Avtor: Adam Zagajevski

Zvečer sem v tujem mestu šel

po ulici, ki ni imela imena.

Vse bolj sem tonil v tujstvo,

v gosto pomlad, v kamnite stopnice.

Toplo je deževalo in ptice so pele

tiho, nežnost je bila v njihovih daljnjih glasovih.

Sirene ladij so jokale v pristaniščih,

jemale so slovo od znane dežele.

V nastežaj odprtih oknih kamnitih hiš

so stale podobe iz sanj tvojih in mojih,

in vedel sem, da grem v prihodnost, v čas,

ki je minil, kot romar v Rim.