerno, da je tako odločujoč segment naše zgodovine in kulture puščen vnemar.
Ko sem pregledovala enciklopedijo, sem se spomnila na neko izjavo svoje profesorice z gimnazije, ki jo zelo cenim. Ko je moj sin obiskoval osmi razred osemletke, je bil precej časa v bolnišnici, torej odsoten od pouka. Učiteljica zgodovine mu je dala nekakšne liste z vprašanji in mu rekla, naj doma napiše odgovore nanje. Vsebina je bila seveda druga svetovna vojna, predvsem NOB. Doma imamo celo skladovnico knjig o omenjeni tematiki, zato ne bi smel imeti problemov, če česa ne bi našel v svojih šolskih knjigah. Ko je sam napisal vse, kar je našel, sem mu skušala pomagati. Pa ni bilo tako preprosto. Zahtevanih podatkov nisem mogla najti. Sposodili smo si še nekaj knjig in cela družina je brskala po njih in iskala. Kljub temu je ostalo kar nekaj vprašanj neodgovorjenih. Zato sem odšla k svoji profesorici z gimnazije in ji pokazala vprašanja. Pregledovala jih je in dejala: Večino tega so si pozneje izmislili.
Hm. Napisali so celo goro knjig, da bi izoblikovali in ovekovečili NOB. Za krono teh prizadevanj so napisali še enciklopedijo. Kajti če pade mit o NOB, pade skoraj pol enciklopedije.